<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 46/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.46.2004
Evidenčna številka:VS22431
Datum odločbe:21.10.2004
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - davčna zatajitev - prodaja na črno - časovna veljavnost kazenskega zakona - blanketna določba - nedovoljeni dokazi - zapisnik o inšpekcijskem pregledu

Jedro

Pravno naziranje, da se ZKP po odločbi Ustavnega sodišča opr. št. U-I-92/96-27 z dne 21.3.2002 kot celota ne bi mogel uporabljati, ni pravilno.

Glede davčne zatajitve prek prodaje blaga na črno, sodišče ni kršilo kazenskega zakona, ko je takšno prodajo ocenilo kot končno potrošnjo, saj je prav v tem bistvo posebne oblike goljufije, ki jo predstavlja kaznivo dejanje po 254. členu KZ.

Ni kršitev določb ZKP, če sta sodišči dokazno oceno oprli na zapisnik o inšpekcijskem pregledu, saj takšen zapisnik sodišče lahko uporabi kot dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.Č. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 300.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni I.Č. spoznan za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj davčne zatajitve po 1. in 3. odstavku 254. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen štirih let zapora. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v opisu dejanja in v pravni opredelitvi kaznivega dejanja tako, da je obsojenec storil le eno nadaljevano kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. in 3. odstavku 254. člena KZ ter mu je zanj izreklo kazen treh let in šestih mesecev zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 19.11.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlog za odlog izvršitve pravnomočne sodne odločbe. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da obsojenca oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter odloči, da stroški zahteve in drugi stroški obsojenca bremenijo proračun. To je utemeljil s tem, da je Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v neskladju z Ustavo glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-92/96-27 z dne 21.3.2002. Ker je ugotovljeno, da je ZKP v neskladju z Ustavo, tudi kot celota ne more biti več uporabljen. Sodišče bi torej moralo po izidu odločbe Ustavnega sodišča postopek ustaviti. Z uporabo spornega zakona je prišlo do kršitve 2. člena in 23. člena Ustave. Poleg tega je po mnenju zagovornika sodišče kršilo kazenski zakon, ker je kot blanketni predpis v izreku sodbe uporabilo Zakon o prometnem davku, ki je prenehal veljati v juniju 1999 in se torej ne bi mogel več uporabljati. V izpodbijanih sodbah se odločitev opira na očitek obsojencu, da je šlo za ponarejeni obrtni dovoljenji, takšen očitek pa bi bil možen le tedaj, če bi obstajali pravnomočni sodbi, ki bi dokazovali, da gre za ponarejeni listini. Sodišče druge stopnje je po mnenju zagovornika tudi nepravilno ocenilo, da prodaja blaga na črno predstavlja prodajo, namenjeno na končno potrošnjo, kar pomeni kršitev zakona. Kršitev zakona je po mnenju zagovornika podana tudi s tem, da je bila dokazna ocena oprta na zapisnik o inšpekcijskem pregledu.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru z dne 2.3.2004 podala mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Opozorila je, da je državni zbor v enem letu od objave odločbe Ustavnega sodišča že sprejel novelo ZPK-E, iz česar je razvidno, da ZKP ni bil razveljavljen. V času storitve kaznivega dejanja je za gospodarske subjekte veljal Zakon o prometnem davku in ti so se bili dolžni po njem ravnati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravno naziranje obsojenčevega zagovornika, da se po odločbi Ustavnega sodišča, ki jo zagovornik navaja, ZKP kot celota ne bi mogel uporabljati, ni pravilno. V času od izdaje te odločbe do sprememb in dopolnitev ZKP, se je ZKP seveda lahko uporabljal v kazenskih postopkih.

Prav tako je napačno zagovornikovo pravno stališče, da se kot blanketna določba ne bi mogel uporabiti Zakon o prometnem davku. Ta je v času storitve kaznivega dejanja veljal in se je glede obsojenca utemeljeno uporabil. Za blanketne določbe ni določeno, da bi sprememba zakona v vsakem primeru veljala kot nov milejši predpis, v obravnavani zadevi pa novega predpisa, Zakona o davku na dodano vrednost, v tem primeru sploh ne bi mogli uporabiti. Tudi glede davčne zatajitve prek prodaje blaga na črno, sodišče ni kršilo kazenskega zakona, ko je takšno prodajo ocenilo kot končno potrošnjo, saj je prav v tem bistvo posebne oblike goljufije, ki jo predstavlja kaznivo dejanje po 254. členu KZ. Sodišče tudi ni kršilo zakona, ko je ugotovilo uporabo ponarejenih listin, navedenih pri opisu dejanja v izreku sodbe.

Prav tako sodišči z izpodbijanima sodbama nista kršili določb ZKP, ko sta dokazno oceno oprli na zapisnik o inšpekcijskem pregledu, saj takšen zapisnik sodišče lahko uporabi kot dokaz.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Iz tega razloga tudi ni prišla v poštev odložitev izvršitve izrečene kazni.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.


Zveza:

KZ člen 254.ZKP člen 371, 371/1-8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTIxNQ==