<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 259/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.259.2001
Evidenčna številka:VS22395
Datum odločbe:23.09.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:posebni preiskovalni ukrepi - tajno policijsko delovanje - tajno policijsko sodelovanje - navidezni odkup - pravica do zasebnosti - nedovoljeni dokazi - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe

Jedro

Tajno policijsko sodelovanje v smislu, kot sta ga uporabljala razveljavljena 3. alinea 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji in 100. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih in kot ga je uporabljala 2. alinea 1. odstavka 150. člena prvotnega ZKP, je tajnemu policijskemu delovanju podoben ukrep, le da ga izvršuje oseba, ki ni policist.

Prikriti ukrep navideznega odkupa je opravljen z izpolnitvijo dogovora.

Ker URS ne omejuje kontrole zakonitosti pridobivanja dokazov le na določbe ZKP, je Vrhovno sodišče upravičeno presojati zakonitost metod in načina pridobivanja dokazov, na katere se opira sodba, od vsega začetka delovanja organov odkrivanja kaznivega dejanja in storilca, ne glede na to, ali so urejeni v ZKP ali drugem zakonu.

Ker je bila dejavnost tajnega policista ali tajnega policijskega sodelavca, to je zbiranje obvestil od osumljene osebe, tajno policijsko delovanje v širšem pomenu, jo je po določbah 49. člena Zakona o policiji smela policija uporabiti samo, če so obstajali razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali ga pripravlja oziroma organizira njegovo izvršitev in če je generalni direktor policije odobril tako delovanje. Če razloga za sum o kaznivi dejavnosti določene osebe ni bilo, se tajno policijsko delovanje oziroma sodelovanje proti določeni osebi ni smelo izvrševati brez odobritve generalnega direktorja policije. V takem primeru sodišče svoje odločitve ni smelo opreti na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, ki so bili pridobljeni brez predpisane odobritve.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevi zagovornice obs. L.Ž. za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti glede obs. E.T. se sodbi Okrožnega sodišča v Kopru z dne 9.10.2000 in Višjega sodišča v Kopru z dne 14.3.2000 razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanima sodbama obsodilo obs. L.Ž. in E.T. zaradi nadaljevanjega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili v sostorilstvu po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ prvega na eno leto in sedem mesecev zapora, drugega pa na dve leti zapora, odvzelo 122,19 g heroina in jima naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. V izrečeno kazen jima je vštelo pripor. Na pritožbo zagovornice obs. L.Ž. je Višje sodišče v Kopru dopolnilo odločbo o upoštevanju pripora v izrečeno kazen, na pritožbo državnega tožilca pa je odvzelo obs. Ž. 6.200 DEM, obema obsojencema pa je naložilo nerazdelno v plačilo 5.000 SIT in 1.575 DEM v tolarski protivrednosti.

Zagovornica obs. L.Ž. je zoper ti sodbi pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da je policija proti obsojencu uporabljala prikrita policijska ukrepa tajnega policijskega delovanja in sodelovanja, preden je pridobila predpisana dovoljenja in je s tem na nedopusten način s kršitvijo ustavno zavarovane pravice obsojenca do zasebnosti pridobila informacije, na podlagi katerih je kasneje utemeljila predlog za dodatne prikrite policijske ukrepe. Izsledke teh sicer dovoljenih ukrepov je sodba uporabila kot dokaz za krivdo obsojenca. S tem je kršila določbo 2. odstavka 18. člena ZKP, ki prepoveduje, da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali s kršitvijo določb ZKP. Tako naj bi policija na podlagi informacije, ki jo je v prvi polovici februarja leta 2000 D.P. dal domnevnemu tajnemu policijskemu delavcu ali sodelavcu, da lahko skupaj z obs. Ž.

priskrbi mamila, vključila to osebo v preverjanje P.-jeve informacije. Ta oseba, imenovana B. oziroma S., je že 28.2. in 2.3.2000 najprej po telefonu, nato pa osebno v P.M. v K., nagovarjala obs. Ž., naj mu priskrbi heroin, zanimala se je za cene heroina v manjših ali večjih količinah. Z različnimi triki si je pridobil zaupanje naivnega obs. Ž., ki je zato pristal na sestanek dne 3.3.2000 v T. baru v K. Na ta sestanek je B. prišel skupaj z I., ki ga obs. Ž. ni poznal. Pogovarjali so se o tem, da bi obs. Ž. zanju priskrbel heroin. Po tem sestanku B. ni več iskal obs. Ž., ampak samo še I., za katerega sodbi ugotavljata, da je bil od 9.3.2000 naprej tajni policijski sodelavec. Po mnenju zahteve je bil sestanek dne 3.3.2000 namenjen temu, da policija pretrga stike njenega tajnega delavca B. in namesto njega v načrtovani navidezni odkup mamil vključi tajnega sodelavca I. Takrat policija ni imela predpisanega dovoljenja za delovanje B. ali I., je pa na podlagi njunih informaciji pridobila dovoljenje za izvajanje prikritih policijskih ukrepov po Zakonu o policiji in po ZKP. Na njihovi podlagi je dobila neizpodbitne dokaze, da je obs. Ž. dne 17. in 29.3. ter 10.4.2000 prodal skupaj najmanj 122,19 g heroina navideznemu kupcu, vendar pa so ti dokazi po pravni doktrini o plodovih zastrupljenega drevesa v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP nedovoljeni.

Zahteva dalje trdi, da sodišče tako pridobljenih dokazov ne bi smelo uporabiti tudi iz razloga, ker je policija napeljala obs. Ž. h kriminalni dejavnosti. Pred prodajo heroina I. se obs. Ž. s prometom mamil ni ukvarjal in se je zato izogibal stikom, razgovorom in dogovorom o prodaji mamila B.-ju in I.-ju Samo njuni veliki vztrajnosti in neizkušenosti obs. Ž. je treba pripisati, da sta ga prepričala v storitev kaznivega dejanja.

Sodišči naj bi prekršili pravico obs. Ž. do obrambe, ker sta zavrnili njegove predloge za zaslišanje D.P., B. in tajnega policijskega sodelavca. Obrambi tako ni bilo mogoče dokazati, da je policija izvajala prikrite ukrepe še pred pridobitvijo predpisanih dovoljenj in da za izdajo takih dovoljenj ni bilo zakonitih pogojev.

Po mnenju zahteve je obramba zbudila dvom o resničnosti odločilnih dejstev in bi izpodbijani sodbi v skladu z domnevo nedolžnosti morali obsojenca oprostiti.

Predlaga, da se do odločitve o zahtevi prekine izvrševanje sodbe, sicer pa naj se zahtevi ugodi in se obtožba zoper obs. Ž. zavrne oziroma se ga oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovno državno tožilstvo odgovarja, naj se zahteva zagovornice zavrne. Strinja se s stališčem izpodbijanih sodb, da na sestanku med obs. Ž. ter B. in I. dne 3.3.2000 ni šlo za izvajanje prikritih policijskih metod, ampak je bilo njihovo srečanje informativne narave, ker med njimi ni prišlo do dogovora o prodaji mamila. Obs. Ž. tudi ni bil izzvan k storitvi kaznivega dejanja. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe ni kršilo določb kazenskega postopka.

Zahteva zagovornice obs. L.Ž. za varstvo zakonitosti je utemeljena, na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP pa je treba razloge, zaradi katerih je bilo treba razveljaviti sodbo glede obs. Ž., po uradni dolžnosti upoštevati tudi v korist obs. E.T., ki zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil.

Ker zahteva trdi, da sodbi štejeta, da je imel obs. Ž. z B. in I. le informativne razgovore in torej zmotno razlagata, kaj je tajno policijsko delovanja, tajno policijsko sodelovanje in navidezni odkup ter ali ti ukrepi posegajo v ustavno zavarovano pravico do zasebnosti oziroma pomenijo nedovoljeno izzivanje kriminalne dejavnosti, Vrhovno sodišče najprej opredeljuje vsebino teh pojmov, kolikor je potrebno za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem se je opiralo na gradiva v Zborniku Visoke šole za notranje zadeve o posebnih operativnih metodah in sredstvih iz leta 1996, na knjige Policijska pooblastila avtorja Miroslava Žaberla iz leta 1997 in 2000, Kazensko procesno pravo avtorjev dr. Zlatka Dežmana in Anžeta Erbežnika, Ustavno kazensko procesno pravo večih avtorjev iz leta 1996, Komentar Ustave Republike Slovenije iz leta 2002, ki ga je uredil dr. Lovro Šturm in druge vire ter obstoječo pravno prakso.

