Sodba I Ips 374/2002

Jedro

Presoja, ali opis kaznivega dejanja glede obsojenca vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Sklicevanje na navedbe v prejšnjih pravnih sredstvih, ne da bi vložnik zatrjevano(e) kršitev(ve) zakona utemeljil v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, ima enak učinek, kot da zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni obrazložena.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni M.D. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 8.4.2002, s katero je spoznalo za krive še tri obsojence, obsojenega M.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 17.2.2002 od 20. ure do 27.2. do 10.45 ure. Po 1. odstavku 40. člena KZ je obsojencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.7.2002 tudi pritožbo zagovornika obsojenega M.D. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obsojenega M.D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev in sojenje, podrejeno pa, da zahtevi ugodi tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo navaja, da se zagovornik obsojenega M.D. v zahtevi zavzema za izvedbo novih dokazov in za drugačno oceno že izvedenih dokazov. Glede na to, da zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da obsojeni M.D. ne more sprejeti stališča pritožbenega sodišča, ki je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je na kraju ilegalnega prehoda izgubljeni telefon obsojenčev, da sta obe sodišči zavrnili dokazne predloge za zaslišanje izvedenca za telefonijo na glavni obravnavi ter v pritožbi predlaganih prič, namesto da bi šele po izvedbi teh dokazov presodili, katera dejstva so dokazana in navedli razloge za takšno odločitev, zagovornik obsojenega M.D.

izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za nadaljnje navedbe, da policija in sodišče nista opravila ogleda kraja "domnevnega" ilegalnega prehoda čez državno mejo in da je sodišče v celoti sledilo izpovedbi kriminalista (F.) B., ki je operativno preiskoval obravnavano kaznivo dejanje, ter da zato po mnenju zahteve ni mogoče videti, od kod sodišču potrebna gotovost, na katero se v sodbi sklicuje. Tudi s trditvijo, da obsojenec s potrebno gotovostjo zatrjuje, da mu je dokaz z mobilnim telefonom podtaknjen, obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenčevemu zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja namreč, da v obsojenčevem ravnanju ni zakonskih znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ in se pri tem sklicuje na tisti del obrazložitve drugostopenjske sodbe, ko je višje sodišče zapisalo, da na udeležbo tega obsojenca pri obravnavanem kaznivem dejanju kaže njegovo prijetje v avtu, ki je vozil pred tistim, v katerem so bili pribežniki.

S selektivnimi navedbami določenih delov obrazložitve sodbe, ki pa ne odražajo njenega pravega bistva, zakonitosti sodbe ni mogoče izpodbiti. Razloge pravnomočne odločbe je treba presojati celovito, tako tiste v prvostopenjski kot tudi tiste, na katere se opira sodba pritožbenega sodišča. Tak preizkus pa pokaže, da je navedbo, na katero se sklicuje vložnik, potrebno presojati v povezavi z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, ko je sodišče, potem ko je podrobno analiziralo vsebino izvedenih dokazov, zapisalo, da so obsojeni S.K., D.T. in M.D. z vozilom A. (očitno mišljeno L.D.) v bližini kraja G. pričakali obsojenega G.K., ki je vozil štiri tuje državljane v svojem vozilu, potem pa vozili pred njim, da bi ga usmerjali in opozarjali na policijo. Navedlo je, da je bil skupen namen vseh štirih obsojencev tuje državljane pripeljati do L., kjer bi jih prevzeli drugi, ki bi poskrbeli za prevoz do Italije, sodišče pa je utemeljilo tudi zaključek, da so obsojenci kaznivo dejanje storili iz koristoljubnosti. Opis dejanja glede obsojenega M.D.

vsebuje vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Zahteva na podlagi lastnega videnja obsojenčeve udeležbe vlogo M.D. poskuša prikazati le kot vožnjo in prijetje v avtomobilu, ki je vozil pred tistim s prebežniki. Zatrjevano kršitev kazenskega zakona tako opira na dejansko stanje, ki se razlikuje od tistega, ugotovljenega v pravnomočni odločbi. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na podlagi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabi kazenski zakon. Zato je treba tudi v tem obsegu ugotoviti, da zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložnik tudi navaja, da se glede potrebnosti izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca za telefonijo in utemeljitve, zakaj so uradni zaznamki na redni številki 22, 23 in 35 do 39 kazenskega spisa nedovoljeni dokazi, sklicuje na navedbe v pritožbi z dne 3.5.2002 ter da naj jih vrhovno sodišče upošteva pri svoji odločitvi.

Vrhovno sodišče je že večkrat povedalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno izredno pravno sredstvo. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve zatrjevane kršitve zakona točno opredeliti in obrazložiti, zakaj meni, da so te podane. Če tega ne stori, zahteve v neobrazloženem delu ni mogoče preizkusiti.

Sklicevanje na navedbe v prejšnjih pravnih sredstvih, ne da bi vložnik zatrjevano(e) kršitev(ve) zakona utemeljil v skladu z navedeno določbo, ima enak učinek, kot da zahteva v tem delu ni obrazložena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega M.D., niso podane, vložil pa jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.D. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT. Pri odmeri povprečnine je vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 166/99
• Sodba I Ips 74/2000
• Sodba I Ips 100/2001