<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 367/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.367.2001
Evidenčna številka:VS22176
Datum odločbe:04.12.2003
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje obremenilnih prič - nujna preiskovalna dejanja - obvestilo strankam o zaslišanju prič - glavna obravnava - branje zapisnikov o zaslišanju prič po odločbi senata

Jedro

Tudi ko gre za nujna preiskovalna dejanja, če niso taka, da bi jih bilo nevarno odlašati, mora preiskovalni sodnik o zaslišanju prič glede na 5. odstavek 178. člena ZKP obvestiti obe stranki. Če obvesti samo državnega tožilca, prekrši navedeno zakonsko določilo, kar pa ne bo imelo nobenega vpliva na zakonitost sodbe, če bo obdolžencu v poznejšem postopku omogočeno, da priče tudi sam zasliši.

Obsojencu je bila s tem, ko mu sodišče ni omogočilo neposredno zaslišanje obremenilne priče, prekršena pravica do obrambe po 2.

odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30.3.2000 obsojenega F.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 186. člena KZ določilo kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenega F.V. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega F.V. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega F.V. oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnica pravnomočno sodbo izpodbija predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to da tudi ne držijo navedbe v zahtevi, da je bila obsojencu kratena pravica do obrambe, meni, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, je navedena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče (2. točka 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP).

Namen obeh določb, ki nista popolnoma identični, je glede navzočnosti in zaslišanja prič v kazenskem postopku zagotoviti enakost med obrambo in obtožbo oziroma postaviti obdolženo osebo glede možnosti zaslišanja prič v enak položaj z obtožbo. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je bistven element pravice do poštenega sojenja.

Glede vprašanja, kako daleč seže načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov, ki ga zagotavljata navedeni določbi Ustave in EKČP, so pomembni kriteriji, ki jih je Ustavno sodišče določilo v odločbi z dne 4.7.2002, opr. št. U 207/99. Iz te odločbe je razvidno, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri zadostnosti takšne možnosti je treba vrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja in naravo tega zaslišanja. Stranka, ki v kazenskem postopku ne uporabi pravic, ki jih ji daje zakon, ne more iz svoje opustitve potegniti koristi, ampak mora računati na neugodne posledice svoje odločitve.

Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja pravila: a) glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; d) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je e) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in da ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v pravnomočni sodbi v skladu s temi kriteriji zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič E.J., T.G., R.T. ter dveh uzbekistanskih državljank, ki sta v času, ko naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje, delali kot plesalki v lokalu T.p. v P. ter je ocenilo, da ne gre za materialnopravno relevantne dokaze, tako svojo odločitev pa je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP v sodbi ustrezno obrazložilo.

Preiskovalni sodnik je v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi 1. odstavka 166. člena ZKP zaslišal priči M.K. in R.S. Pri obeh zaslišanjih je bil navzoč okrožni državni tožilec, ne pa tudi takrat osumljeni F.V., za katerega tudi ni izkazano, da bi ga preiskovalni sodnik o teh zaslišanjih sploh obvestil. V tej začetni, najbolj občutljivi fazi postopka, sodišče ni upoštevalo načela enakosti med obrambo in obtožbo glede navzočnosti in zaslišanja prič v postopku, pač pa je bil s tem državni tožilec postavljen v boljši položaj.

Tudi ko gre za nujna preiskovalna dejanja, če niso taka, da bi jih bilo nevarno odlašati, pri čemer v konkretnem primeru očitno za taki dejanji ni šlo, mora preiskovalni sodnik o zaslišanju prič v povezavi s 5. odstavkom 178. člena ZKP obvestiti obe stranki. Ker ni ravnal tako, pač pa je obvestil samo državnega tožilca, je prekršil navedeno zakonsko določilo. Seveda ta kršitev ne bi imela nobenega vpliva na zakonitost sodbe, če bi bilo obsojencu v poznejšem postopku omogočeno, da priči tudi sam zasliši.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP zapisnika o izpovedbah prič M.K. in R.S. prebralo, čeprav obramba s tem ni soglašala. Ugotovilo je, da se M.K. nahaja v tujini, da je bila pravilno vabljena in da na glavno obravnavo ni prišla, da je prebivališče R.S. neznano in se tudi ne ve, kje se ta nahaja.

Vendar tega odstopanja od načela neposrednosti ni mogoče ocenjevati zgolj na podlagi navedene zakonske določbe, pač pa tudi v povezavi z obsojenčevo pravico do poštenega postopka. Zato ni mogoče trditi, da gre za tak postopek, če obdolženec iz razlogov, ki jih ni sam zakrivil, obremenilnih prič niti enkrat med postopkom ni mogel zaslišati. Posredno izvajanje dokazov, med te spada tudi branje zapisnikov o zaslišanju prič, je izjema od pravila neposrednega izvajanja dokazov in jo je že zaradi tega treba ozko razlagati. Zakon daje sodišču na voljo tudi druge možnosti (neposredno zaslišanje priče, ki ga po 1. odstavku 337. člena ZKP izven glavne obravnave opravi predsednik senata ali sodnik, član sodečega senata) in ne zgolj branje izpovedbe, ki jo je priča dala v predhodnem postopku. Možnost uporabe takega zaslišanja priče v navzočnosti obeh strank je treba tehtati v vsakem posamičnem primeru, pri čemer je treba dati izrazito prednost različici, ki je v skladu s spoštovanjem načela neposrednosti. Še posebej pa je sodišče dolžno ravnati na tak način, ko gre vsebinsko za edine (direktne) obremenilne priče, obsojencu pa ni bilo omogočeno, da jih zasliši, čeprav je takšna možnost obstajala oziroma še obstaja.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima vložnica prav, ko zatrjuje, da je bila s tem, da mu sodišče ni omogočilo neposredno zaslišanje obremenilne priče M.K., obsojencu prekršena pravica do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Njeno zaslišanje bi lahko v okviru mednarodne pravne pomoči opravila predsednica senata v navzočnosti obeh strank. Zaslišanje druge priče R.S. na tak način ni mogoče, ker se ne ve, kje se ta nahaja, in je sodišče imelo podlago, da je njeno izpovedbo prebralo. Vendar pa bi se z zaslišanjem priče M.K. utegnile pokazati tudi takšne okoliščine, ki bi tudi pričevanje oškodovanke R.S. pokazale v drugačni luči.

Vložnica sicer ni izrečno pojasnila, zakaj je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe, vendar to v konkretnem primeru izhaja že iz dejstva, da obsojenec kaznivo dejanje zanika, vsebinsko pa ga obremenjujeta le navedeni priči, teh pa v skladu z načelom kontradiktornosti in neposrednosti, za razliko od nasprotne stranke, obsojenec sploh ni mogel zaslišati. Zato je navedena kršitev pravic obrambe po presoji Vrhovnega sodišča podana.

Vložnica v zahtevi tudi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so ti razlogi popolnoma nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Iz obrazložitve, s katero utemeljuje to kršitev, pa je razvidno, da zagovornica odklanja dokazno presojo, ki jo je v napadeni pravnomočni odločbi sprejelo sodišče. Na ta način pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornice obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti, iz razlogov, navedenih v tej odločbi, utemeljena, zato ji je po 1. odstavku 426. člena ZKP ugodilo in odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.


Zveza:

URS člen 29, 29-3. EKČP člen 6, 6/3-2.ZKP člen 166, 166/1, 178, 178/5, 340, 340/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDk3Nw==