Sodba I Ips 384/2003

Jedro

Ne zadostuje, da stranka utemelji le pravno relevantnost dokaznega predloga, ampak mora izkazati tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza odločilno vplivala na drugačno presojo odločilnega dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 30.10.2002 obs. M.M. in obs. M.S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter jima po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 2. točke 1. odstavka 43. člena KZ določilo kazni, prvemu 3 mesece, drugemu pa 5 mesecev zapora s preizkusnima dobama 1 leta (obs. M.M.) in 2 let (obs. M.S.). Oba obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornic obeh obsojencev izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 3.9.2003 pritožbi zagovornic obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Zagovornica obs. M.M., odvetnica K.G.iz N.G., je dne 18.12.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, na katerega se nanaša zahteva, v celoti razveljavi in tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, s stroški postopka in stroški zagovornice pa obremeni proračun.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da se zahteva za varstvo zakonitosti v celoti nanaša na pomisleke vložnice zahteve v pravilnost dokaznih zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede izpovedbe priče L.P. Tako kot v postopku pred pravnomočnostjo sodbe obsojenčeva zagovornica navaja, da je izpovedba omenjene priče plod maščevanja in da je obsojenca obremenila zato, ker so jo njeni starši prijavili zaradi tatvine denarnice. Obe sodišči sta pomisleke glede verodostojnosti omenjene priče utemeljeno zavrnili. Ni mogoče slediti zatrjevanju v zahtevi, da so razlogi izpodbijanih sodb glede te okoliščine nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona vložnica zahteve ni konkretno opredelila. Tudi iz obrazložitve zahteve, v kateri navaja le, da niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista dosledno upoštevali kazenskega zakona, ni razvidno, katero konkretno kršitev kazenskega zakona uveljavlja. Zato te zgolj načelno uveljavljane kršitve ni mogoče preizkusiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. To določbo je treba razlagati tako, da je vložnik zahteve dolžan navesti konkretne kršitve zakona ter jih tudi ustrezno obrazložiti.

Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Po stališču zahteve sodišče ni navedlo jasnih razlogov v zvezi z dokazno oceno obsojenčevega zagovora, v katerem je navajal, da si je L.P. dogodek izmislila zato, da bi se mu maščevala.

Popolnoma nejasni so razlogi sodbe tudi v zvezi z zaključkom sodišča, da je izpovedba navedene priče bolj prepričljiva kot obsojenčev zagovor. Sodišče se po mnenju zahteve tudi ni opredelilo do subjektivnih razlogov, zaradi katerih naj bi P. izpovedovala v škodo obsojenca in se mu s tem maščevala.

Sodišče je s povsem jasnimi in določnimi razlogi utemeljilo, kako presoja verodostojnost izpovedbe L.P. in zakaj ne sprejema obsojenčevega zagovora, v katerem je zanikal kaznivo dejanje ter se skliceval na okoliščino, da se mu slednja poskuša maščevati, ker so jo njegovi domači prijavili zaradi kraje ter je bila zaradi tega tudi obsojena. Pri tem je izrecno navedlo tudi, zakaj zaključuje, da maščevanje s strani L.P. pri naznanitvi kaznivega dejanja ni izkazano. Sodišče druge stopnje je pritrdilo takšnim razlogom in z obširno obrazložitvijo presodilo navedbe pritožbe, nanašajoče se na dejanske zaključke in na oceno obsojenčevega zagovora ter oceno izpovedbe L.P. Sodišči sta, kot je razvidno iz obrazložitve obeh sodb, navedli razloge o tem, kako ocenjujeta okoliščino, povezano z zatrjevanim motivom P., da iz maščevalnosti obremenjuje obsojenca. Glede na to pravnomočni sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so ti razlogi popolnoma nejasni. V čem naj bi bilo precejšnje nasprotje med njimi, pa iz obrazložitve zahteve sploh ni jasno razvidno. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Sicer pa iz vsebine obrazložitve zahteve izhaja, da njena vložnica ne soglaša s presojo obsojenčevega zagovora in izpovedbe L.P. Na to kažejo navedbe, s katerimi graja zaključke sodišča, nanašajoče se na okoliščine, ki zadevajo način kontaktiranja L.P. z obsojencem in na seznanitev z delovanjem soobs. M.S., nadalje na kakšen način ji je obsojenec sporočil, da lahko kupi mamilo, na nesprejemljivost razlogov, s katerimi pravnomočna sodba ocenjuje izpovedbo P., na okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče lahko verjelo obsojenčevi izpovedbi, na nedoslednosti izpovedbe P. glede obsojenčeve vloge pri prodaji predmetnega mamila ter na razmere, v katerih slednja živi, in na njene osebne lastnosti. S temi navedbami in s trditvijo, da za izrek obsodilne sodbe sodišče ni imelo dovolj dokazov, zahteva nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi navaja, da obsojenec in zagovornica ne soglašata z zaključkom sodišča druge stopnje, da dokaz s pribavo evidence telefonskih klicev ni tako pomemben, da bi privedel do drugačne odločitve. Po mnenju zahteve ostaja zaradi neizvedbe tega dokaza izpovedba obremenilne priče, da jo je obsojenec klical po telefonu, povsem nedokazana.

Stališče, ki je v teh navedbah zavzeto do zaključka sodišča druge stopnje, zahteva ne povezuje s kršitvijo konkretnih določb kazenskega postopka, ki jih tudi ne opredeli. Zato jih je mogoče razumeti le kot očitek, ki je povezan z zmotno presojo izpovedbe P. tudi v delu, v katerem je izpovedala, da jo je obsojenec poklical po telefonu ter ji sporočil, da lahko dobi mamilo pri obs. M.S. Sicer pa je treba poudariti, da niti obsojenec niti zagovornica v postopku pred sodiščem prve stopnje nista predlagala izvedbe tega dokaza.

Zagovornica je šele v pritožbi zoper prvostopno sodbo navedla, da bi sodišče lahko pribavilo dokaz z vpogledom v telefonske klice in z gotovostjo ugotovilo, da obsojenec priče (L.P.) ni klical oziroma z gotovostjo potrdilo to njeno trditev. Tudi če je takšno navedbo šteti kot dokazni predlog, glede katerega ni bilo pojasnjeno, zakaj izvedbe dokaza ni predlagala na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (4. odstavek 369. člena ZKP), je mogoče zaključiti, da je obramba utemeljila le njegovo pravno relevantnost, ne pa tudi verjetnosti, da bi izvedba dokaza odločilno vplivala na drugačno presojo verodostojnosti izpovedbe P. Enaka ugotovitev velja tudi za izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri je treba utemeljiti, da je zavrnitev dokaznega predloga vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve, zato je zahtevo zagovornice obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 263/2001
• Sodba I Ips 251/99
• Sodba I Ips 229/2002