Sodba I Ips 388/2004

Jedro

Presoja zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora (2. odstavek 272. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom podaljšal pripor zoper obdolženega S.H. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Okrožno državno tožilstvo na Ptuju je namreč dne 30.11.2004 zoper obdolženega S.H. vložilo obtožnico zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, ki naj bi ga storil s soobdolženima B.S. in F.F., ki sta bila poleg tega obtožena še kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Zagovornik obdolženega S.H. je dne 20.12.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja, da je bil obdolženi S.H. obtožen le sostorilstva pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, zato ne more biti enako obravnavan kot druga dva obdolženca, ki se jima očita bistveno hujše kaznivo dejanje. Po mnenju zagovornika ni več mogoče govoriti o sorazmernosti med trajanjem pripor in intenzivnostjo napada. Ker se obdolžencu očita bistveno milejše kaznivo dejanje, kot se mu je očitalo v zahtevi za preiskavo, je po mnenju zagovornika sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz teh razlogov predlaga, da Vrhovno sodišče obdolženemu S.H. odpravi pripor.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 28.12.2004 predlagala zavrnitev zahteve kot neutemeljene, ker je obdolžencu pravilno odrejen pripor.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Oba sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženega S.H. sta zakonita. Obdolžencu je pripor podaljšan na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP po vloženi obtožnici. Sodišče ni v ničemer kršilo postopka, ko je podaljšalo pripor, saj pravna opredelitev kaznivega dejanja po 1.

odstavku 134. člena KZ v obtožnici daje podlago za podaljšanje pripora ne glede na to, da obdolženec ni obtožen še za kaznivo dejanje po 127. členu KZ. Sodišče tudi ni kršilo zakona, ko je ob podaljšanju pripora obdolženima F.F. in B.S. podaljšalo pripor tudi obdolženemu S.H. Sodišči sta v izpodbijanih sklepih tudi opredelili priporni razlog ponovitvene nevarnosti in neogibnost za podaljšanje pripora, kot tudi sorazmernost pripora glede na samo kaznivo dejanje, tako da zagovornik z zahtevo izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obdolženčev zagovornik, poleg tega pa je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 389/2004
• Sodba I Ips 387/2004
• Sodba I Ips 393/2005