<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 369/2002

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.369.2002
Evidenčna številka:VS22330
Datum odločbe:13.05.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - izločitev sodnika - zavrnitev dokaznega predloga - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zaslišanje priče - dokazi - izvajanje dokazov - glavna obravnava - nedovoljeni dokazi - dvom o nepristranskosti - indic kot dokaz - kršitev pravice do obrambe - strokovno mnenje centra za kriminalističnotehnične preiskave (CKTP) - prepoved vprašanj - vzdrževanje reda - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane
Objava v zbirki VSRS:KZ 1999-2007

Jedro

Z izpodbijanjem verodostojnosti pričevanja ene od prič zagovornik v zahtevi ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Strokovna mnenja samo zaradi tega, ker jih izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave, ki je v organizacijski sestavi Ministrstva za notranje zadeve, niso nedovoljen dokaz, ampak jih je v skladu z načelom proste presoje dokazov treba presojati kot vsak drug dokaz in je nanje mogoče opreti sodno odločbo. Ni pa mogoče takega strokovnega mnenja enačiti z izvedenskim mnenjem.

Indic je dokazno dejstvo, ki ni pravno relevantno, ki pa ga sodišče v postopku ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnega dejstva. Glede dokazovanja indicev veljajo enaka dokazna pravila kot za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev.

Predlogi policije za uvedbo postopka o prekršku zoper obsojenca niso dokazi v formalnem, ampak v spoznavnem smislu, zato sodišče na njihovo vsebino dejanskih sklepov, razen tega, da je neka oseba obsojenca naznanila policiji, ne sme opreti.

Procesno vodstvo, ko je predsednik senata zagovorniku prepovedal zastavljanje vprašanj, ki jih je ta že postavil v dotedanjem postopku, ni v skladu z določbo 2. odstavka 334. člena ZKP. S sklicevanjem na to, da je bilo enako vprašanje v postopku že postavljeno, tega ni mogoče prepovedati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 18.7.2002 obsojenega R.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen 5 let zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 17.10.2001 od 21.45 ure dalje. Na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanki J.M. premoženjskopravni zahtevek v znesku 3,000.000 SIT, povrnitve stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na 4 leta zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni pobliže opredelil, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka (16., 17., 4.

odstavka 316., 2. odstavka 334. člena ZKP), ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da v njej zatrjevane kršitve niso podane in zato ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega R.P. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po videnju vložnika je taka kršitev podana, ker se je sodišče oprlo na izpovedbo otroka M.M., ki je zaslišan v preiskavi in na glavni obravnavi povedal, da je obsojenca videl v obraz v soju lunine svetlobe. Po luninem koledarju pa je izkazano, da je bila v noči dogodka prazna luna (mlaj). Po mnenju vložnika tega nasprotja sodišče druge stopnje ni uspelo odpraviti z navedbo, da je šlo za pričino nespretno opisovanje vidljivosti v soju lunine svetlobo, saj sodišče ni kvalificirano za podajo takšnega mnenja. Opozarja tudi na to, da je priča M.M. spreminjal izpovedbo o tem, ali so hišna vrata vedno zaklepali. Glede na take navedbe zahteve je očitno, da vložnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak ponuja lastno dokazno presojo izpovedbe M.M. To pa stori tako, da pričevanja ne navaja celovito, ampak iz njega povzema le nekatera dejstva, ki po njegovem mnenju kažejo, da ta priča ne govori resnice. Pri tem v celoti zanemarja pričevanji M. in J.M., ki sta povedala skladno kot njun brat M., da so obsojenca tudi po glasu prepoznali kot osebo, ki je požgala hišo. Zato je treba ugotoviti, da z izpodbijanjem verodostojnosti pričevanja M.M.

obsojenčev zagovornik v zahtevi ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Tudi kolikor vložnik enako kršitev utemeljuje z navedbo, da je obrazložitev drugostopenjskega sodišča nerazumljiva in nejasna, gre za ugotavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je verjelo priči M.M., ki da je povedal, da je bila posoda, iz katere je obsojenec polival tekočino po hiši, kovinska, kar pa da je v nasprotju s strokovnim mnenjem Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP) iz katerega je razvidno, da je bila ta posoda plastična. Zato bi sodišče moralo navesti razloge, katera navedba je resnična, saj ena drugo izključujeta.