Noben od teh ukrepov v času izvajanja v tej zadevi ni bil definiran v Ustavi, ZKP ali v Zakonu o policiji. Šele Pravilnik o policijskih pooblastilih, uveljavljen 24.6.2000 (Ur. l. RS, št. 51/2000), torej po opravljenih prikritih policijskih ukrepih v obravnavani zadevi, je v 99. in 100. členu lapidarno opredelil tajno policijsko delovanje kot zbiranje podatkov policista, tajno policijsko sodelovanje pa zbiranje podatkov druge osebe, pod vodstvom in nadzorom policista znotraj hudodelske združbe o kriminalni dejavnosti določene osebe. Po 2. odstavku 155.a člena novele ZKP-F (Ur. l. RS, št. 43/04 z dne 26.4.2004) se tajno delovanje izvaja z vključitvijo tajnih domačih ali tujih policistov ali drugih oseb in neprekinjenim ali ponavljajočim zbiranjem podatkov pod vodstvom in nadzorom policije s pomočjo prirejenih listin za prikrivanje identitete, lahko pa se uporablja tudi tehnične naprave za slušno in vidno snemanje oziroma fotografiranje.

Pri opredelitvi tajnega policijskega delovanja pri zbiranju podatkov je treba najprej razmejiti policijsko od nepolicijskega delovanja ter policijsko delovanje v širšem in ožjem pomenu.

Policija lahko spozna, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, na podlagi lastne aktivnosti, načrtno in organizirano ali naključno, na podlagi obvestila občanov, bodisi oškodovanca ali drugih, ne glede na motiv za obvestilo. Če je policija pridobila informacije o kaznivem dejanju oziroma storilcu od osebe (vir), ki ni bila policist in ni delovala pod vodstvom, koordinacijo ali po navodilih policije, tako pridobljena informacija ni bila plod policijskega delovanja.

Policijsko delovanje v širšem smislu obsega kakršnekoli ukrepe policije pod njenim vodstvom, nadzorom, usmerjanjem, usklajevanjem in podobno, zato da je v skladu z določbo 2. alinee 3. člena takrat veljavnega Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98) preprečevala, odkrivala in preiskovala kazniva dejanja ter odkrivala in prijela storilce. Za dosego teh ciljev je imela policija v zakonu določena redna (148. in 149. člen ZKP ter členi 29. do 48. in 54. Zakona o policiji) pooblastila, med njimi zbiranje obvestil, razen tega pa je bila na podlagi 1. odstavka 20. člena Zakon o policiji upravičena ukreniti vse, kar je bilo potrebno, da se odvrne nevarnost od posameznika ali skupnosti ali prepreči ravnanja, ki so ogrožala varnost, red in mir. Po določbi 4. odstavka 31. člena Zakona o policiji se je moral policist, ki je opravljal naloge v civilni obleki, predstaviti kot policist in se izkazati s službeno izkaznico. Policija je lahko pod določenimi pogoji opravljala te naloge tudi na prikrit način s tajnim policijskim delovanjem, ki je obsegalo uporabo več posebnih tajnih metod in sredstev po 49. členu Zakonu o policiji in po 150., 156. in 159. členu ZKP. Celotni sistem prikritih policijskih ukrepov je tajno policijsko delovanje v širšem pomenu besede. Mednje je spadalo tudi prikrito zbiranje informacij neuniformiranih policistov in drugih oseb (informatorjev, agentov, tajnih sodelavcev) o nekaterih kaznivih dejavnostih v določenih okoljih na splošno ali o takih dejavnostih določene oziroma določljive osebe. Če je bilo zbiranje informacij osredotočeno zoper določeno oziroma določljivo osebo zaradi razlogov za sum, da je bila vpletena v določene kaznive dejavnosti, jih pripravljala ali organizirala izvršitev, je bilo potrebno dovoljenje generalnega direktorja policije, državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika.

V ožjem pomenu tajno policijsko delovanje, kakor sta ga uporabljala sicer razveljavljena 2. alinea 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji in 99. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih, pomeni trajno zbiranje podatkov (pod vodstvom, nadzorstvom, usmeritvami in navodili policije) o določeni ali določljivi osebi in njeni kriminalni dejavnosti. Informacije zbira policijski delavec pod lažno identiteto ali vsaj prikrito lastnostjo policista. Praviloma se ta metoda izvaja na dva načina: z vrinjenjem (infiltracijo) tajnega policista v kriminalno združbo ali pa z vključitvijo kot navideznega kupca, podkupovalca ali drugačnega navideznega interesenta za nezakonito blago ali "storitve" kriminalne združbe ali sumljivega posameznika. Ker tajni policist praviloma uporablja lažno identiteto, je ta ukrep kombiniran z uporabo prirejenih identifikacijskih listin, zaradi boljše učinkovitosti ukrepa pa tudi z uporabo tehničnih sredstev za prisluškovanje, zvokovno snemanje in za sledenje.

Poudariti pa je treba, da ti dodatni ukrepi niso nujni neločljivi del tajnega policijskega delovanja v ožjem pomenu.

