Sodba I Ips 365/2002

Jedro

Kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavek 5. člena ZKP) bi bila podana, če se sodišče do predlaganega dokaza obrambe sploh ne bi opredelilo (7. odstavek 364. člena in 5. odstavek 299. člena ZKP) ali če bi zavrnilo dokazni predlog obrambe, ki je izkazala njegovo pravno relevantnost in zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko odločilno vplivala na ugotovitev pravno relevantnih dejstev, od katerih je odvisna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava.

Okoliščina, da je bil izvedenec nekdaj zaposlen pri organu, ki sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, ni pa bil v času odreditve izvedenstva in med postopkom, ni takšne narave, da bi sama zase vzbujala dvome v izvedenčevo nepristranost oziroma objektivnost.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil S.J. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen dve leti zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, dolžan pa je plačati povprečnino, odmerjeno na 150.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na eno leto in deset mesecev zapora, na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo tudi plačila stroškov kazenskega postopka iz 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 27.9.2002 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka" in vrhovnemu sodišču predlagali, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Na način, kot ga izbere, zagovornik po njegovem mnenju izpodbija sprejete zaključke sodišča glede dejanskega stanja. Glede okoliščine, da je obsojenec nosil copate, s katerimi je pustil sled na kraju storitve kaznivega dejanja, se sodišče ni oprlo le na strokovno mnenje in izvedeniško mnenje, ampak predvsem na izpovedi prič.

Trditve zahteve za varstvo zakonitosti o domnevni pristranosti izvedenca D., ki je bil zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, so neutemeljene. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje o kršitvah, ki naj bi jih storilo sodišče v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov, saj sodišče to lahko stori, kar jasno izhaja iz stališč, ki jih je v zvezi s tem zavzelo sodišče.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zagovornikov je bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (kršitve zakona pobliže ne opredelijo), ker sodišče ni ugodilo predlogu obrambe in odredilo drugega izvedenca, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je zasežene copate nosila ena ali več oseb in koliko časa. Ob tem opozarjajo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je sodišče dolžno izvesti predlagani dokaz, če obstaja minimalna možnost, da je dokaz v korist obdolženca. Pri ugotavljanju tega dejstva (ali je obsojenec nosil copate) se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca za daktiloskopijo E.D., ki je, kot navajajo zagovorniki, sam priznal, da na tem področju nima izkušenj. Temu izvedencu vložniki zahteve nasprotujejo tudi zaradi siceršnje premajhne izkušenosti, da bi lahko podal strokovno mnenje, na katerega bi se lahko sodba oprla (s tem v zvezi opozarjajo na, po njihovem mnenju nestrokovnost njegovega izvedenskega mnenja v zadevi K.K.). Navajajo tudi, da je bil ta izvedenec še pred nedavnim zaposlen pri Ministrstvu za notranje zadeve in da je v okviru Centra za kriminalistično tehnične preiskave (CKTP) podajal strokovna mnenja. Skladno s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice je po navedbah zagovornikov pomemben že videz neodvisnosti, zato "nekdanji sodelavec policije" ne more biti povsem nepristranski.

Obdolžencu ustava in zakon ob popolni enakopravnosti zagotavljata izvajanje dokazov v njegovo korist, saj je to bistveni element poštenega postopka (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavek 5. člena ZKP). Zatrjevana kršitev bi bila podana, če se sodišče do predlaganega dokaza obrambe sploh ne bi opredelilo (7. odstavek 364. člena in 5. odstavek 299. člena ZKP) ali če bi zavrnilo dokazni predlog obrambe, ki je izkazala njegovo pravno relevantnost in zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko odločilno vplivala na ugotovitev pravno relevantnih dejstev, od katerih je odvisna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava. O tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča v okviru meril, izoblikovanih v ustavnosodni praksi.

Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje (kljub temu, da se izvedenec doslej v svoji praksi še ni ukvarjal z vprašanjem, ali je bilo isto obuvalo nošeno po dveh osebah) ocenilo kot popolno, strokovno in prepričljivo. Predlog obrambe za odreditev drugega izvedenca pa je zavrnilo, ker je o tem, da je obsojenec imel zasežene copate, katerih sled je bila najdena na kraju storitve kaznivega dejanja in da jih je nosil on, zanesljivo sklepalo na podlagi izpovedb prič v povezavi z obsojenčevim zagovorom v preiskavi, kjer je povedal, da je zaseženo obuvalo njegovo, staro približno tri mesece in da ga je nosil samo on. Višje sodišče je tej dokazni oceni in ugotovitvam prvostopenjskega sodišča pritrdilo. V zvezi s predlaganim dokazom sta torej nižji sodišči soglasno sprejeli določno stališče, da glede na predmet dokazovanja predlagani dokaz očitno ni sposoben vplivati na drugačno presojo zadeve. Zato sta ga kljub temu, da je v korist obsojenca, utemeljeno zavrnili kot nepotreben dokaz. Vložniki zahteve z ničemer niso izkazali, da bi lahko izvedeni dokaz odločilno vplival na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Z izražanjem dvomov v pravilnost in zanesljivost izvedenčevih ugotovitev ter s poudarjanjem njegove neizkušenosti na splošno in v konkretnem primeru pa v nasprotju z zakonom izpodbijajo dejansko stanje (2. odstvek 420. člena ZKP), zato teh navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Sodišču druge stopnje tudi ni mogoče očitati, da ni presodilo vseh pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP), konkretno, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do izvedenčeve izjave, da nima izkušenj z ugotavljanjem, ali je copat nosila ena oseba ali dve. Pregled obeh sodb pokaže, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku na 7. strani sodbe povzelo takšno izvedenčevo izjavo in v nadaljevanju obrazloženo zavrnilo predlog obrambe za odreditev drugega izvedenca z že navedenimi razlogi. Sodišče druge stopnje je v tretjem odstavku na 4. strani sodbe povzelo omenjeni pritožbeni očitek in med drugim navedlo, da zavrača pritožbene navedbe zagovornika, da o tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje ni povedalo ničesar in da se do njega ni opredelilo, nato pa podrobno obrazložilo svoje strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje. Ne držijo torej navedbe zagovornikov, da obsojenec "ni bil deležen celotnega pravnega varstva, ki mu ga daje ustava s pravico do pritožbe".

Nobenega "nasprotja" tudi ni videti med izpodbijanima sodbama, če nižji sodišči obstoj različnih dejstev utemeljujeta z različnimi dokazi. Tako višje sodišče dokazanost dejstva, da je copat nosila samo ena oseba, ugotavlja na podlagi izpovedb prič in obsojenca v preiskavi, sodišče prve stopnje pa okoliščino, da so bili copati intenzivno nošeni nekaj mesecev, med drugim dokazuje tudi z mnenjem izvedenca.

Vložniki zahteve smiselno uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 39. člena ZKP, ker je bil izvedenec E.D. "pred nedavnim" zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, zaradi česar njegovo mnenje, od katerega je bistveno odvisna odločitev sodišča, ne more biti nepristransko. Nepristranskost izvedenca se (podobno kot velja za sodnika) domneva, dokler stranka ne dokaže nasprotnega, pri čemer je dolžna svoje ugovore utemeljiti s konkretnimi okoliščinami. Okoliščina, da je izvedenec nekdaj bil zaposlen pri organu, ki sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, ni pa bil v času odreditve izvedenstva in med postopkom, ni takšne narave, da bi sama zase vzbujala dvome v izvedenčevo nepristranost oziroma objektivnost. Drugih argumentov v tej smeri pa zagovorniki ne navajajo. Zato zahtevi tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi, še posebej, ker obramba do vložitve tega izrednega pravnega sredstva izločitve izvedenca iz navedenega razloga ni uveljavljala.

Vseh ostalih navedb v zahtevi vrhovno sodišče ni preizkušalo, ker zagovorniki z njimi v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker tako ni bilo mogoče pritrditi ali upoštevati nobenega od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 277/99
• Sodba I Ips 300/2001
• Sodba I Ips 109/2005