Sodba I Ips 366/2003

Jedro

Kar zadeva postopek ugotavljanja utemeljenosti suma kot temeljnega pogoja za pripor v fazi preiskave mora sodišče zgolj obrazloženo pretehtati, ali zbrani podatki in dokazi opravičujejo sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila določeno kaznivo dejanje, ne pa oceniti verodostojnosti oziroma zanesljivosti posameznega dokaza in vseh skupaj ter ugotavljati, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja, ker je to predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi potem, ko so dokazi izvedeni.

Pravilna je ugotovitev, da traja pripor od dneva, ko sta bila osumljenca pridržana. Tudi pridržanje se šteje za odvzem prostosti (3. odstavek 4. člena ZKP).

Ne gre za kršitev načela domneve nedolžnosti (3. člen ZKP), če se sodišče pri ugotavljanju okoliščin v zvezi z osebnostjo obdolženca pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti opre na podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih J.D. in S.H. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljena J.D. in S.H. na predlog okrožne državne tožilke na podlagi 204.a člena ZKP odredil pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki traja od 21.11.2003 od 9.15. ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je delno ugodil pritožbama zagovornikov obeh osumljencev zoper navedeni sklep in pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odpravil, v ostalem pa je pritožbi zavrnil kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: zagovornik obdolženega J.D., odvetnik mag. M.T. "zaradi kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420.

člena ZKP ter kršitve določb Ustave Republike Slovenije, v smislu določbe 427. člena ZKP pa opozarja tudi na očiten dvom v pravilnost in popolnost dejanskega stanja, s predlogom, naj se pravnomočni sklep razveljavi"; zagovornik obdolženega S.H., odvetnik B.S. pa uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, naj se pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper tega obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njuno zavrnitev. Ugotavlja, da je obema zahtevama skupno, da izpodbijanima sklepoma očitata zgolj navajanje dokaznih virov, iz obrazložitve pa naj ne bi bila razvidna dokazna ocena utemeljenosti suma. Utemeljen sum, da sta osumljenca storila kazniva dejanja, je v obeh sklepih primerno obrazložen. Ni točno, da bi se bilo dolžno sodišče ukvarjati z dokazno oceno o tem, ali so podani vsi konkretni znaki kaznivih dejanj ter ocenjevati vsak dokaz posebej in na tej podlagi presojati, ali sta osumljenca uresničila vse znake kaznivih dejanj. Takšna ocena je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi potem, ko so dokazi izvedeni neposredno. V tej fazi kazenskega postopka pa sodišče presoja le, ali dokazni viri dovoljujejo sklepanje, da je podan utemeljen sum, da so bila storjena očitana kazniva dejanja. Prav to pa sta oba izpodbijana sklepa v celoti izpolnila. Zagovornik osumljenega J.D. prvostopenjskemu sklepu očita tudi, da je nezakonit, ker naj bi bil pripor izrečen retroaktivno. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne gre za nikakršno retroaktivnost, pač pa za zakonsko obvezo sodišča, da v čas prestajanja odrejenega pripora všteje tudi čas odvzema prostosti, to pa je seveda lahko storilo le za nazaj. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je glede obeh osumljencev podrobno obrazložen, okoliščine, ki so narekovale odreditev, pa pravilno ocenjene.

1. K zahtevi zagovornika osumljenega J.D.

Po mnenju zagovornika naj bi bil izpodbijani prvostopenjski sklep o odreditvi pripora obremenjen z "bistvenimi kršitvami postopkovnih določb in Ustave Republike Slovenije", ker zgolj našteva dokaze za utemeljen sum, ne poda pa njihove ocene. S tem v zvezi se zagovornik sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.2001, opr. št. I Ips 370/2001, ki poudarja, da se obrazložitev sklepa o odreditvi pripora "ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, temveč mora z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum". Prvostopenjsko sodišče tej zahtevi naj ne bi sledilo, saj ni obrazložilo, katera odločilna dejstva ugotavlja in na podlagi katerih dokazov, "kaj šele, da bi podalo oceno njihove verodostojnosti oziroma dokazne moči". S tem naj bi bila kršena tudi določba 2. odstavka 20. člena ustave, saj osumljencu ni bila vročena na ustrezen način obrazložena odločba o priporu.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki poleg osebnih podatkov tistega, ki mu je odvzeta prostost, obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Kar zadeva postopek ugotavljanja utemeljenosti suma kot temeljnega pogoja za pripor so navedeni zakonski pogoji izpolnjeni, če sklep (v izreku ali obrazložitvi) vsebuje opis kaznivega dejanja in če so v obrazložitvi določno navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je priprti storil kaznivo dejanje. Slednji zakonski kriterij sodišču v tej fazi postopka ne nalaga takšne vsebinske (kvalitativne) presoje posameznih dokazov, kot jo pričakuje vložnik zahteve. Ocena verodostojnosti oziroma zanesljivosti posameznega dokaza in vseh skupaj ter ugotavljanje, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja, je predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi potem, ko so dokazi izvedeni. V tej fazi kazenskega postopka mora sodišče zgolj obrazloženo pretehtati, ali zbrani podatki in dokazi opravičujejo sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila določeno kaznivo dejanje.

Pri izdaji izpodbijanega sklepa so bili navedeni zakonski kriteriji upoštevani. Zaključek prvostopenjskega sodišča o utemeljenem sumu je rezultat vsebinsko obrazložene presoje zbranih dokazov in podatkov, četudi je mogoče sklepu očitati premajhno določnost v tistem delu, ko se zgolj sklicuje na zapisnike o ogledu kraja kaznivega dejanja, o zasegu predmetov ter na uradni zaznamek o razgovoru z V.J., ne da bi povedal, katera dejstva in okoliščine iz njih izhajajo. V izpodbijanem sklepu je naveden podroben opis vseh treh kaznivih dejanj. Sklep o utemeljenosti suma je sodišče prve stopnje oprlo na zagovor J.D., iz katerega izhaja, da sta bila s soosumljencem (edina) na kraju dogodka in v katerem je priznal, da sta poškodovala oškodovankin osebni avtomobil, medtem ko glede ostalih dveh kaznivih dejanj osumljeni D. močno obremenjuje osumljenega H., (ta se ne zagovarja) in pri tem svojo vlogo močno zmanjšuje ter jo opisuje drugače, kot je to razvidno iz predkazenskega postopka (predvsem izjave, ki jo je podala oškodovanka A.B.). Izpodbijani sklep se opira tudi na uradna zaznamka o izjavah M.Z. in F.L., h katerima se je po dejanjih oškodovanka zatekla po pomoč, na izjavo zdravnice J.P., dr. med., ki je oškodovanko sprejela na zdravljenje in opisala njene telesne poškodbe ter na zdravstveno dokumentacijo o teh poškodbah. Takšna obrazložitev izpodbijanega sklepa zadošča za presojo, na kakšni dejanski podlagi je sodišče sklepalo o utemeljenosti suma, kot tudi za oceno njene pravilnosti. Zato zatrjevane kršitve postopka in ustave niso podane.

Zagovornik utemeljenost suma izpodbija tudi z navedbami, da državni tožilec v predlogu za odreditev pripora na naroku po 204.a členu ZKP zatrjuje le objektivne znake kaznivih dejanj, ne pa tudi "krivdnosti" ravnanja; v opisu ni navedena nobena od zakonsko določenih sestavin krivde, ki po mnenju zagovornika morata biti podani, da bi šlo za kaznivo dejanje. Zagovornikovi pomisleki, da kazniva dejanja, kot so opisana, sploh niso kazniva dejanja iz navedenih razlogov, so neutemeljeni. Osumljencema se v vseh primerih očita naklepna krivda (kaznivih dejanj po členih 224 in 143 KZ drugače kot z naklepom sploh ni mogoče storiti). Po ustaljeni sodni praksi pa se praviloma v takšnih primerih v opisih kaznivih dejanj naklep izrecno ne omenja, pri čemer ni dvoma, da mora sodišče krivdo v vsakem posameznem primeru ugotavljati.