Sodišče se v pravnomočni sodbi glede tega, ali je šlo za plastično ali kovinsko posodo, iz katere je obsojenec polil vnetljivo tekočino, sploh ni opredelilo. Navedlo je le, da je bil v hiši po požigu najden kos staljene plastike, ki je imel vonj na naftnih derivatih. Sicer pa tudi ne drži, da bi bilo podano kakršnokoli nasprotje med navedbami priče M.M. in mnenjem CKTP. Priča ni zatrjevala, da je bila posoda kovinska, marveč, da se ji je zdelo, da je kovinska, v strokovnem mnenju pa je zapisano, da so v preiskavo prejeli kos staljene črne plastike, nepravilnih oblik in da so to verjetno ostanki plastične posode. Zato med tema sicer različnima navedbama, ki govorita o verjetnosti zgolj na ravni domnev, se pa ne nanašata na nobeno odločilno dejstvo, ni nobenega nasprotja.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti na strokovno mnenje CKTP, ker je po njegovem mnenju nedovoljen dokaz in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zapisalo, da taka strokovna mnenja samo zaradi tega, ker jih izdelal center, ki je v organizacijski sestavi Ministrstva za notranje zadeve, niso nedovoljen dokaz, ampak da jih je v skladu z načelom proste presoje dokazov treba presojati kot vsak drug dokaz in je nanje mogoče opreti sodno odločbo. Takega strokovnega mnenja ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem. Stranka, ki ga ne sprejema, lahko predlaga odreditev izvedenca, vendar pa mora pri tem zadostiti merilom, na podlagi katerih sodišče presoja, ali bo predlagani dokaz izvedlo ali ne. Golo zavračanje strokovnega mnenja, ki ni podkrepljeno z ustrezno utemeljitvijo, ki bi narekovala odreditev izvedenstva, zato ne zadošča.

Pri odločanju o dokaznem predlogu sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki. Predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten, stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencev in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi predlagal odreditev izvedenca klinične psihologije, da bi ta podal mnenje o "kvaliteti" izpovedb prič M., M. in J.M., odreditev izvedenca požarne stroke pa zato, ker da ni podana vzročna zveza "glede samega dejanja in nastalega požara", ker organi pregona tega niso raziskali in tako tudi to dejstvo manjka v obtožnici. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga zavrnilo, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče, ker je ugotovilo, da ni nobene podlage za dvom v verodostojnost izpovedb navedenih prič in da je nedvoumno ugotovljeno, na kakšen način je prišlo do požara.

Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Tega praga pa vložnik ni presegel, kajti zgolj to, da so navedene priče stare od 9 do 12 let, da so oškodovankini otroci in navedba, da je posebno njihova babica R.S. izrazito sovražno nastrojena do obsojenca, ne utemeljuje vložnikove trditve, da so ti otroci glede na svojo starost in navedeno sorodstveno razmerje v tolikšni meri sugestibilni, da so zaradi tega obsojenca po krivem obremenili. Sodišče je pričevanje otrok presodilo celovito in ko je ugotovilo, da za kakršenkoli dvom v resničnost njihovih izpovedb ni podlage, predlog za odreditev izvedenstva klinične psihologije utemeljeno zavrnilo.

Verjetnost dokaznega predloga stranke je pravzaprav verjetnost o verjetnosti (dokaza), kar pa je stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča (odločba Ustavnega sodišča z dne 8.6.1995, št. Up 34/93). Glede na izpovedbe prič M., M. in J.M., ki so povedale, da je obsojenec po hiši polival tekočino, ki je imela vonj po bencinu, jo nato prižgal, nakar da je hiša zagorela in da je bilo iz strokovnega mnenja CKTP razvidno, da je bilo s preiskavo hlapov nad staljeno plastiko dobljenega vzorca, najdenega na kraju požiga hiše, ugotovljeno, da so v njej prisotni ostanki bencinske frakcije nafte, z ničemer podkrepljeni dvomi obsojenčevega zagovornika glede vzroka požara niso bili zadostna podlaga za odreditev izvedenstva požarne stroke. Zato z navedbami, da je sodišče z zavrnitvijo tega dokaza kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ne more biti uspešen.

Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče motiv za izvršitev kaznivega dejanja ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke dr. A.V., čeprav tega ne bi smelo storiti. Drži, da je pritožbeno sodišče zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo tudi obsojenčev motiv za storitev obravnavanega kaznivega dejanja in njegov zelo nizek prag za sprostitev agresije ter nasilja, do česar je prišlo na podlagi izvedenskega mnenja dr. A.V. Te razloge je namreč treba presojati tudi v povezavi z utemeljitvijo, ki jo je v zadnjem odstavku na 6. strani in 1. odstavku na 7. strani sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Sklicevalo se je na mnenje izvedenke, ko je ugotovila, da obsojenec v posledici nizkega praga tolerantnosti lahko odreagira takoj ali pozneje, kar se kaže kot agresija do drugih, če mu ti preprečujejo njegovo voljo, da pa je, kolikor se ta agresija nabira, mogoče govoriti o maščevalnosti kot osebnostni lastnosti. Da bi motiv (nagib) sodišči ugotovili na podlagi izvedenskega mnenja, se ne da brezpogojno razumeti niti iz navedenega stavka, nikakor pa to ne izhaja iz celovite presoje razlogov, navedenih v obeh izpodbijanih odločbah. Ne drži navedba v zahtevi, da je izvedenka prekoračila svoja pooblastila v postopku. Iz njenega mnenja ne izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil iz maščevalnosti, ampak da je zgolj na odgovorila na zagovornikovo vprašanje, in na splošni ravni pojasnila, kdaj je mogoče govoriti o maščevalnosti ter poudarila, da se temu pojmu psihiatrija izogiba. Zato obsojenčevemu zagovorniku, ki po vsebini v tem delu zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče pritrditi.

Napačno je tudi vložnikovo stališče, da ni dopustna uporaba indica kot dokaza, na katerega sodišče sme opreti svojo odločbo. Iz zahteve je razvidno, da si obsojenčev zagovornik pojmovno to dokazno kategorijo napačno razlaga. Indic je namreč dokazno dejstvo, ki ni pravno relevantno, ki pa ga sodišče v postopku ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnega dejstva. Glede dokazovanja indicov veljajo enaka dokazna pravila kot za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Pritrditi je sicer treba vložniku, da predlogi policije za uvedbo postopka o prekršku zoper obsojenca niso dokazi v formalnem, ampak v spoznavnem smislu, in da zato sodišče na njihovo vsebino dejanskih sklepov, razen tega, da je oškodovanka J.M. obsojenca večkrat naznanila policiji, ne bi smelo opreti. Ker pa ne gre za nedovoljene dokaze bi vložnik v zahtevi, če bi hotel z njo uspeti, moral povedati, katera dejstva naj bi sodišče na tej podlagi ugotovilo in posledično tudi vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Tega pa ni storil. Zato tudi s to posplošeno trditvijo vložnik ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Z navedbo, da je sodišče ravnalo v nasprotju s 17. členom ZKP, vložnik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in na tak način ne uveljavlja zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, marveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnik tudi navaja, da je sodišče prekršilo določbo 4. odstavka 316. člena ZKP, ki predpisuje, da se na zahtevo stranke v zapisnik zapiše tudi vprašanje oziroma odgovor, ki ga senat ni dovolil, in 2.

odstavka 334. člena ZKP, ki določa, da predsednik senata prepove vprašanja ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno (228. člen) ali če ni v zvezi z zadevo ter da smejo stranke, če predsednik senata določena vprašanja ali odgovor prepove, zahtevati naj o tem odloči senat.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je predsednik senata opozoril zagovornika, naj ne postavlja pričam J.M., M.M. in J.M.

istih vprašanj, kot so bila postavljena v preiskavi in na glavni obravnavi ter da je zaslišanje priče M.M. zaključil z utemeljitvijo, da zagovornik postavlja ista vprašanja, kot so bila priči postavljena na zaslišanju med preiskavo in na glavni obravnavi, da pa drugih vprašanj nima. Na ta način je predsednik senata obsojenčevemu zagovorniku dejansko prepovedal zastavljanje vprašanj, ki jih je ta že postavil v dotedanjem postopku. Tako procesno vodstvo ni v skladu z določbo 2. odstavka 334. člena ZKP, kajti na podlagi, ki jo je uporabil, predsednik senata ne more prepovedati vprašanja ali odgovora na že postavljeno vprašanje. Ne le načelo neposrednosti ampak tudi dejstvo, da je dokazovanje dinamičen proces in da se ocena dokazanosti posameznih dejstev skozi postopek spreminja in zato po vsebini enako vprašanje v takem, spremenjenem kontekstu lahko izzveni drugače, je v prid zaključku, da s sklicevanjem na to, da je bilo enako vprašanje v postopku že postavljeno, tega ni mogoče prepovedati. Zato ima v tem pogledu zahteva prav. Vendar pa vložnik ne pove, pa tudi iz zapisnika o glavni obravnavi to ni razvidno, katera so tista vprašanja, ki jih predsednik senata obsojenčevemu zagovorniku ni dovolil postaviti in zato tudi ni mogoče presojati morebitne vzročne zveze med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Vložnik bi moral v zahtevi natančno navesti, katerega vprašanja mu sodišče ni dovolilo postaviti in utemeljiti, zakaj je taka kršitev vplivala na zakonitost sodbe, česar pa ni storil. Sicer pa je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je obsojenčev zagovornik naštetim pričam postavil številna vprašanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi pa ni razvidno, da bi obsojenčev zagovornik od predsednika senata, ko mu je ta prepovedal določeno vprašanje, zahteval, naj o tem po 2. odstavku 334. člena ZKP odloči senat in nato po 4. odstavku 316.

člena ZKP, naj se v vpisnik vpiše tudi vprašanje oziroma odgovor, ki ga senat ni dovolil. Vložnik tako ni izkoristil tistih pravic, ki mu jih v tem pogledu zagotavljata navedeni določbi. Vztrajal je le, da se v zapisniku zabeleži, da mu predsednik senata ne dovoli postavljati vprašanj, na katera so priče odgovorile v preiskavi in na prejšnji glavni obravnavi, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Z uveljavljanjem navedenih kršitev zato zagovornik obsojenega R.P. tudi ne more biti uspešen.

Zahteva tudi navaja, da je predsednik senata brez pravega razloga odredil odstranitev obsojenca iz sodne dvorane, ker da ta priči ni zastavil najbolj primernega vprašanja in je nato zagovorniku odvzel pravico do postavljanja vprašanj. Zaradi takega načina procesnega vodstva pa je po vložnikovi presoji obsojenec praktično ostal brez kakršnekoli obrambe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je obsojenec med zaslišanjem priče M.M. podajal pripombe in spraševal pričo, ne da bi mu to dovolil predsednik senata in da je zato senat sklenil, da na podlagi 327. člena ZKP zaslišanje priče opravi brez navzočnosti obsojenca. Na podlagi te določbe obsojenca ni bilo mogoče odstraniti z glavne obravnave, saj ta ureja procesni položaj, ko priča v obsojenčevi navzočnosti noče izpovedovati ali če sodišče oceni, da okoliščine kažejo, da v obsojenčevi navzočnosti ne bo govorila resnice. Dejansko je šlo za ukrep namenjen vzdrževanju reda na glavni obravnavi po 1. odstavku 302. člena ZKP. Vendar bi tudi v takem primeru predsednik senata moral obsojenca opomniti, naj preneha motiti red na glavni obravnavi in šele nato, če bi ta tega ne upošteval, bi smel senat odrediti, naj se ga odstrani iz sodne dvorane. Pritrditi je zato treba vložniku, da za odstranitev obsojenca med zaslišanjem priče M.M. ni bilo zakonske podlage. Vendar tudi glede te kršitve zagovornik ne pove, zakaj je ta vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Glede na to, da je bilo zaslišanje te priče zaključeno takoj po obsojenčevi odstranitvi z glavne obravnave, potem ko predsednik senata obsojenčevemu zagovorniku ni dovolil postaviti vprašanj, ki jih je ta postavil že v dotedanjem delu postopka, tudi ta kršitev ni vplivala na zakonitost napadene pravnomočne sodbe.

