Sodba I Ips 48/97

Jedro

Zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, lahko Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi le, če nastane tak dvom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi zakonsko dovoljenimi kršitvami (1. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je s tem, ko obsojenca po spremembi obtožnega predloga ni vprašalo, ali je spremenjeno obtožbo razumel, in ga ni pozvalo, naj se o njej izjavi, kršilo 3. in 4. odstavek 316. člena ZKP-77.

ZKP-77 (kakor tudi ZKP) sodišču ne nalaga vročitve pisnih izvedenskih mnenj obrambi in obtožbi. Sodišče mora strankam vročiti pisno odredbo, s katero odredi izvedenstvo (1. odstavek 242. člena ZKP-77; enako 1. odstavek 249. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil obsojeni J.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 54. člena KZ SRS. Ob uporabi omilitvenih določil (2. točka 42. člena in 5. točka 1. odstavka 43. člena Kazenskega zakona Socialistične Federativne Republike Jugoslavije) mu je bila izrečena denarna kazen v znesku 25.000,00 din, ki jo je dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec dne 31.12.1996 v skladu z določbo 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov (1. odstavek 420. člena ZKP). Obsojenec Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da zahteva v pretežni meri uveljavlja drugačno oceno dejanskega stanja, kar v okviru tega pravnega sredstva ni dopustno. Uveljavljane kršitve kazenskega postopka pa po njenem mnenju niso utemeljene. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevo zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi obsojenec navaja, da je tožilstvo obtožni predlog iz začasne nezmožnosti za delo in okvare zdravja na začasno oslabljenost dela telesa spremenilo po izvedenem dokaznem postopku, torej tudi po zaslišanju izvedenca dr. U., kar po mnenju obsojenca pomeni, da je sodišče prve stopnje vprašanje, ali je obsojenčevo ravnanje mogoče opredeliti kot lahko telesno poškodbo, reševalo brez stališča sodno-medicinske stroke, kar je nedopustno, saj sodišče takih znanj nima, in je zato podana kršitev določb kazenskega postopka. Kolikor pa je bilo upoštevano zaslišanje izvedenca pred spremembo obtožbe, pa posledic, ki jih je izvedenec opisal, po mnenju obsojenca ni mogoče opredeliti kot začasno oslabljenost dela oškodovančevega telesa, saj, kot navaja obsojenec, izvedenec ugotavlja, da oškodovanec večjih težav ni imel ter da bi se bolečine, ki bi na dan udarca lahko celo izostale, pojavile drugi ali tretji dan in trajale še 7 do 10 dni. Obsojenec navaja, da kaj takega tudi iz medicinske dokumetacije v spisu ni razvidno, saj je bil oškodovanec pri zdravniku samo takoj po dogodku, zdravljenje pa ni bilo potrebno. Zato meni, da ni nobenega konkretnega dokaza o začasni oslabljenosti dela oškodovančevega telesa ter da ta znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ni bil ugotovljen in dokazan.

Nadalje obsojenec navaja, da je že v pritožbi napadel stališče sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo izvedencu, da oškodovančevih poškodb ne gre jemati le kot sled poškodovanja, saj je izvedenec s tem nedopustno podal pravno kvalifikacijo dejanja, medtem ko bi moral le pojasniti dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi odločilo sodišče, kar po prepričanju obsojenca ni storil, saj za svoje trditve v izvedenskem mnenju ni navedel nobenih podatkov. Ker takšnega izvida v spisu ni, sodišče pa do teh odgovorov ne more, oziroma ne sme priti samo, je po mnenju obsojenca podana kršitev določb kazenskega postopka. Obsojenec tudi meni, da glede na sodno prakso (primere tudi navaja), odrgnine in obtolčenine ni mogoče opredeliti kot lahko telesno poškodbo. Stališče pritožbenega sodišča, da primerjava z telesnimi poškodbami, ki so jih obravnavala sodišča v drugih primerih, ne more vplivati na oceno poškodb v obravnavanem primeru, ko je sodišče natančno ugotavljalo konkretne okoliščine prav tega primera, pa po mnenju obsojenca ni sprejemljivo, saj sodišče prve stopnje, kot navaja vložnik, teh okoliščin ni ugotavljalo, kaj šele ugotovilo.

Obsojenec tudi navaja, da so priče, ki jih je predlagalo tožilstvo, v celoti izpovedale takšno verzijo dogodka, kot jo je sam izpovedal že pri prvem zaslišanju, in tako potrdile zagovor obdolženega, ki je storitev dejanja zanikal. Zato je pričakoval, da bo sodišče izreklo oprostilno sodbo, še zlasti zato, ker je tožilstvo v sklepni besedi, pa tudi sodišče v svoji sodbi, zatrdilo, da so te priče res malce pretiravale. Očitno pa to pretiravanje, kot navaja obsojenec, ni motilo sodišča, da pričam kljub protislovnostim v njihovih izpovedbah ne bi v celoti verjelo. Obsojenec meni, da bi protislovja v izjavah prič, pri čemer obsojenec v zahtevi podrobno analizira tista v izpovedbi oškodovanca E.R., morala vzbuditi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, in bi se zato morala izpodbijana pravnomočna sodba razveljaviti.

