Sodba I Ips 378/2003

Jedro

Ker zagovornik ni v zakonskem roku uveljavljal razloga za izločitev sodnika iz 6. točke 39. člena ZKP oziroma okoliščine, ki so vplivale na sodnikovo nepristranskost, čeprav bi to lahko storil, se na takšno kršitev zakona, četudi bi bila podana, ne more uspešno sklicevati v pritožbenem postopku in še toliko manj v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 140.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je obsojenega J.Š. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 1. odstavku 205. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen 500.000 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 80.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o krivdi, tako da je iz opisa dejanja izpustilo besedilo, ki se nanaša na I.P., kaznivo dejanje je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 205. člena KZ in obsojencu denarno kazen znižalo na 300.000 SIT. V ostalem je pritožbi obdolženca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 2.10.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitev 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena KZ" (pravilno: ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. (2.

odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne kot neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je pred obravnavanjem zadeve res ugotovilo, da je v spisu uradni zaznamek o obvestilih osumljenca, danih policiji na podlagi 148. člena ZKP, ki bi moral biti izločen iz spisa. Peti odstavek 377. člena ZKP predvideva možnost izločitve takšne listine tudi v pritožbenem postopku, če do takrat to ni bilo storjeno. Sodbi sodišča prve in druge stopnje se na to izjavo ne opirata, ampak na druge dokaze. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja vsebine uradnega zaznamka, da bi bilo sploh mogoče ugotoviti, ali je lahko njegova vsebina kakorkoli vplivala na odločanje sodnika. Vrhovni državni tožilec tudi ugotavlja, da obsojenec in njegov zagovornik uveljavljata kršitev šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav bi lahko predlagala izločitev med postopkom do konca glavne obravnave. Sodišči tudi nista kršili materialnega zakona. Zahteva z izpodbijanjem naklepa ter ugovori, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v prvi točki zahteve, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-92/96 z dne 21.3.2002, uveljavlja kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje odločitev o obsojenčevi krivdi oprlo na obvestila, pridobljena v predkazenskem postopku (po navedbah zagovornika "gre za listine inšpekcije za delo in delavcev policije"), in ki so bile izločene šele v pritožbenem postopku. Ker se je razpravljajoči sodnik s temi listinami seznanil, bi po mnenju zagovornika moral biti izločen.

Zahtevi je v tem delu moč očitati dvoje pomanjkljivosti, ki hkrati določata okvir njene presoje: najprej nedoločnost oziroma nejasnost v opredelitvi listin, na katere se sklicuje, saj ne pove, katere listine inšpekcije za delo in delavcev policije so bile izločene šele po vloženi pritožbi (iz podatkov spisa izhaja, da je bil na podlagi 1. odstavka 340. člena ZKP izločen le uradni zaznamek, listna številka 150 - obvestilo osumljenca, pridobljeno po 148. členu ZKP). Predvsem pa so netočne navedbe zahteve, da je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo sodbo na obvestila, pridobljena v predkazenskem postopku. Pregled obrazložitve sodbe in njenih razlogov pokaže, da to ne drži oziroma da se sodba v nobeni točki ne opira na takšne nedovoljene dokaze. Zato je neutemeljeno zagovornikovo uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pri presoji nadaljnjih navedb zahteve, ki so tudi povsem nekonkretizirane, "da se je razpravljajoči sodnik seznanil z omenjenimi listinami in da bi zato moral biti izločen", je vrhovno sodišče izhajalo iz ugotovitve, da je vložnik zahteve imel možnost uveljavljati izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, na katerega se očitno smiselno sklicuje, že na začetku glavne obravnave, česar pa ni storil. Na kršitev zakona, na katero se sklicuje, prvič opozarja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Po določbi 2.

odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času izdaje sklepa o izločitvi, bi smel zagovornik razlog za izločitev sodnika iz 6. točke 39. člena ZKP oziroma okoliščine, ki so vplivale na sodnikovo nepristranskost, uveljavljati samo do začetka glavne obravnave. Ker tega ni storil v zakonskem roku, čeprav bi to lahko storil, se na takšno kršitev zakona, četudi bi bila podana, ne bi mogel uspešno sklicevati niti v pritožbenem postopku in še toliko manj v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu.

V drugi točki zahteve se zagovornik sklicuje na kršitev določila 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar ne pojasni, katera določba 372. člena ZKP naj bi bila kršena. Iz utemeljitve razlogov v obrazložitvi zahteve je očitno, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno in zaključki prvostopenjske sodbe, ko navaja, da do obsodilne sodbe ne bi prišlo, če bi sodišče prve stopnje ocenilo tudi pravilnik o delovnih razmerjih in če bi pravilno ocenilo izpovedbe prič -

skupinovodij. Zagovornik se torej sklicuje na razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (3. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP (3. točka zahteve) vložnik zahteve ne more utemeljiti s posplošenim sklicevanjem na navedbe zahteve iz prejšnjih točk, torej z drugimi razlogi iz 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, lahko preveri le v obsegu, kot je zatrjevan (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato tudi ni moglo preizkusiti pavšalnega in nejasnega očitka o kršitvi kazenskega zakona," da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, kolikor sodišče upošteva objektivno odgovornost, ne glede na krivdo".

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena ter 1. odstavku 95.a člena; povprečnina je bila odmerjena na podlagi 3.

odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 6/2003
• Sodba I Ips 129/2003
• Sodba I Ips 101/2004