Tajno policijsko sodelovanje v smislu, kot sta ga uporabljala razveljavljena 3. alinea 49. člena Zakona o policiji in 100. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih in kot ga je uporabljala 2. alinea 1. odstavka 150. člena prvotnega ZKP, je tajnemu policijskemu delovanju podoben ukrep, le da ga izvršuje oseba, ki ni policist. Tudi tajni sodelavec (agent) praviloma trajno zbira informacije za policijo pod njenim vodstvom, nadzorstvom in po njenih navodilih. Tako kot tajnega policijskega delavca se tudi agenta vrine (infiltrira) v kriminalno združbo, lahko pa se za policijsko sodelovanje pridobi člana take združbe ali pa se ga vključi kot navideznega kupca. Tudi agent praviloma uporablja prirejene identifikacijske listine in druge dokumente ali oznake, uporablja tehnična sredstva za prenos zvoka, za omogočanje sledenja ipd. Toda, kot je bilo že rečeno, uporaba teh dodatnih sredstev ni nujni neločljivi sestavni del, ki definira tajno policijsko sodelovanje.

Ustavno sodišče je v 27. točki odločbe o presoji ustavnosti Zakona o policiji, št. U-I-272/98 (Uradni list, št. 48/03) pojasnilo, da iz imen teh dveh ukrepov ni mogoče ugotoviti, kakšna je vsebina pristojnosti policistov pri izvajanju ukrepov, da najbrž ne omogočata uporabe tehničnih sredstev, lahko pa se kombinirata z navideznim odkupom ali kakšnim drugim prikritim ukrepom. Ustavno sodišče je poudarilo, da bi morali biti prikriti ukrepi po ZKP in Zakonu o policiji jasno definirani, da bi se moglo razločiti, kdaj in katere se odreja po ZKP oziroma po Zakonu o policiji. Novela ZKP - F je v 155.a členu spet zabrisala razlikovanje tajnega policijskega delovanja in sodelovanja, še več, združila ju je s tajno uporabo tehničnih sredstev za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in videosnemanje, ki so načeloma ločeni od tajnega policijskega delovanja oziroma sodelovanja v ožjem pomenu.

Zbiranje obvestil je torej oblika policijskega delovanja, posebej omenjena v 2. odstavku 148. člena ZKP, implicitno pa v poglavju "Zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov" v Zakonu o policiji, le da je v njih urejeno neprikrito policijsko zbiranje obvestil in podatkov. Če informacije zbirata tajni policijski delavec ali sodelavec, gre pač za prikrito policijsko delovanje. Izpodbijani sodbi ne pojasnita, zakaj naj bi "informativni razgovor" med tajnim policistom in osumljencem, ki ima za cilj zbiranje informacij o kaznivi dejavnosti slednjega in je priprava za navidezni odkup, ne bilo tajno policijsko delovanje oziroma sodelovanje.

Navidezni odkup je prikrit policijski ukrep, ki je značilen in logičen zaključek predhodnega ali sočasnega zbiranja informacij tajnega policijskega delavca ali sodelavca in njune aktivne vloge kot navideznega kupca. Z navideznim odkupom se pridobi neposredne dokaze, praviloma podprte z dokumentiranjem s tehničnimi sredstvi. Čeprav gre pri navideznih odkupih za v bistvu simulirano prodajno pogodbo obligacijskega prava, ki se sklene z ustnim dogovorom, je po mnenju Vrhovnega sodišča prikriti ukrep navideznega odkupa opravljen z izpolnitvijo dogovora. Navidezni odkup je procesnopravni inštitut kazenskega postopka, katerega namen je pridobitev dokazov o domnevni kaznivi dejavnosti osumljenca, ne pa pridobitev pravic ali prevzem obveznosti po obveznostnem pravu.

Zasledujoč ta cilj je dokazna vrednost navideznega odkupa mnogo večja, če je osumljenec zasačen ob predaji mamila oziroma prejemu kupnine, če je ta aktivnost audiovizualno dokumentirana, če se ob sami predaji zaseže mamilo in denar, itd., kot pa, če se navidezni odkup dokazuje le z dogovorom med osumljencem in navideznim kupcem. Tudi v praksi se ukrep navideznega odkupa uporablja tako, da se osumljenca prime ali poskuša prijeti ob "realizaciji" dogovora, včasih pa celo z dovoljenjem za odlog prijetja, po večkratnih navideznih odkupih. Tudi v obravnavani zadevi je bil navidezni odkup predlagan in odobren zato, da bi se "zbralo materialne dokaze..., zlasti pa lastnike mamila..." (utemeljitev predloga na list. št. 28), oziroma "da zbiranje dokazov na drug način... in njihovo zavarovanje ni mogoče" (navedba v dovoljenju državnega tožilca na list. št. 31), ter uporabljen kar trikrat.