Zahteva tudi navaja, da je bilo odločanje predsednika senata o vložnikovi zahtevi za njegovo izločitev samo nadaljevanje diskriminatornega odnosa sodišča do obrambe in privilegiranje tožilstva kot nasprotne stranke. Katero procesno določbo naj bi s tem kršilo prvostopenjsko sodišče, vložnik ne pove. Višje sodišče je enako trditev zavrnilo z navedbo, da je obramba zahtevala izločitev razpravljajočega sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, glede na takratno procesno ureditev pa je bilo po 2. odstavku 41. člena ZKP na podlagi tega izločitvenega razloga zahteva za izločitev mogoča do začetka glavne obravnave ter da je bilo ravnanje prvostopenjskega sodišča v skladu z določbo 5. odstavka 42. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi predlagal izločitev predsednika senata, ker da ni dovolil vprašanj priči, ki bi šla v prid obdolžencu, ampak da je skušal skrajšati zastavljanje vprašanj, da bi se priča izognila morebitnim neskladnostnim v svoji izpovedbi. Zahteval je tudi izločitev državnega tožilca, po povetovanju senata pa je predsednik senata sprejel sklep, da se predlogu za izločitev predsednika in državnega tožilca ne ugodi (l. št. 147 in 148). Da bi o zahtevi po 5. odstavku 42. člena ZKP moral odločiti senat in ne njegov predsednik ter da ne bi smel odločiti o izločitvi državnega tožilca, zahteva niti ne problematizira.

Določbo 2. odstavka 41. člena ZKP je Ustavno sodišče z odločbo z dne 3.4.2003, štev U-I-149/99, torej že po pravnomočnosti izpodbijane pravnomočne odločbe, razveljavilo v delu, ki se glasi:"v primeru iz 6. točke 39. Z novelo ZKP-F je bila ta določba spremenjena tako, da sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan". V 5.

odstavku 42. člena noveliranega besedila je predpisano, da sme sodišče, če je iz vsebine zahteve razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča, v celoti ali deloma zavreči.

Zakonitost procesnega dejanja se presoja glede na zakonsko ureditev, ki je veljala, ko je bilo to opravljeno. Iz razlogov, ki jih uveljavlja zahteva, sodba ni nezakonita. V konkretni zadevi je zagovornik zahteval izločitev predsednika senata zaradi načina procesnega vodstva, pri čemer pa sam ni izrabil možnosti, ki mu jih dajejo določbe 4. odstavka 316. in 2. odstavka 334. člena ZKP. Na tej podlagi tudi ni mogoče zahtevati izločitve sodnika, pač pa je mogoče morebitne kršitve uveljavljati v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP kot kršitev pravic obrambe, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na vsebino je bila zahteva za izločitev predsednika senata očitno neutemeljena tako, da tudi v tem delu vložnik s svojimi zatrjevanji ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe.

Kršitve kazenskega zakona pa vložnik zahteve ni utemeljil.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega R.P. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo sicer ni uspel, vendar pa je Vrhovno sodišče obsojenega R.P. glede na njegove slabe gmotne razmere na podlagi 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

ZKP člen 420, 420/2, 371, 371/1-8, 334, 334/2, 327, 302, 302/2, 39, 39-6, 41, 41/2, 42, 42/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yNTExNA==