Sodba I Ips 157/97, I Ips 158/97, I Ips 159/97 in I Ips 160/97

Jedro

Ker so bile v postopku na podlagi zahteve za revizijo obsojenke oproščene obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, glede na tako spremembo sodbe obsojenke nimajo več pravnega interesa za odločitev sodišča v zvezi z njihovimi zahtevami za varstvo zakonitosti glede istega kaznivega dejanja.

Ker je imela obsojenka v postopku na podlagi očitno neutemeljene obtožbe pravico obrambe, ki je obsegala tudi pravico, da se izjavi o resničnosti ali neresničnosti očitkov obtožbe, izpodbijana sodba pa ji tudi ne očita, da bi izjavo javnemu tožilcu, da laže, zaradi katere je bila obsojena po paragrafu 302 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (KZKJ), povedala z namenom zaničevanja, so podani pogoji za njeno oprostitev v skladu z določbo paragrafa 303 KZKJ.

Izrek

Zahtevi hčera obsojene M.K. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v točki 3. izreka spremeni tako, da se obsojenka iz razloga 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je na kazenski razpravi dne 2.6.1948 javnemu tožilcu, ko ji je dokazoval njeno krivdo, vrgla v obraz, da laže,

s čemer naj bi storila kaznivo dejanje žalitve organa ljudske oblasti.

V ostalem se ta zahteva in zahteve zagovornika ostalih vložnic zavržejo.

Stroški oprostilnega dela sodbe iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojene M.K. in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, so bile M.K. in njene hčerke, I., T., P., F., A.K. spoznane za krive kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, M.K. pa še kaznivega dejanja žalitve organa ljudske oblasti. Obsojenkam so bile izrečene sledeče kazni: I.K. 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 3 leta odvzema državljanskih pravic v obsegu točk a) do d) člena 37. Kazenskega zakona (Uradni list FLRJ, št. 106 z dne 13.12.1947, v nadaljevanju: KZ) T.K. 17 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 4 leta odvzema državljanskih pravic v obsegu točke a) do d) člena 37. KZ, P.K. 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 5 let odvzema državljanskih pravic v obsegu točk a) do d) 37. člena KZ, F.K. 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 3 leta odvzema državljanskih pravic v obsegu točk a) do d) 37. člena KZ, A.K. 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom in M.K. 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom in 2 leti odvzema državljanskih pravic v obsegu točka a) do d) iz 37. člena KZ ter zaplemba premoženja. Vrhovno sodišče LRS je pritožbe I.K., A.K. in M.K. zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo so obsojene T.K., I.D. in J.P.B. po svojem zagovorniku vložile zahtevo za varstvo zakonitosti, za obsojeno M.K. pa sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložili njeni hčerki I.D. in T.K. po pooblaščencu odvetniku V.J.

Vrhovno sodišče je pred obravnavanjem navedenih zahtev ugotovilo, da je v postopku na podlagi zahteve za revizijo iste obsojenke, za katere so vložene navedene zahteve za varstvo zakonitosti, Okrožno sodišče v Kranju oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKL, in hkrati odločilo, da stroški obremenjujejo proračun. V navedenem postopku revizije pa ni bilo ugodeno predlogu, da se izreče oprostilna sodba tudi obsojeni M.K. za kaznivo dejanje žalitve ljudske oblasti, opisano pod točko 3 izpodbijane sodbe. Tako je treba ugotoviti, da obstaja obsodilna sodba, ki jo napadajo navedene zahteve za varstvo zakonitosti, le še v delu, v katerem je bila zaradi kaznivega dejanja žalitve ljudske oblasti obsojena M.K. Glede na tako spremenjen pravni položaj je Vrhovno sodišče pozvalo zagovornika oziroma pooblaščenca vložnic, naj se izjavi ali še vztraja pri vloženih zahtevah, ta na poziv ni odgovoril.

Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevami kolikor izpodbijajo v uvodu navedeno pravnomočno sodbo zaradi obsodbe že navedenih obsojenk zaradi kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, ugotavlja, da vložnice glede na spremembo te sodbe v revizijskem postopku po 31. členu Zakona o popravi krivic, v katerem so bile vse obsojenke na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oproščene obtožbe za takšno dejanje, nimajo več pravnega interesa za odločitev sodišča v zvezi z njihovimi zahtevami oziroma predlogi, ki jih zahteve vsebujejo, in sicer da naj sodišče izreče oprostilne sodbe za obsojenke, ki uveljavljajo izredno pravno sredstvo - zahtevo za varstvo zakonitosti.

V revizijskem postopku pa, kot že navedeno, ni bilo ugodeno vložnicama I.D. in T.K. glede zahteve za varstvo zakonitosti v korist njune matere M.K. v delu, v katerem sta predlagali izrek oprostilne sodbe tudi za obsodbo zaradi kaznivega dejanja žalitve organa ljudske oblasti in je v tem delu ostala izpodbijana obsodilna sodba nespremenjena. V tem obsegu je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti hčera obsojene M.K. vsebinsko obravnavalo.

Izpodbijana sodba v napadenem delu v izreku ugotavlja, da je M.K. na kazenski razpravi dne 2.6.1948 javnemu tožilcu, ko je dokazoval njeno krivdo, vrgla v obraz, da laže, kar je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve organa ljudske oblasti.

Vložnici zahteve za varstvo zakonitosti zoper takšno sodbo zatrjujeta, da v izreku sodbe navedeni očitek nima znakov kaznivega dejanja, dodajata pa še, da so bile v času zaslišanja bistveno kršene določbe takratnega kazenskega postopka in da je bil celoten kazenski postopek lažen, zmontiran in je služil neznano katerim namenom oblasti. Vložnici predlagata izrek oprostilne sodbe.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da za I.D., kljub pozivu sodišča, ki je izvajalo predhodni postopek, ni v spisu nobenega dokaza, da bi bila hčerka obsojenke in bi bilo njeno zahtevo treba zavreči, oziroma bi to moralo storiti že prvostopno sodišče. Nadalje ocenjuje, da je A.K. sicer upravičena vložiti takšno zahtevo, vendar ji po vsebinski plati ni mogoče pritrditi. Glede na to, da je na razpolago le prvostopna sodba, kazenskega spisa pa ni več, presoja ugovorov, navedenih v zahtevi, ki se nanašajo na izpodbijano sodbo, privede do negativnega mnenja o vsebinski utemeljenosti zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Na podlagi Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih med 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list, št. 86 z dne 25. oktobra 1946) so smeli državni organi Federativne ljudske republike Jugoslavije uporabljati pravna pravila pravnih predpisov in zakonov, ki so sicer na podlagi navedenega zakona izgubili pravno moč, za razmerja, ki niso urejena s pravnimi predpisi, kolikor niso v nasprotju z ustavo FLRJ in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države in tudi ne z načeli ustavnega reda Federativne ljudske republike Jugoslavije in njenih republik. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila M.K. obsojena po pravnih pravilih Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (KZKJ) z dne 27. januarja 1929 in sicer po paragrafu 302 zaradi razžalitve in klevete urada in uradnih oseb, ki je določal za javno razžalitev javnega uslužbenca ob priliki uradnega poslovanja kazen zapora najmanj 15 dni in denarno kazen. Isti zakon je v paragrafu 303 določal oprostilni razlog za razžalitev uradne osebe in sicer je bil ta podan, če je delovala kakšna od oseb, navedenih v paragrafu 302, pri svojem uradnem poslovanju nezakonito in dala s tem prizadeti osebi povod, da stori kaznivo dejanje razžalitve. V takšnem primeru je smelo sodišče storilca razžalitve oprostiti vsake kazni.

Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da so podani pogoji za oprostitev obsojene M.K. v skladu z določbo paragrafa 303 KZKJ. V že omenjenem postopku revizije po zakonu o popravi krivic se je namreč izkazalo, da obtožbe zoper sestre I., T. ter P.K. in njihovo mater M.K. niso bile utemeljene in da ravnanja kakršna so bila opisana v obtožnici in kasneje v obsodilni sodbi, nimajo znakov kaznivih dejanj. Tako se izkaže, da v objektivnem pogledu ni bilo pogojev za vodenje postopka zaradi takšnih obtožb, prav v tem postopku pa naj bi med dokazovanjem obsojena M.K. storila tudi kaznivo dejanje razžalitve organa državne oblasti. V postopku na podlagi očitno neutemeljene obtožbe je imela obsojenka pravico obrambe, ki je obsegala tudi pravico, da se izjavi o resničnosti ali neresničnosti očitkov obtožbe. M.K. izpodbijana sodba ne očita, da bi izjavo, zaradi katere je bila obsojena, povedala z namenom zaničevanja. Poleg navedenega je treba upoštevati, da je bila v času sojenja M.K. stara 58 let, imela je 6 razredov osnovne šole in ni še bila kaznovana. V istem postopku, ki je bil zoper njo neutemeljeno sprožen, je bilo tudi njenih šest hčera. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za uporabo paragrafa 303 KZKJ zato je obsojenko oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP.

Izrek o stroških oprostilnega dela sodbe temelji na določilih 1.

odstavka 96. člena, 2. odstavka 92. člena ter 98.a člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 64/98
• Sodba I Ips 60/2001
• Sklep I Up 1141/99