Sodba I Ips 373/2004 in I Ips 377/2004

Jedro

Ko sodišče presoja, ali je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil določeno kaznivo dejanje, se lahko opre na ugotovitev sodišča (čeprav v drugem kazenskem postopku), da je utemeljen sum podan (na primer pravnomočno uvedena preiskava). Ni pa potrebno, da bi moral biti obdolženec v drugem kazenskem postopku že pravnomočno obsojen.

Sklepanje o bodoči nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih A.V. in V.O. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik je po zaslišanju obeh osumljencev zaradi utemeljenega suma, da sta storila kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ, na predlog okrožnega državnega tožilca zoper njiju odredil pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1.

odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Izven obravnavni senat je s sklepom z dne 10.12.2004 pritožbi obeh osumljencev zavrnil kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta zagovornika obeh osumljencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in predlagata odpravo pripora oziroma nadomestitev z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, saj zagovornika uveljavljata le zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem obeh pripornih razlogov, torej uveljavljata razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Sicer pa skrivanje osumljencev na območju v bližini meje, njihov pobeg in iskanje s policijskimi patruljami že samo zase ne dopušča resnega dvoma o obstoju močno izkazane begosumnosti, prav tako pa prejšnja obsodba zaradi istovrstnih kaznivih dejanj vsekakor zadošča za oceno ponovitvene nevarnosti. V zahtevi uveljavljanega stališča, da "domneva nedolžnosti" preprečuje ugotavljanje ponovitvene nevarnosti samo po sebi, ni mogoče sprejeti. Ob taki razlagi namreč odreditev pripora sploh ne bi bila mogoča, kar pa je v nasprotju z njegovim zakonskim in ustavnim namenom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Oba zagovornika sicer v uvodu zahtev za varstvo zakonitosti očitata kršitev določb ZKP, ki jih pa v obrazložitvah ne konkretizirata.

Njune navedbe, da okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče tako v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti, kakor tudi v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne zadoščajo za odreditev pripora, pomenijo po vsebini le njuno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča o obstoju obeh pripornih razlogov. Zagovornika tako uveljavljata, na kar opozarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Utemeljeno pa zagovornica osumljenega V.O. v zahtevi navaja, da se sodišče pri utemeljevanju obstoja pripornega razloga ne more sklicevati na okoliščino, da je zoper osumljenca pristojni državni tožilec vložil še eno zahtevo za uvedbo preiskave zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Ustavni (20. člen Ustave Republike Slovenije) in zakonski (1. odstavek 201. člena ZKP) predpogoj za odreditev pripora je namreč obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ali je tak sum podan ali ne, pa je zmeraj v presoji sodišča. Ko bo torej sodišče presojalo, ali je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil določeno kaznivo dejanje, se bo lahko oprlo le na ugotovitev sodišča (čeprav v drugem kazenskem postopku), da je utemeljen sum podan (na primer pravnomočno uvedena preiskava). Ni pa potrebno, da bi moral biti obdolženec v drugem kazenskem postopku že pravnomočno obsojen, saj domneva nedolžnosti ravno pri odreditvi pripora nima absolutnega učinka, oziroma sklepanje o bodoči nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Ne glede na navedeno, oziroma na dejstvo, da se izpodbijana sklepa pri obrazložitvi obstoja pripornega razloga sklicujeta tudi na okoliščino, da je zoper oba osumljenca državni tožilec zahteval uvedbo preiskave zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storila kot sostorilca, pa odločbi nista nezakoniti, kot to navaja zagovornica v zahtevi, saj je sodišče poleg te okoliščine upoštevalo pri presoji predvsem obsojenčevo predkaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, sam način in okoliščine ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja (kjer je obstoj utemeljenega suma ugotovilo in ga obširno obrazložilo) ter dejstvo, da osumljenec ni nikjer zaposlen in tudi nima sredstev za preživljanje.

Neutemeljena pa je tudi zahteva zagovornika osumljenega A.V. v delu, kjer zatrjuje, da je sklep dežurnega preiskovalnega sodnika o tem, zakaj se sodišče ni odločilo za hišni pripor, neobrazložen, saj niso navedeni argumenti, ki so prevladali nad argumenti za odreditev pripora. Dežurni preiskovalni sodnik je namreč jasno navedel, da je ocenil, da obstaja tako visoka stopnja nevarnosti bega oziroma ponavljanja kaznivih dejanj, da je zaradi preprečitve te nevarnosti pripor edini primeren ukrep. Iz takšnega zaključka sodišča pa jasno izhaja, zakaj sodišče obdolžencu ni izreklo katerega izmed milejših ukrepov, predvidenih v zakonu.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni kršilo določb ZKP, ki bi narekovale razveljavitev sklepa, kot to navajata zagovornika v zahtevah, zahtevi pa sta v pretežnem delu vloženi tudi zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar ju je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 171/2001
• Sodba I Ips 211/2001
• Sodba I Ips 65/2002