Sodba I Ips 38/2004

Jedro

Pri sklepanju o ponovitveni nevarnosti na podlagi objektivnih (teža, način storitve kaznivega dejanja ali okoliščine, v katerih je bilo storjeno) in subjektivnih okoliščin (osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi in druge posebne okoliščine) zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina subjektivne in ena okoliščina objektivne narave.

Za oceno nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje nižja stopnja verjetnosti kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. Ž.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 20.1.2004 na podlagi določbe 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. Ž.R. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30.1.2004 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno.

Obdolženčevi zagovorniki, odvetniki odvetniške družbe Č. o.p. iz G., so dne 10.2.2004 priporočeno po pošti vložili zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva delno utemeljena. Povzema izvajanja vložnikov zahteve ter ocenjuje, da navedbe obrambe, da napadeni sklep nima konkretnih razlogov glede ponovitvene nevarnosti, ne držijo. Višje sodišče je navedlo konkretne razloge, zaradi katerih je sklepalo, da nevarnost ponovitve kaznivega dejanja obstaja. Na 2. strani sklepa so ti razlogi navedeni (količina mamila, kratek časovni presledek med dejanji, hramba mamila potem, ko je bilo prvemu obdolžencu že zaseženo). Ne drži pa tudi navedba, da bi bilo nerazumljivo razlogovanje sodišča o pripornem razlogu begosumnosti, saj iz razlogov dovolj jasno izhaja, da obdolženčev namen oditi v tujino kaže na begosumnost. O tem ima več razlogov sklep sodišča prve stopnje (3. stran tega sklepa). Zagovornik pa ima prav, ko zatrjuje, da napadeni sklep nima razlogov o tem, zakaj se namen preprečitve nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ne bi mogel doseči z odreditvijo hišnega pripora in o tem, ali bi za odpravo pripornega razloga begosumnosti zadoščala varščina, ki prav tako predstavlja milejši ukrep od pripora. Glede na določbo 2. odstavka 192. člena ZKP, ki nalaga sodišču, da ne sme uporabiti strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom, bi se sodišče do tega moralo opredeliti. Še posebej, ker je bila v pritožbi posebej omenjena možnost hkratnih milejših ukrepov - hišnega pripora in varščine.

Glede na to v tem delu napadeni sklep nima razlogov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ocenjuje, da v izpodbijanem sklepu niso konkretizirane okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja po obdolžencu, sodišče se tudi ni opredelilo do možnosti odreditve milejšega ukrepa. Odločba je nerazumljiva v delu, ki zadeva obrazložitev pripornega razloga begosumnosti. Zaključek sodišča je v nasprotju s podatki spisa, ker obdolženec v času trajanja kazenskega postopka ni izkazal nobene nevarnosti begosumnosti. Tudi iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi se pred prijetjem nameraval izogniti morebitnemu kazenskemu postopku. Sodišče se tudi ni opredelilo do predloga za odreditev hišnega pripora ob hkratni položeni varščini ter si pri tem v zvezi s predlogom obrambe napačno razlagalo določbo 2. odstavka 196. člena ZKP.

Po določbah 1. odstavka 201. člena ZKP je ob ugotovitvi utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, podana podlaga za odreditev ali podaljšanje pripora, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njegove osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo med drugim tudi ponovil kaznivo dejanje (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Ko sodišče odloča o obstoju pripornega razloga begosumnosti, upošteva okoliščine, ki zadevajo obdolženčev značaj, bivališče, poklic, premoženje, družinske razmere in vse ostalo, kar je povezano z domačim ali tujim okoljem. Na ponovitveno nevarnost pa sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih objektivnih (teža, način storitve kaznivega dejanja ali okoliščine, v katerih je bilo storjeno) in subjektivnih okoliščin (osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi in druge posebne okoliščine). Pri tem zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina subjektivne in ena okoliščina objektivne narave.

Sklep senata sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora, ki vsebuje tudi obrazložitev glede danosti utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, opira zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti na okoliščine, da je imel namen skupaj s svojim dekletom oditi v Nemčijo, da ima v tej državi dekle že zagotovljeno delo ter da mu je dne 31.10.2003 sporazumno prenehalo delovno razmerje v Savi d.d. Nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, zaradi katerih je v kazenskem postopku, pa sklep utemeljuje z dejstvi, da je obdolžencu očitana storitev treh kaznivih dejanj, da je kaznivi dejanji z dne 21.10.2003 storil potem, ko je soobd. S.S. bilo mamilo v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka obtožnice, že zaseženo in da gre za visoko organiziranost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je presodilo, da okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, dajejo zanesljivo podlago za zaključek, da sta pri obdolžencu podana oba priporna razloga. Sklep senata sodišča prve stopnje ima razloge tudi o tem, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno in sorazmeren ukrep ter da je le s posegom v osebno svobodo obdolženca mogoče zagotoviti varnost življenja in zdravja ljudi ter nemoten potek postopka. Sodišče druge stopnje je v razlogih svojega sklepa navedlo, da sprejema utemeljitev prvostopnega sklepa tako glede obstoja obeh pripornih razlogov, kot tudi zaključek o tem, da je podaljšanje pripora sorazmeren in neogibno potreben ukrep. Pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi motiv, ki se kaže v želji po doseganju visokega zaslužka.

V takem položaju ni mogoče zaključiti, da izpodbijani pravnomočni sklep, ki ga je pri preizkusu njegove zakonitosti treba obravnavati kot celoto, ne vsebuje konkretnih okoliščin, na katere opira zaključek o obstoju pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Kar zadeva samo presojo teh okoliščin, ji prav tako ni mogoče odreči razumnosti. Okoliščine, povezane z obdolženčevim pripravljanjem za odhod v tujino, ob njegovi odločnosti pri izvršitvi dejanj, katerih storitve je utemeljeno osumljen, utemeljujejo zaključek o obstoju realne nevarnosti pobega, če bi bil na prostosti. Zato tudi obrazložitev drugostopnega sklepa, s katero odgovarja na pritožbene navedbe, nanašajoče se na ta priporni razlog, ni nerazumljiva.

V zvezi s presojo stopnje verjetnosti, ki mora biti izkazana za realno ponovitev kaznivega dejanja, je treba opozoriti na v ustavno sodni praksi zavzeto stališče, da zadostuje za oceno nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, nižja stopnja verjetnosti kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. V tem primeru gre za kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi, konkretno naj bi šlo pri obdolžencu za neupravičeno prodajo 98,8 grama kokaina in neupravičeno hrambo zaradi prodaje 14,19 grama kokaina, to je mamila, ki je zelo nevarno za zdravje in življenje ljudi. Takšno potencialno nevarnost pa predstavlja tudi hramba navedene ročne bombe. Pri tako hudih kaznivih dejanjih in ob izkazani realni nevarnosti njihove ponovitve je sklepanje sodišča, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi, povsem utemeljeno. Pri tem še zlasti pridobivanje koristi kot glavni razlog za njihovo izvršitev ne daje jamstva, da obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj te vrste. Čeprav ne izrecno, je sodišče s takšno obrazložitvijo implicitno presodilo, da v obdolženčevem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi, torej tudi ne z nadomestitvijo s hišnim priporom s hkratno položitvijo varščine. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati takšnega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tej situaciji tudi sicer pravilno opozarjanje zahteve, da je obramba v pritožbi predlagala nadomestitev pripora s hišnim priporom in hkrati položitev varščine kot nadomestilo za odpravo pripornega razloga begosumnosti in da je sodišče druge stopnje z drugačnim razumevanjem pritožbenih navedb in predloga, napačno uporabilo določbo 2. odstavka 196. člena ZKP in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2.

odstavka 371. člena ZKP, ni odločilno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obd. Ž.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 150/2000
• Sodba I Ips 79/2004
• Sodba I Ips 352/2001 in I Ips 359/2001