Stališče, da je navidezni odkup dokončen s spolnitvijo dogovora, je pomembno za presojo, ali je bil prikriti ukrep te vrste uporabljen v okviru zakona, ali se z njim ni protipravno izzivala kriminalna dejavnost in ali je bilo potrebno dovoljenje za začasno odložitev prijetja osumljenca.

Zasebnost je varovana v 35. členu Ustave, vendar njene vsebine ne opredeljuje. Pravica do zasebnosti pa ni absolutna. Po določbah 3. in 4. odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Po 2. odstavku 37. člena Ustave lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Ustavno sodišče je v točkah 37 - 40 odločbe o oceni ustavnosti določb ZKP o posebnih operativnih metodah in sredstvih z dne 27.9.1997, št. U-I-25/95 (Uradni list, št. 5/98), opredelilo zasebnost kot celoto ravnanj, ukvarjanj, občutij in razmerij, ki si jih človek vzdržuje sam ali z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, v kateri biva z občutkom varnosti pred vdorom kogarkoli nezaželenega. Za takšno opredelitev zasebnosti se Ustavno sodišče opira med drugim na opredelitev zasebnosti na konferenci nordijskih pravnikov v Genfu leta 1967, da se šteje kot poseg v zasebnost tudi odkrivanje neugodnih okoliščin iz zasebnega življenja, prisluškovanje in sumničenje, zloraba pisnih ali ustnih zasebnih sporočil, posegi zoper čast in dobro ime. Sklicuje se tudi na "koncept pričakovane zasebnosti" v odločbah Vrhovnega sodišča ZDA, po katerem gre za nedovoljen poseg v prostoru, kjer človek pričakuje zasebnost in da bo sam, na primer dom, pisarna. Izjave, ki jih je v takšnem prostoru izpostavil tretjim, pa niso zavarovane, ker s tem ni izrazil namere, da jih bo zadržal zase. Na drugi strani so pogovori, čeprav na javnosti dostopnem mestu, lahko predmet ustavnega varstva, če jih je oseba želela ohraniti kot zasebne. Na 371. strani komentarja Ustave dr. Lovra Šturma se navaja stališče Evropske komisije za človekove pravice, da pravica do zasebnosti vsebuje pravico do življenja v skladu s svojimi željami in varovano pred javnostjo, elementoma tajnosti in intimnosti pa je dodalo še pravico do vzpostavljanja in razvijanja razmerij z drugimi, predvsem na čustvenem področju, z namenom razvijanja in izpolnitve lastne osebnosti. Pravica do zasebnosti se zreducira za tisti del, ko oseba sama naveže stik z javnim življenjem. Pravica do zasebnosti vsebuje dva vidika, namreč tisti del zasebnega življenja, kamor drugi praviloma nimajo dostopa in osebi zagotavlja tajnost in mir ter razmerja, ki jih oseba sklepa s "sebi podobnimi". Na 382. strani istega komentarja Ustave je stališče, da naj bi bila "preko pojma zasebnosti varovana tista sfera posameznikovega življenja, ki ne zadeva druge in glede katere se prizadeti sam odloči, ali bo iz nje izstopil ali ne". Podobno je stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-50/99 (Uradni list, št.

1/2001).

Vrhovno sodišče sprejema in povzema omenjene opredelitve pravice do zasebnosti in njene okvire, kolikor je potrebno za odločitev v obravnavani zadevi. Posameznik je svoboden v izbiri kroga sogovornikov, načinu, kraju in času razgovora. Če oseba želi, da vse ali nekatere okoliščine srečanja ali razgovora ostanejo v sferi zasebnosti, morajo drugi to pravico spoštovati. Tudi tajno dogovarjanje, pripravljanje ali izvrševanje kaznive dejavnosti spada v sfero človekove zasebnosti, saj sicer ne bi bilo potrebno z zakonom posebej določiti kot izjemo dopustnost posegov v zasebnost zaradi nujnih interesov kazenskega postopka. Pri oceni, ali gre za nedovoljen poseg v zasebnost, se upošteva "koncept pričakovane zasebnosti", po katerem se načeloma niti v pogovore v sicer javnosti dostopnem mestu, ne sme "vdirati" brez vednosti oziroma soglasja udeležencev pogovora. Poseg druge osebe v zasebni pogovor je torej dopusten, če mu vsaj en udeleženec ne nasprotuje oziroma se z njim strinja ali če je bil poseg sorazmeren glede na ustavno varovane pravice drugih v skladu s 3. odstavkom 15. člena Ustave.

