<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 37/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.37.2003
Evidenčna številka:VS22324
Datum odločbe:06.05.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - koluzijska nevarnost (vplivanje na priče) - trajanje pripora

Jedro

Trajanje pripora iz razloga koluzijske nevarnosti (2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) je omejeno samo do izreka obsodilne sodbe (1. odstavek 361. člena ZKP), a vselej le do trenutka, dokler niso zagotovljeni dokazi, ki bi lahko bili prizadeti z obdolženčevo aktivnostjo (2. odstavek 201. člena ZKP). V določenih primerih izvedba dokaza še ne pomeni, da je dokaz zagotovljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je zoper obdolženega Z.M. z izpodbijanim sklepom podaljšalo pripor še za en mesec, to je do 10.2.2003 iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče je s sklepom z dne 15.1.2003 pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 29.1.2003 je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolžencu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ni namreč utemeljena trditev vložnika zahteve, da je z zaslišanjem prič A.P. in I.P. nevarnost, da bi obdolženec poskusil vplivati nanju, odpadla. Na podlagi pričevanja A.P. sta obe sodišči utemeljeno zaključili, da je le-ta spremenila svoje pričevanje prav zaradi vpliva obdolženca. S tem je izkazana velika verjetnost, da bo nanjo vplival tudi v bodoče, saj z zaslišanjem v preiskavi kazenski postopek še ni končan.

Napačno pa je tudi stališče v zahtevi, da je pregon kaznivega dejanja na škodo I. in A.P., ki naj bi bilo storjeno v letu 1995, zastaral. Potek relativnega zastaranja je bil pretrgan s kaznivimi dejanji, ki naj bi jih obdolženec storil v letih 1999, absolutni zastaralni rok pa še ni potekel.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi meni, da priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP s tem, ko sta bili že zaslišani priči A. in I.P., opravljen je bil tudi ogled stanovanja, izdelava mnenja izvedenke pedopsihiatrične stroke pa je v zaključni fazi, ni več podan.

Druga točka 1. odstavka 201. člena ZKP določa, da sme sodišče odrediti pripor, ko je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če je upravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. Namen odreditve pripora iz tega razloga je torej zavarovanje dokazov in preprečitev oviranja kazenskega postopka z vplivanjem na priče, sostorilce ali prikrivalce oziroma odvrnitev nevarnosti, da bi te osebe pod vplivom obdolženca pričale na določen način ali da bi odrekle pričanje, ter odvrnitev nevarnosti, da bi se prikrili ali uničili sledovi kaznivega dejanja. Tudi za ta priporni razlog velja splošna določba 2. odstavka 200. člena ZKP, da sme trajati pripor najkrajši potrebni čas, za razliko od pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti pa je njegovo trajanje omejeno samo do izreka obsodilne sodbe (1. odstavek 361. člena ZKP), a vselej le do trenutka, dokler niso zagotovljeni dokazi, ki bi lahko bili prizadeti z obdolženčevo aktivnostjo (2. odstavek 201. člena ZKP).

Praviloma je dokaz zagotovljen tedaj, ko je izveden, oziroma nevarnost koluzije odpade, ko je priča zaslišana, vendar pa navedeno ne velja absolutno za vse procesne situacije. V določenih primerih se namreč že izvedeni dokazi lahko pokažejo kot še ne povsem perfektni v smislu njihove izvedbe. To velja predvsem za zaslišanje prič, če so priče take, da je glede njih možno pričakovati bolj ali manj utemeljene dokazne ugovore strank, ki pa jih je potrebno preveriti z dodatnim zaslišanjem priče, soočanjem ali celo z izvedencem psihologom. Če so te priče dovzetnejše za vplive okolice, je potrebno še posebej preprečiti eventualni vpliv na njihovo pričanje.

Konkretni primer spada v to kategorijo. Oškodovanki oziroma "kronski priči" sta zaradi svojih psihofizičnih lastnosti (gre za dekleti, moteni v telesnem in duševnem razvoju) izrazito sugestibilni, torej dojemljivi za vplive drugih, tudi obsojenca, kar se je v postopku že potrdilo. Priča P.I. je namreč pred preiskovalnim sodnikom že enkrat spremenila izjavo in to, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, na podlagi prefinjenega načina vplivanja nanjo s strani obdolženca.

Ob upoštevanju zelo visoke stopnje nevarnosti vplivanja na priče, kot jo ugotavlja izpodbijana pravnomočna odločba na eni strani (obdolženec je, kot je bilo povedano, že izkazal posebno aktivnost v tej smeri, saj je prekršil ukrep prepovedi približevanja s prepovedjo telefoničnega in pisnega komuniciranja z oškodovankama), izjemne sugestibilnosti obeh prič na drugi strani (ena izmed njih je že enkrat podlegla vplivu obdolženca) ter dejstva, da bo dokaz z zaslišanjem obeh oškodovank potrebno izvesti še na glavni obravnavi, torej v fazi postopka, kjer je načelo kontradiktornosti najbolj poudarjeno, po stališču vrhovnega sodišča ni moč slediti zagovornikovim trditvam, da priporni razlog koluzijske nevarnosti v tej kazenski zadevi ni več podan.

Zagovornikove nadaljnje trditve, kjer dvomi v obstoj utemeljenega suma ter opozarja na eventualno zastaranje, saj naj bi bili oškodovanki v času, ko sta obiskovali prvi letnik, že starejši od 15 let, pa pomenijo le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavlja razloge, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Pritrditi je sicer potrebno navedbam zagovornika, da sodišče v izpodbijanih sklepih ni posebej utemeljevalo obstoja utemeljenega suma, temveč se je pri presoji, ali je podan ali ne, sklicevalo na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave, kjer pa je obstoj utemeljenega suma obširno obrazložen, dokazi, zbrani v preiskavi, pa so stopnjo utemeljenosti suma le še podkrepili.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-2, 201/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTEwOA==