<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 367/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.367.2003
Evidenčna številka:VS22188
Datum odločbe:15.01.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - mnenje višjega državnega tožilca

Jedro

Čeprav ZKP tega izrecno ne določa, je treba zaradi varovanja načela kontradiktornosti mnenje višjega državnega tožilca poslati nasprotni stranki.

Čeprav sodišče predloga višjega državnega tožilca ni vročilo obsojencu, kar bi lahko predstavljalo relativno kršitev določb ZKP, pa mu je s tem, ko je njega in zagovornico vabilo na sejo pritožbenega senata, ki se jo je zagovornica udeležila in na kateri je višji državni tožilec prebral svoje mnenje, na drug način zagotovilo možnost izjasniti se o navedbah v predlogu.

Izrek

Zahteva obsojenega N.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je spoznalo D.Š. in N.L. za kriva, in sicer D.Š. storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenega L. pa storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu D.Š. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 leti, obsojenemu N.L. pa kazen 6 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v pridržanju dne 27.09.1993 od 8. do 13. ure. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenega N.L. izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o vštetju pripora tako spremenilo, da je obsojencu v izrečeno kazen vštelo še čas, prebit v priporu od 17.05.2002 do 22.05.2002, sicer je pritožbi zagovornic obsojenega L. in obsojenega Š. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu D.Š. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, medtem ko je bil N.L. plačila stroškov oproščen.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo oziroma postopek, ki je tekel pred izdajo odločbe višjega sodišča, je vložil obsojeni L.

zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev ustavnih pravic ter posledično kršitve določb Zakona o kazenskem postopku ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbo višjega sodišča razveljavi ter jo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva spisa Višjega sodišča v Ljubljani, je bil vložnik pravilno vabljen na sejo v navzočnosti strank (v skladu s 378. členom ZKP). Vložnik se seje ni udeležil, udeležili pa sta se je zagovornica in tožilka.

Glede na izrecno določbo 4. odstavka 378. člena ZKP je senat opravil sejo v odsotnosti vložnika. Ta je imel tako možnost, da se seznani s pisnim in ustnim predlogom in stališčem državnega tožilca ter se do njih opredeli, pa te možnosti ni izkoristil. Tako mu je bila ta pravica zagotovljena in zato niso bila kršena določila Ustave in ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi navaja, da mu je bilo v postopku pred izdajo sodbe pritožbenega sodišča kršeno načelo enakosti strank v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije in 1. odstavek 16. člena ZKP) in posledično pravica do obrambe (1. alinea 29. člena Ustave) s tem, da ni bil seznanjen s predlogom višjega državnega tožilca, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP.

V primeru, ko gre za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, sodnik poročevalec (postopek pred pritožbenim sodiščem) pošlje spise na podlagi 1. odstavka 377. člena višjemu državnemu tožilcu, ki lahko po pregledu spisa poda svoj predlog pisno, tedaj ko spise vrne, lahko pa izjavi, da bo predlog podal na seji senata.

Vloga državnega tožilca je tako po določbah Zakona o kazenskem postopku dvojna, in sicer je stranka v postopku, hkrati pa tudi državni organ, katerega vloga je skrbeti za pravilnost in zakonitost postopka ter izdajo zakonitih sodnih odločb. Medtem, ko je funkcija okrožnega državnega tožilca bližje vlogi stranke, je funkcija višjega državnega tožilca bližje državnemu organu, ki skrbi za pravilnost in zakonitost postopka. Njegova vloga je namreč precej omejena. Predlog, ki ga poda, se lahko nanaša na primer le na razpis glavne obravnave pred višjim sodiščem, lahko poda mnenje o pritožbah, ali ugotovi okoliščine, ki so procesnopravno relevantne in kot take razvidne iz spisa (dejanje je relativno zastaralo, ni predloga upravičenega tožilca itd). Ne more pa razširiti pritožbe okrožnega državnega tožilca z navedbami novih dejstev, s katerimi bi podkrepil pritožbo nižjega tožilca.

Mnenja so torej lahko vsebinske ali bolj splošne narave. Čeprav ZKP tega izrecno ne določa, je potrebno, kot na to upravičeno opozarja obsojenec v zahtevi, mnenje (predvsem tista vsebinske narave) zaradi varovanja načela kontradiktornosti poslati nasprotni stranki.

Obdolženec ima namreč (22. člen Ustave in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP) pravico, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o njegovi pravici. Ali bo to možnost izkoristil, pa je izključno stvar njegove odločitve, oziroma je odvisno od njega samega. Zato bo kršitev podana, če mu sodišče te možnosti ni dalo, ne pa tudi tedaj, če te možnosti ni izkoristil.

V konkretni kazenski zadevi sodišče obdolžencu ni poslalo na vpogled pisnega predloga višjega državnega tožilca. Ker je zagovornica v pritožbi zahtevala navzočnost na pritožbeni seji senata, je sodišče z odredbo z dne 03.10.2003 o seji obvestilo poleg državnega tožilca tudi obsojenca in zagovornico. Oba sta obvestilo pravočasno prejela, vendar pa se je seje udeležila le zagovornica, medtem ko se je obsojenec ni in svojega izostanka tudi ni opravičil. Seja je bila zatem opravljena v skladu s 4. odstavkom 378. člena ZKP v njegovi nenavzočnosti. Kot izhaja iz zapisnika, je državni tožilec prebral mnenje, zagovornica pa nanj ni imela pripomb, temveč je vztrajala le na navedbah svoje pritožbe.

Iz navedenega sledi, da sodišče obsojencu ni kršilo ne načela o enakopravnem obravnavanju v postopku in ne pravice do obrambe. Res je sicer, da mu predloga višjega državnega tožilca ni bil vročen, kar bi lahko predstavljalo relativno kršitev določb ZKP, vendar pa, ker je obsojenca in zagovornico vabilo na sejo, katere se je zagovornica tudi udeležila, mu je bila zagotovljena možnost izjasniti se o navedbah v predlogu na drug način. Vsak udeleženec postopka nosi odgovornost za svoje ravnanje ter za izpolnjevanje svojih dolžnosti kot uresničevanje pravic v postopku, kadar ta zahteva njegovo aktivnost. Splošni princip vseh sodnih postopkov je, da v primeru pasivnosti ene stranke, močneje učinkujejo dejanja druge stranke v postopku. Dolžnost sodišča pa je, da strankam zagotovi možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločanje oziroma je sodišče dolžno zagotoviti vsaki stranki v postopku možnost, da predstavi svoje argumente pod pogoji, ki je ne postavijo v podrejen položaj.

Ker je torej sodišče v tej kazenski zadevi obsojencu dalo možnost seznaniti se z vsebino predloga državnega tožilca, v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona niso podane. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na izreku odločbe citiranih določilih ZKP.


Zveza:

URS člen 22.ZKP člen 377, 377/1, 378.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDk4OQ==