Sfera zasebnosti vsakega udeleženca srečanja oziroma razgovora je po konceptu pričakovane zasebnosti nujno omejena z dejstvom, da je pristal na navzočnost drugih udeležencev, z njihovo obveščenostjo o ostalih udeležencih in o poteku in vsebini razgovora, saj so se zavedali navzočnosti drugih oziroma njihove udeležbe ter načelnega tveganja, da vsak od njih lahko obvesti ali povzroči obveščenost drugih oseb o tem, kar naj bi ostalo tajno in "zasebno". Zmota o tem, ali je določen udeleženec vreden zaupanja, ni relevantna za ugotovitev, da se obseg zasebnosti neogibno zmanjša z dejstvom, da je udeleženec razgovora dopustil navzočnost drugih.

Drugačen pa je pravni položaj, ko država s tajnim policijskim delovanjem posega v človekovo zasebnost zaradi odkrivanja in dokazovanja kaznivega dejanja, njegovega pripravljanja ali dogovarjanja zanj. V tem primeru je država oziroma policijska dejavnost omejena s pogoji, določenimi v 2. odstavku 37. člena Ustave, namreč, poseg v človekove pravice mora biti predviden z zakonom, odrejen s sodno odločbo in nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka. Zbiranje obvestil s tajnim policijskim delavcem ali sodelavcem o določenem kaznivem dejanju določene oziroma določljive osebe je bilo v času zatrjevane uporabe teh tajnih ukrepov dopustno pod pogoji, ki jih je določal 49. člen Zakona o policiji, torej, da so obstajali razlogi za sum, da je ta oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali ga pripravlja ali organizira, ni pa bilo mogoče tega drugače odkriti, preprečiti ali dokazati, oziroma bi bilo to mogoče storiti le z nesorazmernimi težavami. Poleg teh materialnih pogojev sta bila predpisana še formalna, namreč, odobritev ukrepov za določen čas s sodno odločbo na podlagi 2. odstavka 37. člena Ustave oziroma z odločbo generalnega direktorja policije ali njegovega namestnika na podlagi 2. odstavka 49. člena Zakona o policiji. Če pa je bilo tajno policijsko delovanje oziroma sodelovanje kombinirano z uporabo prirejenih listin, je bilo predpisano dovoljenje državnega tožilca (v nasprotju z določbo 2. odstavka 37. člena Ustave Zakon o policiji ni predpisal, da mora sodišče odobriti te prikrite ukrepe; Ustavno sodišče je tudi zato razveljavilo 49. člen Zakona o policiji). Če je policija zbirala informacije o kaznivem dejanju določene oziroma določljive osebe s tajnim policijskim delavcem oziroma sodelavcem, čeprav navedeni materialni in formalni pogoji niso bili izpolnjeni, je na nezakonit način in zato s kršitvijo 2. odstavka 37. člena Ustave posegla v nedotakljivost zasebnosti takšne osebe.

Upoštevajoč gornje opredelitve tajnega policijskega delovanja in sodelovanja ter pravice do zasebnosti in upoštevajoč način, na kakršen naj bi bila ta prikrita ukrepa po zatrjevanju obrambe izvedena v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila ustavna pravica obs. Ž. do zasebnosti pri morebitnem dogovarjanju s tajnim policijskih delavcem oziroma sodelavcem za storitev kaznivega dejanja, lahko kršena, čeprav je obs. Ž., kot sam navaja, pristal na srečanja in dogovore o prodaji mamila B. in I.

Iz izpodbijanih sodb izhaja, da sta se pri ugotovitvi krivde obs. Ž. in T. oprli na predloge policije in na dovoljenja za tajno policijsko sodelovanje in delovanje, opazovanje in sledenje, uporabo prirejenih registrskih tablic za avtomobil, za navidezni odkup mamil, za odlog odvzema prostosti, na poročila o izvajanju in izsledkih teh ukrepov, na izpise o telefonskih klicih na telefon obs. Ž. in z njega, fotokopije bankovcev, uporabljenih za navidezni odkup, na strokovna mnenja o heroinu, ki je bil predmet navideznega odkupa, na fotoalbum o zaseženih mamilih in na videoposnetke o navideznem odkupu mamil. Sodba sodišča prve stopnje na 7., 8. in 9. strani ugotavlja, da je obs. Ž. dne 3.3.2000 na sestanku z B., imenovanim tudi S., in kasnejšim tajnim policijskih sodelavcem I., ponujal naprodaj heroin in dal I. zaradi nadaljnjih dogovorov svojo telefonsko številko, na podlagi katere je policija ugotovila identiteto obs. Ž. Sodba se je oprla tudi na zagovor obs. Ž., zlasti na priznanje, da se je v stikih z B. in I. pogovarjal o prodaji mamil in ceni zanje in je kasneje v treh primerih dejansko prodal I. heroin, kot mu je očitala obtožnica.