Četudi obsojenec svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede izvedenih dokazov (zlasti mnenja izvedenca sodno-medicinske stroke dr. M.U. in izpovedbe oškodovanca) sprejelo sodišč prve stopnje ter potrdilo sodišče druge stopnje, in nesprejemanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, uveljavlja z zatrjevanjem kršitev določb kazenskega postopka (pri čemer ne konkretizira, katere določbe Zakona o kazenskem postopku, ki je veljal v času sojenja (ZKP-77), so bile kršene), zgoraj povzetih navedb zahteve za varstvo zakonitosti, ki kažejo obsojenčevo videnje izvedenih dokazov in njegove zaključke o odločilnih dejstvih, ni mogoče oceniti drugače kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče ne presoja, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva v tem delu ni mogla uspeti. ZKP tudi ne predvideva, da vložnik zahteve predlaga uporabo določbe 427. člena ZKP, kot je storjeno v obravnavani zahtevi. Zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi, lahko Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi le, če nastane tak dvom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanimi zakonsko dovoljenimi (1. odstavek 420. člena ZKP) kršitvami. V obravnavani zadevi se pri odločanju o dovoljenih uveljavljanih kršitvah, ki bodo obrazložene v nadaljevanju te odločbe, takšen dvom ni pojavil.

Po obsojenčevem mnenju v izpodbijani pravnomočni sodbi začasna oslabljenost dela oškodovančevega telesa ni obrazložena.

Tako uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni podana. V izpodbijani pravnomočni sodbi so navedeni razlogi (tudi) o tem odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi, sicer nestrnjeno,

povzema strokovne ugotovitve izvedenca sodno-medicinske stroke (da je hrbtišče roke nežen, občutljiv del telesa, kjer hitro pride do okvar, ki se manifestirajo z bolečinami in oslabljeno funkcijo roke, ter da je zaradi zadobljenih poškodb pri oškodovancu obstajala okvara roke v smislu bolečin in motene funkcije roke, kar predstavlja začasno oslabljenost dela telesa ali organa) in ta dokaz tudi oceni (da glede na izvedenčeve strokovne izkušnje in tehtno ter strokovno izvajanje na glavni obravnavi, ni dvomiti v pravilnost njegovih ugotovitev). Oceno dokaza in ugotovitev obstoja tega materialno-pravno relevantnega dejstva pa v svoji sodbi potrdi tudi sodišče druge stopnje.

Obsojenec meni, da mu je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, ker ga po spremembi obtožbe (337. člen ZKP-77) ni pozvalo, naj se izjavi o spremenjenem obtožnem predlogu, kot bi moralo po 3. in 4. odstavku 316. člena ZKP-77, in je zato podana, kot navaja, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 364. člena ZKP-77.

V obravnavani kazenski zadevi je na zadnji glavni obravnavi dne 21.10.1985, na kateri je bil prisoten tudi obsojenec, javni tožilec v okviru besede strank spremenil obtožni predlog in sicer tako, da obsojencu obtožni predlog ni več očital, da je bila zaradi obtolčenine in odrgnine na hrbtišču desne roke oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana in začasno okvarjeno njegovo zdravje, ampak da je bil zaradi tega začasno oslabljen del oškodovančevega telesa. Obsojenec pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obsojenca po spremembi obtožnega predloga ni vprašalo, ali je spremenjeno obtožbo razumel, in ga ni pozvalo, naj se o njej izjavi, kršilo 3. in 4. odstavek 316. člena ZKP-77. Hkrati velja opozoriti, da obsojenec ne trdi, da mu ni bila dana možnost izjaviti se o spremenjenem očitku obtožbe.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se smejo kršitve določb kazenskega postopka, ki ne predstavljajo absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavek 371. člena ZKP), uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V zahtevi obsojenec ne izkaže oziroma ne pojasni, kako je kršitev določb 3. in 4. odstavka 316. člena ZKP-77 vplivala na zakonitost napadene pravnomočne sodbe; tega vpliva niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče samo pa te vzročne zveze ne more ugotavljati, saj je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (ali drugače: jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi. Zato v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni preizkušalo, ali navedena kršitev določb ZKP-77 predstavlja upoštevno relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Obsojenec meni, da mu je bila pravica do obrambe kršena tudi s tem, ker, za razliko do javnega tožilca in oškodovanca, ni prejel izvoda pisnega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M.U. z dne 29.4.1985. To opustitev sodišča je po mnenju obsojenca šteti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka (katero bistveno kršitev ne pove). Vložnik se ne strinja s stališčem višjega sodišča, da je bila ta pomanjkljivost v postopku popravljena z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi, ki je odgovoril tudi na več obdolženčevih vprašanj, in se sprašuje, kako naj obdolženec na glavni obravnavi v prid svoje obrambe postavlja vprašanja v zvezi z izvedenskim mnenjem, če le-tega ne pozna.

Četudi sodišče druge stopnje meni drugače, Vrhovno sodišče iz podatkov kazenskega spisa zaključuje, da je bilo obsojencu predmetno pisno mnenje izvedenca vročeno. Kot navaja tudi sam obsojenec, je predsednik senata sodišča prve stopnje dne 14.6.1985 na sklepu o nagradi izvedencu z dne 21.5.1985 (list. št. 67. spisa) odredil, naj se pisno izvedensko mnenje dostavi obdolžencu, tožilstvu in oškodovancu; odredba je bila izvršena dne 10.7.1985. Iz vročilnice in povratnic, ki so pripete k list. št. 68. spisa, je razvidno, da so tako tožilstvo in oškodovanec E.R. kot tudi obsojenec to pisanje prejeli dne 12.7.1985 (kot kaže žig pošte, je obsojenec na povratnico za datum prejema pomotoma napisal dvanajsti junij namesto dvanajsti julij). Na povratnicah za obsojenca in oškodovanca je sicer nepravilno zapisano, da pošiljka vsebuje sklep, kar pa ne vzbuja dvoma, da sta oba naslovnika prejela pisno mnenje izvedenca. Na glavni obravnavi dne 21.10.1985 je namreč oškodovanec potrdil prejem izvedenskega mnenja; obsojenec pa ni ugovarjal, da izvedenskega mnenja ni prejel, še več, v okviru svojega zagovora pred zaslišanjem izvedenca dr. M.U. je izpovedal: da je obtožba neresnična, da obstaja možnost poškodovanja na način, kot ga je zatrjeval v svojem zagovoru, kar ugotavlja tudi izvedenec.

Sicer pa ZKP-77 (kakor tudi ZKP) sodišču ne nalaga vročitve pisnih izvedenskih mnenj obrambi in obtožbi. Sodišče mora strankam vročiti pisno odredbo, s katero odredi izvedenstvo (1. odstavek 242. člena ZKP-77; enako 1. odstavek 249. člena ZKP); da tega ni storilo, vložnik zahteve ne zatrjuje. Iz podatkov spisa izhaja, da sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo v skladu z določilom 2. odstavka 249. člena ZKP-77, ker po končanem izvedenskem delu ni obvestilo strank, da je bilo delo opravljeno in da lahko pregledajo pismeni izvid in mnenje (ZKP sodišču te obveznosti ne nalaga), vendar obsojenec te kršitve določb kazenskega postopka v zahtevi ne zatrjuje. Nenazadnje pa je bila ta procesna kršitev sanirana z vročitvijo prepisa izvedenskega mnenja strankam.

Obsojenec tudi meni, da na zatrjevani način kaznivega dejanja ni mogoče storiti, saj bi se grablje že ob prvem dvigu zapletle v drevesne veje in nikakršen udarec ne bi bil mogoč. Zato je v pritožbi podal dokazni predlog, naj se z izvedencem ugotovi, ali je bila z upoštevanjem obsojenčeve telesne višine, dolžine roke in držala grabelj ter dejstva, da na pot segajo veje drevesa, v času dogodka približno 180-190 cm od tal, storitev kaznivega dejanja na kraju in na način, kot zatrjujejo priče, ki jih je predlagalo tožilstvo, sploh mogoča. Sodišče druge stopnje pa se, kot navaja obsojenec, v svoji sodbi do tega dokaznega predloga ni opredelilo, kar pomeni kršitev določb kazenskega postopka, ki po mnenju vložnika terja razveljavitev sodbe zaradi ugotavljanja materialne resnice in pravilnega usmerjanja sodne prakse.

Navedenega očitka zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo moč preizkušati, ker vložnik zahteve ne konkretizira niti, katere določbe ZKP-77 je sodišče s svojim ravnanjem kršilo. Vrhovno sodišče samo (ex officio) pa tega ne ugotavlja, ker, kot že obrazloženo, zakon (1. odstavek 424. člena ZKP) pri tem pravnem sredstvu uveljavlja načelo dispozicije strank(e). Sicer pa je tudi te obsojenčeve navedbe mogoče uvrstiti v okvir nedovoljenega izpodbijanja pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, saj obsojenec niti posredno ne zatrjuje, da je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe, oziroma pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineee 29. člena Ustave Republike Slovenije, ampak dokazni predlog povezuje s pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja.

Kot že obrazloženo: v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po zakonu ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 3/2001
• Sodba I Ips 299/2002
• Sodba I Ips 14/2002