<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 373/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.373.2001
Evidenčna številka:VS22146
Datum odločbe:04.09.2003
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izločitev sodnika - dvom v nepristranskost - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - glavna obravnava - sprememba obtožbe

Jedro

Pavšalen očitek o kršitvah določb kazenskega postopka, ki naj bi bile storjene s tem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo dveh prič, ki naj bi bili pomembni za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno, ne izkazuje kršitev obsojenčevih pravnih jamstev v zvezi z pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni M.P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah spoznan za krivega (točka I) storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po 1.

odstavku 169. člena KZ ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za prvi dve kaznivi dejanji mu je bila v okviru pogojne obsodbe določena kazen po 15 dni zapora, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ pa kazen 1 mesec in 15 dni zapora, nato pa po določbah o steku določena enotna kazen 2 meseca in 15 dni zapora s preizkusno dobo enega leta.

Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 80.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine v znesku 100.000 SIT.

Zagovornik obsojenega M.P. je dne 29.11.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je imel zasebni tožilec oziroma oškodovanec kot tožilec v postopku "favoriziran položaj" in izraža "dvom v nepristranost sojenja". Tega utemeljuje z navedbami, "da je predsednica sodišča sama predlagala svojo izločitev in celo pozvala substituta obtoženčevega zagovornika, da to predlaga, ker ji je bilo znano, da sta imela takšen službeni konflikt v času, ko je bil substitut obtoženčevega zagovornika razrešen kot predsednik Okrajnega sodišča v B. in na njegovo mesto imenovana sodnica, ki je razpravljala zadevo".

Zagovornik je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal kršitev določb kazenskega postopka (sodišče druge stopnje je njegove pritožbene navedbe v celoti zavrnilo kot neutemeljene), ker da sodnica ni predlagala svoje izločitve, čeprav ji je očital, da dela v korist zasebnega tožilca, saj mu je izdelala kopije tožb, da jih je lahko v odsotnosti njegove pooblaščenke prebral na glavni obravnavi. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornik dvome v nepristranost sodnice, s čimer posredno uveljavlja odklonitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, utemeljuje na drugi osnovi, kot v pritožbenem postopku. Pri tem nejasno artikulira okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v sodničino nepristranost, saj ne pove, za kakšen "službeni konflikt" naj bi šlo med sodnico in zagovornikovim substitutom. Zagovornik spričo navedenega ni prepričal v obstoj zatrjevane kršitve, saj tehtnosti razlogov za izločitev sodnice niti ni mogoče preizkusiti.

"Bistvena kršitev postopka oziroma pravic obrambe" naj bi bila po mnenju zagovornika storjena s tem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič P.Š. in policista F., ki naj bi bili pomembni za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno. Pavšalen očitek zagovornika o kršitvah določb kazenskega postopka ne izkazuje kršitev obsojenčevih pravnih jamstev v zvezi z pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. S poudarjanjem pomembnosti neizvedenih dokazov za presojo zadeve pa zagovornik uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po zakonu (2. odstavek 420. člena ZKP) ni predmet presoje v okviru tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnik zahteve je nejasen tudi pri utemeljevanju kršitve kazenskega zakona. Navaja, da sta nižji sodišči "spregledali identiteto prvotne inkriminacije ter kasnejše modifikacije, ki je bila opravljena že po izteku vseh zakonsko predvidenih rokov za kazenski pregon. To velja za tiste očitke, ki so bremenili obtoženca po vloženih zasebnih tožbah in ki so se glede na nasprotujoče izjave v zaslišanjih v postopku spreminjali v temeljnih očitkih". V zvezi z navedenimi zagovornikovimi ugovori, ki zadevajo (ne)dopustnost spremembe obtožbe na glavni obravnavi je treba odgovoriti, da sprememba zasebnih tožb na glavni obravnavi ni predstavljala obtožbe za novi kaznivi dejanji, saj je šlo v okviru istega historičnega dogodka zgolj za spremembe pri navajanju posameznih žaljivih izrazov. Po mnenju Vrhovnega sodišča je bila sprememba obtožnih aktov opravljena skladno z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP in pri tem obsojenčeve pravice obrambe niso bile kršene. Zato tudi v tem delu sodišču ni mogoče očitati kršitev zakona.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je na podlagi 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000 SIT, ki je bila odmerjena na podlagi določbe 3. odstavka 92. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 39, 39-6, 344, 344/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDk0Nw==