Po določbi 2. odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno določenih pravic ali temeljnih svoboščin. Ker je bilo tajno policijsko delovanje in sodelovanje urejeno v Zakonu o policiji, se postavlja vprašanje, ali se v zahtevi za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja protipravnost uporab prikritih policijskih ukrepov, ki niso urejeni v ZKP.

Po določbi 3. točke 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Dokazno pravo kazenskega postopka ureja ZKP, deloma pa tudi Zakon o policiji. Ocena dopustnosti dokazov v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP ni mogoča drugače kot tako, da sodišče v rednem postopku ali pri presoji zakonitosti celotnega postopka, predkazenskega in sodnega, oceni, ali dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo določb ZKP ali Zakona o policiji. Stališče Vrhovnega sodišča je, da je upravičeno presojati zakonitost metod in načina pridobivanja dokazov, na katere se opira sodba, od vsega začetka delovanja organov odkrivanja kaznivega dejanja in storilca, ne glede na to, ali so urejeni v ZKP ali drugem zakonu, saj Ustava ne omejuje kontrole zakonitosti pridobivanja dokazov le na določbe ZKP.

Absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 2. točke 420. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP je bila podana, če se je sodba opirala na dokaz, ki je nedovoljen, ker je bil pridobljen s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in v nasprotju z določbami Zakona o policiji, saj je ta zakon določal, da se sodba na tak dokaz ne sme opirati.

Zahteva trdi, da je B. oziroma S., ki je dne 28.2. ter 2. in 3.3.2000 po telefonu in tudi osebno stopil v stik z obs. Ž. in ga prepričeval, naj mu preskrbi mamila, v resnici tajni policijski delavec. Trdi, da je začetno informacijo, da bi obs. Ž. lahko priskrbel heroin, B.

pridobil od obsojenčevega prijatelja D.P. Dne 3.3.2000 na sestanku z obs. Ž. sta B. in I. opravljala dejavnost tajnega policijskega delavca in sodelavca, ker sta zbirala informacije o pripravljenosti obs. Ž., da priskrbi heroin v določeni količini po določeni ceni. Za vse te aktivnosti domnevnega tajnega policista oziroma policijskega sodelavca po navedbah v zahtevi policija ni pridobila predpisanih dovoljenj.

Zahteva trdi, da je obramba obs. Ž. predlagala zaslišanje D.P., I. in B. prav zato, da bi se razčistilo vprašanje tajnega policijskega delovanja oziroma sodelovanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo te predloge z obrazložitvijo, da ni pomembno, ali sta bili osebi, ki jima je P. dal številko telefona obs. Ž., tajna policista ali policijska sodelavca in da pri srečanju dne 3.3.2000 v T. baru v K. med obsojencem, B. in I. pri slednjih ni šlo za tajno policijsko delovanje, ampak za "informativni sestanek, ker tedaj ni prišlo do dogovora o prodaji in nakupu", da vprašanje, ali je takrat do "posla" med obs. Ž. in B. prišlo oziroma "kakšne posle sta imela (glede na zagovor so bili v zvezi z mamili) ter kakšno vlogo je pri tem B.

imel", ni odločilno (8. stran sodbe sodišča prve stopnje). Predlog za zaslišanje I. pa je zavrnilo, ker naj bi izvedeni dokazi zadoščali za odločitev in bi bilo njegovo zaslišanje zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka. Temu stališču je pritrdila tudi sodba sodišča druge stopnje (6. stran) z dodatkom, da do 3.3.2000 policija ni razpolagala z dovolj zanesljivimi podatki, da bi zadovoljili dokazni standard za razloge za sum v smislu 49. člena Zakona o policiji.