Sodišče prve stopnje je odredilo pripor z dnem, ko je o njem odločilo, to je s 24.11.2003 in hkrati pravilno ugotovilo, da pripor traja od 21.11.2003, ko sta bila osumljenca pridržana, kajti tudi pridržanje šteje za odvzem prostosti (3. odstavek 4. člena ZKP). Po določbi 1. odstavka 205. člena ZKP sme biti obdolženec pridržan v priporu po sklepu preiskovalnega sodnika največ mesec dni. Sodišče prve stopnje torej pripora ni izreklo retroaktivno, kot zgrešeno navaja zagovornik in torej ni ravnalo v nasprotju z 19. členom ustave, ko je ob odreditvi pripora zgolj časovno opredelilo njegovo trajanje.

Zagovornik sodišču druge stopnje očita, da v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti ni ugotovilo in obrazložilo, kakšne so osebne lastnosti osumljenega D. ter v kakšnem okolju in razmerah živi, čeprav se na te okoliščine sklicuje, zato sklepa v tem delu naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Res je, da sodišče druge stopnje ni konkretiziralo, v kakšnem okolju in razmerah živi osumljenec. Je pa v zvezi z okoliščinami dejanja poudarilo njegovo brutalnost, izživljanje, vztrajnost ter popolno ravnodušnost do posledic za zdravje in življenje oškodovanke ter na podlagi tega, kljub njegovi nekaznovanosti, sklepalo na njegove značajske (osebne) lastnosti. Tako obrazložen sklep, ki mu ni mogoče odrekati razumne presoje, omogoča preizkus tudi v tem delu.

S tem, ko zagovornik zanika, da naj bi osumljenca poškodovala osebni avtomobil tako, da je postal neraben, ko zanika utemeljen sum glede ostalih kaznivih dejanj in trdi, da bi moralo sodišče verjeti prepričljivemu zagovoru osumljenega D. ter da pripor ni neogibno potreben, ker osumljenec doslej še ni bil kaznovan, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

2. K zahtevi zagovornika osumljenega S.H.

Zagovornik smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, ko navaja, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb v zvezi z utemeljenim sumom kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, temveč zgolj ponovil navedbe prvostopenjskega sklepa. Ker zagovornik ne pove določno, katere njegove pritožbene navedbe naj bi ostale nepresojene, na takšne posplošene in v nasprotju z zakonom uveljavljane kršitve zakona (1. odstavek 424. člena ZKP) Vrhovno sodišče ni odgovorilo.

Čeprav zagovornik trdi, da se ne želi spuščati v dejansko stanje v zvezi z utemeljenim sumom in ponovitveno nevarnostjo, stori prav to, ko navaja, da izpodbijana sklepa "temeljita na neobrazloženih in neutemeljenih domnevah ter napačnem sklepanju". Navedene pomanjkljivosti so po njegovem mnenju v tem, da dokazno gradivo ne potrjuje subjektivnih ocen o brutalnosti, izživljanju ter vztrajnosti pri poškodovanju in poniževanju oškodovanke; da je D. potrdil, da se nad oškodovanko nista znašala in da je imela priložnost pobegniti; da osumljenca nista nameravala in tudi nista mogla predvideti tako tragičnega izida dogodka. Poudarja tudi hudo izzvanost osumljenca, ki je storilca zalotil pri razmontiranju njegovega osebnega vozila ter izjemnost in specifičnost situacije. Zagovornik zagotavlja, da je smrt oškodovanke na osumljenca napravila takšen vtis, da se bo v bodoče izogibal konfliktnim situacijam. Z zanikanjem in drugačnim vrednotenjem okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zagovornik v nasprotju z zakonom uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo.

V ustaljeni ustavnosodni praksi je sprejeto stališče, da ne gre za kršitev načela domneve nedolžnosti (3. člen ZKP), če se sodišče pri ugotavljanju okoliščin v zvezi z osebnostjo obdolženca opre na podatke iz kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani. Zato nižjima sodiščema ni mogoče očitati kršitev tega načela, če sta pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti poleg drugih okoliščin upoštevali tudi podatke, da je osumljeni H. obtožen še kaznivih dejanj po 1. odstavku 152. člena, 146. členu ter po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ, in da sta zoper njega vloženi tudi ovadbi za kaznivi dejanji po 145. členu in 1. odstavku 224. člena ZKP in če sta na tej osnovi sklepali, da je osumljenec očitno oseba, ki konflikte razrešuje z uporabo nasilja.

Ker po navedenem zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 42/2003
• Sodba I Ips 239/2003
• Sodba I Ips 58/99