Sodba I Ips 375/2002

Jedro

Pravica do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavek 5. člena ZKP) in s tem pravica do poštenega sojenja bi bila prekršena, če bi sodišče, ki sicer v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18.

člena ZKP) samo presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, opustilo izvedbo predlaganega dokaza, glede katerega je obramba izkazala njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi bilo mogoče z njim dokazati obstoj odločilnega ali kakšnega drugega pravno pomembnega dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil V.Z. (obsojenec) spoznan za krivega (točka 1) storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 102. člena KZ-77 in obsojen na eno leto zapora. Odločeno je tudi bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu V.Z. pa naložilo plačilo povprečnine v znesku 70.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega V.Z. dne 3.12.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, bistvene kršitve določb kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe". Predlagala je, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma "ustrezno samo odloči".

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (2. odstavek 423. člena ZKP) in jo ocenil kot neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra mag. M.P. prebralo kljub nasprotovanju obrambe, saj je imelo za to podlago v določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ker je izvedenec med postopkom umrl. Tudi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane. V sodbi so korektno povzete ugotovitve izvedeniškega mnenja in tudi izpovedba oškodovanke. Če se obramba ne strinja z oceno teh dokazov, to še ne pomeni, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izpovedbo oškodovanke ter izvedeniškim mnenjem. Z zatrjevanjem teh kršitev zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se ne strinja z dokazno oceno, da je bila oškodovanka tako močno vinjena, da je nastopila začasna duševna motnja, zaradi katere se ni mogla upirati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornice je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog obrambe za odreditev drugega izvedenca psihiatra, prekršilo pravico do obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP); kršitev utemeljuje z domnevnimi pomanjkljivostmi v mnenju izvedenca nevropsihiatra dr. M.P., ki je med postopkom umrl, zaradi česar obramba ni pristala na branje njegovega strokovnega mnenja, saj meni, da bi bilo mogoče dvome v pravilnost njegovega mnenja odpraviti le z zaslišanjem drugega izvedenca.

Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi svoje sodbe ugotovilo (sodba, str. 4), da je zaradi smrti izvedenca psihiatra izpolnjen zakonski pogoj iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, da se na glavni obravnavi prebere njegov izvid in mnenje. Tega vložnica zahteve niti ne izpodbija. Dokazni predlog obrambe za odreditev drugega izvedenca psihiatra pa je kot nepotreben zavrnilo, ker je bilo mnenja, da ni razlogov za dvom v verodostojnost, strokovno utemeljenost in popolnost izvedenskega mnenja. Višje sodišče je v svoji odločbi, s katero je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi zagovornikov, med drugim tudi obrazloženo ocenilo, da sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Takšnemu pravnemu sklepanju ni mogoče odreči pravilnosti.

Pravica do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist (3. alinea 29.

člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavek 5. člena ZKP) in s tem pravica do poštenega sojenja bi bila prekršena, če bi sodišče, ki sicer v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18.

člena ZKP) samo presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, opustilo izvedbo predlaganega dokaza, glede katerega je obramba izkazala njegov obstoj in pravno relevantnost ter potrebno stopnjo verjetnost, da bi bilo mogoče z njim dokazati obstoj odločilnega ali kakšnega drugega pravno pomembnega dejstva.

Zagovornica med postopkom s posplošenim sklicevanjem na napake in nejasnosti v mnenju izvedenca psihiatra ter z nestrinjanjem z njegovim mnenjem ni izkazala z verjetnostjo, da je zaradi zavrnitve dokaznega predloga za odreditev drugega izvedenca podan dvom glede stopnje oškodovankine vinjenosti in njene zmožnosti, da se upre spolnemu nasilju. Sodišče prve stopnje je oškodovankino začasno duševno motnjo oziroma njeno nezmožnost odpora zaradi močne alkoholiziranosti ugotovilo predvsem na podlagi izpovedb prič in zagovora soobsojenca Z.T. Na podlagi teh izpovedb je ugotovilo, da je bila oškodovanka "dotalka", da ni mogla hoditi sama, da so jo nesli, da ni mogla govoriti in da je samo nekaj momljala. Izvedenec psihiater je, izhajajoč iz takšnih opisov oškodovankinega stanja, podal mnenje, da je bila oškodovanka zaradi alkohola tako omamljena, da se je njeno stanje že približevalo nezavesti in da se glede na takšno pijanost ni bila sposobna braniti, niti upirati spolnemu dejanju. Ob takšnih dokazih je bila odreditev drugega izvedenca psihiatra, kot sta pravilno ugotovili nižji sodišči, odveč, ker je bila oškodovankina začasna duševna stopnja zanesljivo ugotovljena in ustrezno strokovno pojasnjena z izvedencem psihiatrom dr. M.P. Zato obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, če je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe v skladu z ustaljenimi ustavno-sodnimi procesnimi standardi in če je zanesljivost izvedenskega mnenja ocenilo v nasprotju s pričakovanji obrambe.

Vložnica zahteve se sklicuje tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe in listinami in sicer glede izpovedbe oškodovanke ter med "zaključki izvedeniškega mnenja v sodbi in samim izvedeniškim mnenjem psihiatra".

Kršitev določb kazenskega postopka, na katero se sklicuje vložnica zahteve, bi bila podana, če bi sodišče glede odločilnih dejstev v sodbi napačno (protispisno) povzelo vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah. Takšne kršitve pa vložnica zahteve v obrazložitvi ne izkazuje. S tem, ko izpodbija izvedensko mnenje oziroma zanesljivost in točnost izvedenčevih ugotovitev glede oškodovankine vinjenosti in ko trdi, da oškodovanka ni zanesljiva in verodostojna priča ter da je pristala na spolni odnos, izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

V skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP je obsojenec dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom; povprečnina je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 91/96
• Sodba I Ips 269/98
• Sodba I Ips 154/2000