<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 4/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.4.2004
Evidenčna številka:VS22316
Datum odločbe:01.04.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:popravni sklep - zahteva za varstvo zakonitosti - izpodbijanje odločbe o kazni

Jedro

Pomotna označba v izreku, da je obsojenec storil poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 318. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ, namesto 218. člena KZ, ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom (1. odstavek 365. člena ZKP).

Odločba o kazni se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le z uveljavljanjem kršitve 5. točke 372. člena ZKP takrat, ko sodišče s takšno odločitvijo prekorači pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14.4.2003 obs. Z.M. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1.

odstavku 218. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ ter ga obsodilo na kazen 2 leti zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen vštelo čas, ki ga je od 30.12.2002 od 10.05 ure dalje prebil v priporu. Po 40. členu KZ mu je izreklo izgon z ozemlja Republike Slovenije za čas 5 let, v skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 16.7.2003 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica M.M. iz K., je dne 21.10.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v 420. členu ZKP. Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, oziroma za znižanje izrečene glavne kazni ter predvsem stranske kazni izgona tujca. Prav tako predlaga, da se obsojenca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovi presoji niso podane kršitve kazenskega zakona in tudi ne kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva. Poudarja tudi, da višina izrečene kazni in odločitev o stroških postopka ne moreta biti predmet odločanja po zahtevi za varstvo zakonitosti ob tem, ko ni pojasnjeno, kakšne kršitve zakona ali kršitve določb postopka bi naj v zvezi s tem bile storjene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti konkretno ne opredeli. Iz obrazložitve, v kateri navaja, da obsojenčeve grožnje v letu 2001 in leta 2002 ne gre jemati resno, oziroma da njegovo ravnanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odstavku 218. člena KZ, sledi, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Toda ta kršitev bi lahko bila podana le, če v dejanju obsojenca ne bi bili s konkretnimi dejstvi in okoliščinami opisani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Takšne pomanjkljivosti izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče očitati, tudi ne v pogledu zakonskega znaka, ki se nanaša na resno grožnjo in ki je v opisu obsojenčevega kontinuiranega ravnanja konkretno opredeljena. Po opisu, ki ga vsebuje izrek izpodbijane pravnomočne sodbe, ima dejanje obsojenca vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 3. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ, storjenega v nadaljevanju. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče tudi pravilno presodilo, da je v vseh treh primerih šlo za resno grožnjo, ki je bila usmerjena proti ošk. S.D. in s katero ga je obsojenec poskusil prisiliti, da mu izplača kupnino za izročeno mamilo. Zato v zahtevi nakazana kršitev kazenskega zakona ni podana. Kolikor pa zahteva ne soglaša s presojo izvedenih dokazov, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi očita pravnomočni sodbi, da nima razlogov glede subjektivnih elementov. Direktni naklep za storitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja naj bi ostal na ravni dvoma pri dejanju z dne 26.12.2002. Glede dogajanja tega dne po stališču zahteve izrek sodbe nasprotuje razlogom, prav tako naj bi bili njeni razlogi sami s seboj v nasprotju. S temi navedbami zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP.

Sodišče je v napadeni sodbi navedlo razloge, ki so odločilni za zaključek, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje in da je pri tem ravnal z direktnim naklepom. Prav tako ne drži trditev zahteve, da sodba ne ponudi konkretnih argumentov, zakaj in iz katerih dejstev izhaja, da je obsojenec dne 26.12.2002 imel namen "D."-je izsiljevati za denar. Glede na ugotovljen potek dogodkov tega dne in v povezavi z grožnjami, izrečenimi koncem leta 2001 ter sredi decembra 2002, je sodišče zaključilo, da je tudi dejanje dne 26.12.2002 bilo storjeno z namenom prisiljenja ošk. S.D. k plačilu zahtevanega zneska. Tak zaključek je v pravnomočni sodbi (sodba sodišča prve stopnje, 11. in 12. stran in sodba sodišča druge stopnje 2. stran) izčrpno obrazložen. Zato ni utemeljen učitek, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zaradi tega ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je ugotovilo, da sta po dejanju dne 26.12.2002 ošk. S.D. in D.D. fizično obračunala z obsojencem, ki je pri tem zadobil tudi telesne poškodbe. Zaključilo je, da zaradi tega v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem navedeno dejstvo ni pomembno. Glede na to zahteva neutemeljeno trdi, da izrek napadene sodbe nasprotuje razlogom in da so si razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa obrazložitev zahteve, da dejanski stan, v katerem D.D. "tolče" s pištolo M. po glavi, kaže na vse drugo kot na obsojenčevo izsiljevanje, meri na z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V krivdnem izreku je v sodbi sodišča prve stopnje navedeno, da je obsojenec storil poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 318. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ, namesto 218. člena KZ. Takšna pomotna označba ne predstavlja kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Odpraviti pa jo je vselej mogoče v skladu z določbo 1. odstavka 365. člena ZKP s popravnim sklepom.

Odločba o kazni se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le z uveljavljanjem kršitve 5. točke 372. člena ZKP takrat, ko sodišče s takšno odločitvijo prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Zahteva take kršitve ne uveljavlja, medtem ko z navedbo, da je sodišče obsojencu izreklo previsoko kazen, le posplošeno nakazuje na zmotno oceno vseh za odmero kazni relevantnih okoliščin. Tudi odločitev glede izreka stranske kazni izgona tujca iz države zahteva napada s sklicevanjem na okoliščini, da obsojenec že dolgo časa živi v Sloveniji in da nima kam iti. To pa pomeni, da tudi v tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Slednje velja prav tako za navedbe, povezane z odločbo o stroških kazenskega postopka. Zahteva se namreč sklicuje na okoliščine, ki po njeni oceni narekujejo oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, ne uveljavlja pa konkretnih kršitev zakona, povezanih z odločitvijo o teh stroških.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. Z.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 365, 365/1, 372, 372-5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTEwMA==