<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 372/2002

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.372.2002
Evidenčna številka:VS22228
Datum odločbe:12.02.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe

Jedro

Sodišče je dolžno ugoditi dokaznemu predlogu obdolženca le, če naj bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdil oziroma zanikal obstoj pravno relevantnega dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), se obsojenca oprosti plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je spoznalo Z.K. in M.V. za kriva, in sicer obsojenega Z.K. storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ in kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. v zvezi z 22. členom KZ, M.V. pa storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1.

odstavku 133. člena KZ. Z.K. je za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ določilo kazen 1 leto zapora, za kaznivo dejanje poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z členom 22., ob uporabi omilitvenih določil po členu 42. in 1. točko 1. odstavka 43. člena KZ, kazen 3 leta zapora ter mu zatem po določilih v steku izreklo enotno kazen 3 leta in 10 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 2.9.2001 dalje.

Obsojenemu M.V. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2.

odstavku 133. člena KZ določilo kazen 6 mesecev zapora ter preizkusno dobo 3 leta. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika Z.K.

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče ga je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno sodno odločbo so zagovorniki obsojenega K. dne 9.12.2002 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi pravnomočno odločbo sodišča.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče ima namreč pravico zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo razlogi in v obravnavanem primeru so ti razlogi tudi obstajali. Obe sodišči sta utemeljili zavrnitev obeh predlaganih dokaznih predlogov, ker njuna izvedba ne bi pripeljala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Prav tako pa tudi ni podano nasprotje obrazložitve glede okoliščin o vzroku spora med obsojenim K. in K. na eni strani ter oškodovanim P. in J. na drugi, saj zahteva za varstvo zakonitosti le delno citira navedbe sodišča.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče je po mnenju zagovornika obsojenca v postopku pred izdajo sodne odločbe kršilo pravico do obrambe, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju obsojenčeve matere in ni opravilo predlaganega ogleda kraja storitve kaznivega dejanja. Ustava Republike Slovenije in Zakon o kazenskem postopku namreč jamčita obdolžencu pravico do poštenega sojenja, bistvo poštenega sojenja pa je ravno v tem, da mora biti obdolžencu omogočeno predlagati dokaze za svojo obrambo, naloga sodišča pa je, da se do predlogov opredeli in jih, v kolikor je izkazano, da bi bili koristni, tudi izvede.

Sodišče pri razsoji, ali je dokazano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (1. odstavek 16. člena ZKP). Skrbeti mora le, da se zadeva vsestransko razčisti, oziroma da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa zavrniti tisto, kar bi pomenilo zavlačevanje kazenskega postopka, ne da bi koristilo razjasnitvi zadeve.

Dokaznemu predlogu obdolženca je torej sodišče dolžno ugoditi le, če naj bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdil oziroma zanikal obstoj pravno relevantnega dejstva.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju F.K., ker je okoliščine, v zvezi s kaznivim dejanjem opisanim v točki 1. sodbe sodišča prve stopnje (kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena ZKP) preverilo na drugačen način, oziroma ker je ocenilo, da gre očitno za dokaz, ki ne more biti uspešen. Mama obsojenca bi namreč zaslišana pred sodiščem lahko potrdila le to, kar je že dokazano, če pa bi trdila kaj drugega, ji ne bi bilo mogoče verjeti - ne zaradi vnaprejšnje ocene njene izpovedbe, pač pa zaradi ocene že izvedenega dokaza - to je zaslišanja izvedenca orožarske stroke dipl. ing. F.S., ki je posebej vprašan pojasnil, da so strelne naprave kamuflirane v mobilni telefon prvič zasledili v Sloveniji v letu 1999, šele zatem pa so dobili od tujih policij poročila o tovrstnih zasegih. Gre torej za izpovedbo strokovnjaka, kompetentnega za to področje, (ki nenazadnje potrjujejo tudi prvotni zagovor obdolženca), torej tako zanesljiv dokaz, ki ga izpovedba matere - laika, ne bi mogla omajati.

Da gre za očitno neprimeren dokaz pa je sodišče zaključilo tudi glede oprave ogleda in rekonstrukcije, saj izvedba predlaganega dokaza glede na to, da je imelo sodišče na razpolago tudi fotografije kraja, ne bi pripeljala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe.

Kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa vidijo zagovorniki v tem, da so v sodbi sodišča prve stopnje zapisane protislovne trditve glede tega, med katerimi izmed navzočih oseb je kritičnega dne obstajal spor, oziroma ali je sploh obstajal, v odločbi pritožbenega sodišča pa je odgovor na identične pritožbene navedbe povsem pavšalne narave (torej tudi tej odločbi očita kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Ti očitki vložnikov zahteve niso utemeljeni. Kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je namreč podana, le če sodba nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Nasprotja, ki naj bi bila podana o okoliščinah v zvezi s sporom med udeleženimi osebami, pa teh pravno relevantnih dejstev, ki jih je sodišče v celoti ugotovilo in tudi obrazložilo, ne predstavljajo. Ne glede na to pa iz sodbe nedvoumno izhaja, da je tedaj obstajal spor in sicer med K. in K. na eni strani ter P. in J. na drugi in ne le med obsojencem in J. zaradi motorja, kar jasno izhaja tudi iz odločbe višjega sodišča, ki sicer utemeljeno pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (navedenih na strani 9 sodbe sodišča prve stopnje).

Ker torej uveljavljane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku niso podane, očitana kršitev materialnega zakona pa v zahtevi ni bila obrazložena in je zato ni moč preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je obsojenec brez premoženja in brez zaposlitve, ga je sodišče v skladu z v izreku te odločbe citirani določili oprostilo plačila dela stroškov (povprečnine), nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

ZKP člen 16, 16/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTAyOQ==