Sodba I Ips 32/2003

Jedro

Presoja, ali so v opisu podani znaki kaznivega dejanja iz 7. točke 3. člena ZKLD ter ali so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (3. točka 2. odstavka 28. člena Uredbe o vojaških sodiščih oziroma 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije se ugodi in se izpodbijani sodbi glede obs. M.B. razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.10.1947, s katero je bilo obsojenih še 16 obtožencev zaradi kaznivih dejanj po ZKLD, je bil obs. M.B. (zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je pravilni priimek obsojenca B., vendar pa ni bil predložen noben verodostojen dokaz, zato ta sodba uporablja priimek B., kot sta ga uporabili obe izpodbijani sodbi) obsojen zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katerega mu je vštelo pripor in preiskovalni zapor od 10.9.1947 dalje, na izgubo političnih in socialnih pravic ter roditeljske pravice za dobo treh let, na popolno zaplembo premoženja in na plačilo stroškov postopka in izvršitve kazni. Z odlokom Prezidija Ljudske skupščine LRS z dne 18.6.1949 je bil delno pomiloščen tako, da mu je bil še neprestani del kazni odvzema prostosti s prisilnim delom spremenjen v kazen odvzema prostosti za eno leto, z ukazom Prezidija Ljudske skupščine FLRJ z dne 30.12.1949 o pomilostitvi pa mu je bil neprestani del kazni odpuščen in je bil dne 19.1.1950 izpuščen na prostost.

Vrhovno državno tožilstvo je v korist obs. M.B. vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih določb kazenskega postopka. Trdi, da dejanje, za katero je bil M.B. obsojen, ni kaznivo dejanje. Sodba ni konkretno opredelila organizacije in članov oborožene tolpe P. in tolpe, ki je prišla iz Avstrije, njihove vloge, programa oziroma ciljev, načina in metod delovanja, oborožitve in ni konkretizirala, da sta tolpi izvrševali kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD. Sodba sicer trdi, da je bil obs. B. član "terenske organizacije za podporo križarskega pokreta", vendar pa ni nobene konkretizacije o tej organizaciji in kdaj, kje in s kakšnimi dejanji je obs. B. postal njen član. Dejanja, ki naj bi jih storil, so navedena le na splošno, brez konkretnih podatkov kje, kdaj, na kakšen način jih je izvršil, zato se tak opis ne more šteti kot opis kaznivega dejanja. Sodba pa ima tudi napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker trditve v sodbi o obstoju terenske organizacije za podporo križarjev in za obsojenčevo članstvo v njej nima nobene dokazne podlage, ne pove, kdo so bili člani in ne zatrjuje medsebojnih stikov in delovanja članov. Podatki v spisu omenjajo le po en stik obsojenca z bando P.-jev in s skupino belogardistov iz Avstrije ter 300 din, ki jih je obs. B. posodil H.-ju. V teh stikih je šlo za razgovore in vljudnostno pogostitev, ne pa za podpiranje sovražnih band v smislu ZKLD. Sodba nima razlogov o bistvenem znaku kaznivega dejanja, namreč o obarvanem naklepu, ki se zahteva za storitev kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD. Predlaga, da se obs. M.B. oprosti.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva sicer nima prav, da izpodbijani sodbi tako posplošeno opisujeta dejanje obs. B., da ga ni moč šteti za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD. V točki A/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje se trdi, da je obs. B. podpiral oboroženo tolpo P.-jev in oboroženo tolpo, ki je konec maja ali v začetku junija 1947 prišla iz Avstrije, obe pa sta pripadali "križarskemu pokretu", ki je imel "prevratniške ideje", v obrazložitvi pa, da so križarji "rovarili" zoper novo družbeno ureditev, propagirali nasilno rušenje državne ureditve in temeljnih pridobitev osvobodilne vojne, se povezali s "pobeglo belogardistično reakcijo" in "temnimi in sumljivimi elementi" za "prevratniško" delovanje, da bodo Angloameričani pomagali pri prevratu, da so ti "zahodni imperialisti ponovno hujskali na vojno in ogrožali mirno izgradnjo države", da so ustrahovali lokalnega sekretarja OF, da so bila dejanja obsojenca usmerjena zoper obstoj družbenega reda. Tak opis namenov križarskega gibanja oziroma pripadajočih mu skupin, ki so se organizirale v državi ali v tujini, dovolj konkretno opredeljuje cilj tega gibanja oziroma oboroženih skupin P.-jev in oborožene skupine "belogardistov", ki so mu pripadale, namreč, nasilno zrušenje obstoječe državne ureditve in "ljudske oblasti", ki sta bili splošni varstveni objekt po 2. členu ZKLD.

Tudi ni točna trditev, da sodbi ne ugotavljata, kdo so bili člani obeh oboroženih skupin. Na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje so kot kolovodje P.-jeve skupine našteti brata Š. in I.U. ter E.M. Člani skupine belogardistov niso bili identificirani, vendar pa ta pomanjkljivost ni bistvena. Zadošča ugotovitev sodb, da so jo sestavljali "belogardisti", to je izraz, ki se je uporabljal za pripadnike oboroženih enot Slovencev, ki so sodelovali z okupatorjem in so ob koncu druge svetovne vojne pobegnili v tujino.

Ni utemeljena trditev v zahtevi, da sodbi ne navajata, kdaj je nastala "terenska organizacija za podporo križarskega pokreta" in kdo jo je sestavljal. V točki A/2 izreka sodbe je čas ustanovitve oziroma delovanja "terenske organizacije" okvirno postavljen v čas po osvoboditvi do aretacije obsojencev, kot člane pa navaja obsojene Š.Š., A.H., A.B. in M.B. V obrazložitvi na sedmi strani pa sodba navaja kriterije, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo pripadnost tej organizaciji, namreč vnemo delovanja, povezanost in privrženost oboroženi tolpi.

Tudi ni sprejemljiva trditev v zahtevi, da dejanja obs. B. niso dovolj konkretno opisana in zato ne izpolnjujejo vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja. Obs. B. je bil spoznan za krivega, da je od maja 1945 do 10.9.1947 kot član terenske organizacije za podporo križarskega gibanja pomagal organizirati oborožene tolpe z namenom, da bi se z nasiljem porušila in spravila v nevarnost obstoječo državno ureditev, njena varnost na zunaj in temeljne pridobitve osvobodilne vojne tako, da je nudil oboroženi tolpi P.-jev in konec maja ali v začetku junija 1947 oboroženi tolpi belogardistov, ki je prišla iz Avstrije, idejno in materialno podporo ter je:

- agitiral za križarje in propagiral njihove prevratniške ideje;

- se udeleževal sestankov s temi tolpami;

- vodil bandite k reakcionarnim elementom;

- bil vodič pri zločinih oboroženih tolp;

- vzdrževal zveze med banditi in njihovimi podporniki;

- obveščal bandite o gibanju organov javne varnosti in jugoslovanske armade;

- jih obveščal o političnem prepričanju prebivalstva;

- dajal banditom zatočišče, hrano, denar, orožje.

Tak opis dejanj obs. B. dovolj konkretno navaja način storitve in izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno uveljavlja, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi si tudi nasprotujejo in nimajo podlage v spisovnem gradivu.

