Sodba I Ips 47/2004

Jedro

S tem ko zahteva napada dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v zvezi z obsojenkinim naklepnim ravnanjem ter ne soglaša z oceno njenega zagovora in ostalih izvedenih dokazov, istočasno pa ponuja lastno presojo le-teh, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. F.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 150.000,00 SIT povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 3.10.2001 obs. F.F. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ ter hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) ter ji določilo kazni eno leto zapora za prvo in tri mesece zapora za drugo dejanje, nato pa ji po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora posameznim oškodovancem plačati priglašene premoženjskopravne zahtevke. V skladu s 4. odstavkom 95. člena ZKP jo je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5.11.2003 deloma ugodilo pritožbama zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenko po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77 ter razveljavilo izrek o enotni kazni in odločilo, da ostane kazen eno leto zapora, določena za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, edina kazen. V ostalem je pritožbi zagovornikov in v celoti pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obsojenke, odvetniki odvetniške pisarne M.S. in odvetniki iz L., so pravočasno vložili zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje in odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo goljufiv namen obsojene in s tem tudi njen naklep. To velja tudi za sodbo sodišča druge stopnje in zato ne pride v poštev uporaba bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V ostalem pa po njegovem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP s sodbo zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, ker niso podane kršitve ZKP in tudi ne kršitve KZ, na katere se sklicuje zahteva, saj je po svoji vsebini vložena le zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti ni konkretno opredelila niti v uvodnem delu niti v obrazložitvi. V slednji navaja, da se sodišče ni v ničemer spuščalo v ugotavljanje obsojenkinega naklepa, daje razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije ter opozarja, da bi sodišče moralo zelo natančno in podrobno obrazložiti, na podlagi česa sklepa, da se je obsojenka zavedala svojega ravnanja ter ga je hotela storiti in na podlagi katerih dejstev šteje za dokazano tako zavestno kot tudi voljno sestavino direktnega naklepa. Meni, da iz obrazložitve napadene sodbe ne izhaja direktni naklep, temveč le dejstvo, da si je obsojenka denar izposodila, ker je urejala kredit, da pa kasneje ni bila sposobna denarja vrniti. Po stališču zahteve v konkretnem primeru ne gre za obsojenkin goljufivi namen, ki naj bi bil prisoten že ob sklepanju posla, temveč za splet okoliščin, ki jih je pojasnila v zagovoru in ki so privedle do tega, da izposojenega denarja kasneje ni mogla vrniti, kar pa je vprašanje civilno pravnega razmerja. Pri tem se sklicuje na okoliščine, da si je urejala kredit, da je denar v ta namen dajala A.Z. in da bi v primeru prejetega kredita glede na njegovo višino lahko izposojeni denar vrnila. Glede na izpovedbe prič je lahko povsem upravičeno pričakovala, da bo nadejani kredit tudi dobila. Po oceni zahteve je sodišče zmotno ugotovilo, da je obsojenka ravnala z goljufivim namenom ter bi zato moralo izreči oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni bilo s stopnjo gotovosti dokazano, da je storila očitano ji kaznivo dejanje. S temi navedbami zahteva napada dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v zvezi z obsojenkinim naklepnim ravnanjem ter ne soglaša z oceno njenega zagovora in ostalih izvedenih dokazov, istočasno pa ponuja lastno presojo le-teh ter nakazuje, da sodišče ni dovolj natančno in kritično presodilo vseh odločilnih okoliščin. S takimi izvajanji zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Enako velja tudi za navedbo, povezano z obsegom in načinom obrazložitve sodišča glede obsojenkinega naklepa. To še posebej, ker zahteva izrecno ne trdi, da ima pravnomočna sodba v tem pogledu pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se to sodišče ni ukvarjalo z dejanskimi kršitvami, ki jih je obsojenka navajala v pritožbi zoper prvostopno sodbo in tudi ni obrazložilo, zakaj meni, da očitane kršitve niso podane. Z nadaljnjo navedbo, da je sodišče druge stopnje dolžno ob reševanju pritožbe pretresti vse očitane kršitve, ki jih obramba navaja v svoji pritožbi ter se do njih opredeliti tako, da bo iz obrazložitve mogoče videti, na kakšni osnovi je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, zahteva nakazuje na kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Po tej določbi sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje ni kršilo te določbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so obsojenkini zagovorniki vložili pritožbo iz pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Posamezni razlogi v pritožbi niso bili konkretno opredeljeni, kot je to predpisano z določbo 2. točke 1. odstavka 369. člena ZKP. Takšne opredelitve ni vsebovala niti pritožbena obrazložitev, tudi ne izrecne trditve, da je s sodbo sodišča prve stopnje bil prekršen kazenski zakon in na kakšen način. Po vsebini namreč tudi pritožbena izvajanja predstavljajo utemeljevanje in s tem uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona. Sodišče druge stopnje je zato pravilno štelo, da je pritožba zagovornikov uveljavljala le navedeni pritožbeni razlog. Postopalo je tudi v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, ko je presodilo takšne pritožbene navedbe ter navedlo razloge, s katerimi jih je zavrnilo. Po določbi 1. odstavka 383. člena ZKP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. V obsegu, navedenem v 1. in 2. točki 1. odstavka 383. člena ZKP, pa tudi po uradni dolžnosti. Drugostopno sodišče je, kot je razvidno iz obrazložitve njegove sodbe, sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem obsegu, prav tako pa opravilo njen preizkus po uradni dolžnosti, pri čemer ni ugotovilo postopkovnih kršitev in tudi ne kršitev kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. F.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnina je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 375/2001
• Sodba I Ips 165/99
• Sodba I Ips 230/99