Vrhovno sodišče meni, da dejavnost tajnega policista ali tajnega policijskega sodelavca, kot ga zatrjuje obramba, namreč zbiranje obvestil od osumljene osebe, je tajno policijsko delovanje v širšem pomenu. Po določbah 49. člena Zakona o policiji ju je smela policija uporabiti samo, če so obstajali razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali ga pripravlja oziroma organizira njegovo izvršitev in če je generalni direktor policije odobril tako delovanje. Če razloga za sum o kaznivi dejavnosti določene osebe ni bilo, se tajno policijsko delovanje oziroma sodelovanje proti določeni osebi ni smelo izvrševati brez odobritve generalnega direktorja policije. Po določbi 5. odstavka 49. člena istega zakona sodišče svoje odločitve ni smelo opreti na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, ki so bili pridobljeni brez predpisane odobritve.

Izpodbijani sodbi imata načeloma prav, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Sodišče pa mora izvesti predlagani dokaz, če je potreben ali koristen za ugotovitev odločilnih ali pomembnih dejstev v dani zadevi, torej kadar je predlagani dokaz materialnopravno relevanten in potreben. Če obtoženec z zadostno verjetnostjo izkaže, da bi predlagani dokaz lahko pri sodišču zbudil dvom o obstoju ali neobstoju določene okoliščine, ki bi mu bil v korist, bi moralo sodišče tak dokaz izvesti ali pa uporabiti načelo "v dvomu v korist obtoženca". Po določbi 2. odstavka 5. člena ZKP se mora obdolžencu omogočiti, da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, na podlagi 17. člena istega zakona pa mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe, zlasti tudi dejstva, ki gredo obtožencu v korist. V obravnavanem primeru sodišči nista ravnali v skladu s temi določbami in sta tako kršili pravico obs. Ž. do obrambe, kot to zatrjuje zahteva.

V obravnavani zadevi je po mnenju Vrhovnega sodišča obramba obs. Ž. navedla okoliščine, ki z dovolj visoko stopnjo verjetnosti kažejo na sum, da sta B. kot tajni policist in I., čeprav še ni bil policijski delavec, vendar pod vodstvom policije in po njenih navodilih, od obs. Ž. zbirala informacije o njegovi domnevni kriminalni dejavnosti, s katerimi je policija želela pridobiti podatke za utemeljitev razlogov za sum oziroma za utemeljene razloge za sum, na podlagi katerih je predlagala izvedbo prikritih policijskih ukrepov. Sodišči sta zavrnili predloge obrambe obs. Ž. zaradi zmotnega stališča o tem, kaj je vsebina tajnega policijskega delovanja oziroma sodelovanja. Ker bi zavrnjeni dokazi lahko pripeljali do drugačnega zaključka sodišč o tem, ali so bili dokazi, ki so bili pridobljeni z uporabo sicer odobrenih in dovoljenih prikritih policijskih ukrepov, dopustni v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP in s tem, ali se sodbi v nasprotju z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP opirata na nedovoljene dokaze.

Vrhovno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obs. E.T. sicer ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti, vendar pa sodbi temeljita tudi glede krivde tega obsojenca na dokazih, ki so bili pridobljeni s tajnimi policijskimi ukrepi, za katere obstaja dvom, ali so bili pridobljeni v skladu z zakonom in Ustavo iz razlogov, ki jih uveljavlja zahteva zagovornice obs. Ž. za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo 2. odstavka 424. člena ZKP razveljavilo izpodbijani sodbi tudi glede obs. E.T.

V ponovnem sojenju bo treba z zaslišanjem D.P. razčistiti vprašanje, ali je telefonsko številko obs. Ž. in informacijo o njegovi kriminalni dejavnosti dal (tudi) B.-ju, poskusiti je treba ugotoviti identiteto B. in I. in ju zaslišati v skladu z določbami 3. odstavka 240. člena in 240.a člena ZKP-F. Odvisno od izsledkov teh zaslišanj in morebitnih drugih dokazov, ki bi jih bilo treba še izvesti, bo treba presoditi, ali je policija zoper obs. Ž. izvajala tajna policijska ukrepa policijskega delovanja oziroma sodelovanja, še preden sta bila odobrena in na njuni podlagi pridobila dovoljenje za nadaljnje prikrite ukrepe, na katerih izsledke sta se oprli sodbi.

Vrhovno sodišče ni odločalo o prekinitvi izvršitve kazni obs. L.Ž., ker zahteva ni vsebovala dovolj očitnih razlogov, ki bi upravičevali predhodno presojanje takega ukrepa.


Zveza:

URS člen 35, 15, 15/3, 15/4, 37, 37/2.ZKP člen 155.a, 155.a/2, 148, 148/2, 18, 18/2, 371, 371/1-8, 17, 5, 5/2.ZPol člen 49, 49/1-2, 49/2, 49/5. Pravilnik o policijskih pooblastilih člen 99, 100.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTE3OQ==