Sodba I Ips 41/2004

Jedro

Čeprav 377. člen ZKP sodišču ne narekuje, da obdolženca seznani s predlogom državnega tožilca, ki ga je dal v zvezi s pritožbo (2.

odstavek 377. člena ZKP), je sodišče dolžno postopati v skladu z določbo 16. člena ZKP, ki določa, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, in mu tak predlog vročiti.

Izrek

Zahteva obsojenega N.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo z dne 19.6.2003 spoznalo obsojenega N.L. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ. Izreklo mu je kazen tri mesece zapora. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov postopka.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je dne 13.1.2004 vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je v postopku pritožbe višje sodišče obsojencu res kršilo načelo kontradiktornosti in se zato ni mogel izjasniti o okoliščinah, ki jih v svojem mnenju podaja višji državni tožilec. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic strank v postopku. V kontradiktornem postopku je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče. Stranki mora biti torej omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Pravica do izjave v postopku zagotavlja, da bo vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese. Ta pravica zagotavlja, da bo človek v razmerju do države v položaju subjekta in s tem preprečuje, da bi se človek pretvoril le v objekt državnega odločanja. Enako pravico zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v 6. členu.

Pravica do izjave v postopku ima dvojen pomen. Po eni strani je namreč ureditev, ki zagotavlja strankam, da se bodo v postopku opredelile glede vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, po drugi strani pa ima ta pravica predvsem tudi samostojno in avtonomno (procesno) vrednost. Ta se izraža v dveh vidikih: glede razmerja med stranko in sodiščem (zagotavljanje položaja subjekta v postopku) ter glede zagotavljanja enakopravnosti človeka glede na položaj drugih ljudi (enakost pred zakonom).

Zakon o kazenskem postopku ne pozna čistega kontradiktornega postopka (nasprotno temu načelu je načelo iskanja materialne resnice), čeprav je novela tega zakona, ki je začela veljati 1.1.1995, vnesla določene elemente kontradiktornosti. Noveliran zakon v 16. členu določa enakopravnost obeh strank (ter da je dokazno breme na tožilcu), medtem ko tega načela (kontradiktornosti) v ostalih določbah ni dosledno izvedel. V izvedbenih določilih, ki urejajo preiskavo in glavno obravnavo je sicer uvedel več sprememb, ki imajo za posledico izenačitev položaja obeh strank, kar pa ne velja za fazo, ki ureja postopek s pritožbo. Vloga državnega tožilca je v tej fazi postopka precej večja od vloge obdolženca oziroma vsebuje ZKP še močne elemente, značilne za inkvizicijski postopek. Določbe v ZKP, ki urejajo postopek s pritožbo, tako zavezujejo sodišče druge stopnje, da v primeru, ko gre za kazniva dejanja, kjer se storilec preganja na zahtevo državnega tožilca, pošlje spise pristojnemu državnemu tožilcu, ki jih mora pregledati, brez odlašanja vrniti in podati svoj predlog bodisi pisno, tedaj ko spise vrne, ali ustno na seji senata (2. in 1. odstavek 377. člena ZKP). Ne zavezuje pa ta določba sodišča, da bi s tem predlogom seznanila nasprotno stranko, to je obdolženca.

Sodišča bodo morala v takšnih spornih primerih postopati tako, da bo tekel postopek v skladu s temeljnimi načeli kazenskega postopka, torej tudi v skladu z načelom kontradiktornosti, saj bi bila v nasprotnem ob pomanjkanju kontradiktornih elementov v izvedbenih določilih ter ob ohranjanju ostalih načel (iskanje materialne resnice, elementi inkvizicijskega postopka) enakopravnost obeh strank le navidezna.

Sodišče je torej dolžno seznaniti nasprotno stranko glede vseh navedb in dokazov druge stranke, ki lahko vplivajo na odločitev. Stranki sta namreč tisti, ki sami presojata, ali so navedbe nasprotne stranke take, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča in zato tudi terjajo njen odgovor. Ne glede na to, da 377. člen ZKP torej takšne obveznosti sodišča ne narekuje, je to dolžno postopati v skladu z določbo 16. člena ZKP, ki določa, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank.

V konkretni kazenski zadevi pritožbeno sodišče ni omogočilo obsojencu, da se seznani s predlogom višjega državnega tožilca, saj mu ga ni posredovalo po pošti, niti ga ni povabilo na sejo, da bi se tam seznanil s stališči višjega državnega tožilca o svoji pritožbi. S takšnim ravnanjem sodišče v nasprotju s 1. odstavkom 16. člena ZKP, obsojencu ni zagotovilo enakopravnega položaja z državnim tožilcem (nasprotno stranko). Vendar pa tako ravnanje ne predstavlja absolutne bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej kršitve, ki bi že sama po sebi zahtevala razveljavitev izpodbijane sodbe, temveč je potrebno v zvezi s tem presoditi, ali je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost sodbe. Ob presoji navedenega vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev določb ZKP iz 2. odstavka 371. člena. Sicer pa vzročne zveze med kršitvijo določbe 1. odstavka 16. člena ZKP in v zahtevi uveljavljano nezakonitostjo sodbe ni obrazložil niti obsojenec.

Višji državni tožilec je namreč v pisnem predlogu navedel le, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter da ocenjuje, da je obdolžencu sodišče prve stopnje izreklo povsem primerno in pravično zaporno kazen. Obdolženec je bil že večkrat kaznovan, med drugim tudi zaradi premoženjskih deliktov, zaradi česar drugačna kazenska sankcija kot zaporna kazen ne bi bila primerna niti pravična. Edina konkretna okoliščina, ki jo navaja v mnenju višji državni tožilec je torej dejstvo, da je bil obsojeni L. že večkrat kaznovan, med drugim tudi zaradi premoženjskih deliktov. To pa ni novo dejstvo oziroma okoliščina, saj je obsojenčevo predkaznovanost, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj upoštevalo že sodišče prve stopnje pri odmeri kazni. Gre torej za trditev oziroma okoliščino, ki je bila obsojencu že znana oziroma je že vsebovana v procesnem gradivu in kot taka ni in tudi ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Obsojenec pa je tudi imel možnost opredeliti se do teh podatkov že na glavni obravnavi, opravljeni dne 3.6.2003, ko je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo kazenski list ter priložene spise, ki izkazujejo njegovo predkaznovanost.

Ker torej v zahtevi uveljavljana kršitev zakona ni podana, je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar pa ga je vrhovno sodišče na podlagi v uvodu citiranih določil ZKP oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 115/2004
• Sodba I Ips 205/2004
• Sodba I Ips 40/2001