V času rednega sojenja te zadeve je bil kazenski postopek za tovrstna kazniva dejanja sumarno urejen v členih 18 do 30 Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944 in deloma (glede pristojnosti sodišč, zasliševanja in navzočnosti obtožencev na glavni obravnavi, nujnosti postopka, pritožbenega roka) v členih 13 do 17 ZKLD. Uredba o vojaških sodiščih je vsebovala materialne, postopkovne, organizacijske in izvršilne določbe. Materialne določbe Uredbe so bile razveljavljene z 20. členom ZKLD (Uradni list DFJ, št. 66/45), kolikor niso bile prevzete v ta zakon, medtem ko določbe procesnopravne narave niso bile razveljavljene, razen če so bile v nasprotju s tem zakonom in so se uporabljale glede teh kaznivih dejanj do uveljavitve Zakona o kazenskem postopku (Uradni list FLRJ, št. 97/48). Po določbah 2. odstavka 28. člena te Uredbe je morala pisno izdelana sodba med drugim vsebovati izrek in obrazložitev. V izreku je morala sodba natančno opisati dejanje, za katero je bil obtoženec spoznan za krivega, zakonsko opredelitev dejanja in izrečeno kazen. Obrazložitev sodbe je bila ločena od izreka in je morala natančno navesti ugotovljena dejstva in dokaze, na podlagi katerih se je sodišče prepričalo o resničnosti teh dejstev, na primer priznanje, izpovedbe poimensko določenih prič, listine, izvedence, itd. Posebej je bilo treba obrazložiti oceno dokazov ter obteževalne in olajševalne okoliščine za odmero sankcij.

Sodba sodišča prve stopnje v točki A/2 očita M.B. (enako kot tudi A.H., A.B. in Š.Š.), da je s posebej obarvanim naklepom iz 2. člena ZKLD podpiral oboroženi tolpi P.-jev in belogardistov, ki je prišla iz Avstrije tako, da je agitiral za križarje in propagiral njihove prevratniške ideje, se udeleževal sestankov s temi tolpami, vodil bandite k reakcionarnim elementom, bil vodič pri zločinih teh tolp, vzdrževal zveze med banditi in njihovimi podporniki, jih obveščal o gibanju organov javne varnosti in vojske, o političnem mnenju prebivalstva in jim dajal zatočišče, hrano, denar in orožje. V obrazložitvi sodba trdi, da so vsi obtoženci (razen R.P.), torej tudi obs. M.B., priznali, da so imeli stike s "P.-ji", da so morali z njimi sodelovati oziroma jih kriti, da so se pisno zavezali, da jih ne bodo izdali (osma stran sodbe), na deveti strani pa sodba trdi, da je B. skušal znanstvo s P.-ji zamegliti in ga prikazati kot slučajno poznanstvo in na deseti strani v zvezi z odmero kazni, da obs. B. ni priznal kaznivega dejanja. Sodba ima torej glede priznanja nasprotujoče si ocene.

V spisu ni najti podlage za ugotovitev sodb, da je bil obs. M.B. član terenske organizacije za podporo križarjev. V ovadbi ni take trditve, obrazložitev obtožnice pa kot edini "dokaz" navaja, da je bil B.

tesno povezan z A.H., ki je bil eden glavnih članov terenske organizacije. Ne v preiskavi, ne na glavni obravnavi ni bil izveden noben dokaz, da je bil obs. B. član takšne terenske organizacije. Sodba je sklepala na njegovo pripadnost terenski organizaciji, ker da je bil "v ožjem krogu prijateljev z banditi in njihovih zaupnikov", vendar pa nima nobenih razlogov za takšno ugotovitev. Zahteva pravilno ugotavlja, da so v spisu podatki le za en stik obs. B. z bando P. in en stik s skupino "belogardistov", ki so maja ali junija 1947 prišli iz Avstrije. Tudi obtožnica mu je očitala le ta dva stika z oboroženima skupinama banditov. Za vsa ostala dejanja, ki jih je bil obs. B. spoznan za krivega v izreku sodbe pa ni nobene podlage v spisu. Sodbi tudi nimata razlogov o teh dejanjih, ki so bistvena, saj so del kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da imata sodbi glede obs. M.B. take napake, da so bile prekršene določbe 3. točke 2. odstavka 28. člena Uredbe o vojaških sodiščih oziroma 11. točke 1. odstavka 371. člena sedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku, zaradi česar je bilo treba sodbi glede tega obsojenca razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

V novem postopku se bo treba osredotočiti le na dejanja, ki jih M.B.-ju očita obtožnica in ne tudi na dejanja, ki jih sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko A/2 pripisuje temu obsojencu zunaj okvira obtožnice.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 148/97
• Sodba I Ips 224/99
• Sodba I Ips 326/2001