Sodba I Ips 5/2002

Jedro

S tem, da je sodišče izvedlo dokaz tako, da je tonski zapis na glavni obravnavi poslušalo v obsojenčevi nenavzočnosti, ko je bil ta napoten iz sodne dvorane v skladu s 4. odstavkom 323. člena ZKP, je prekršilo njegovo pravico do obrambe. Ugotovljena kršitev pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva obsojenega A.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 14.6.2000, s katero je spoznalo za krivo tudi obsojeno A.Z., obsojenega A.Z. pod točko 2 spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v katero mu je po 1. odstavku 169. člena KZ določilo kazen petnajst dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornice obsojenega A.Z. kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu A.Z. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni A.Z. vložil predlog, ki ga je Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi ne navaja izrecno, iz katerega razloga izpodbija pravnomočno odločbo. Poudarja, da ga je zasebni tožilec M.G. nenehno izzival in zatrjeval, da zanj pravnomočna odločba, s katero je sodišče ugotovilo, da je obsojenca motil v mirni posesti uživanja dela zemljišča, na katerem so se nahajale tudi štiri slive, ki jih je zasebni tožilec protizakonito posekal, ne pomeni nič. S tem da je zasebnemu tožilcu očital samo tisto, kar je ta dejansko storil, ga po lastni presoji ni razžalil. Navaja tudi, da je sodišče prekršilo njegovo pravico do obrambe, saj je poslušalo tonski zapis, za katerega je zasebni tožilec zatrjeval, da je na njem posneto dogajanje, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, ko je bil sam "izločen iz obravnave". Tako mu je bilo onemogočeno, da bi se izjavil, ali je posnetek originalen ali ponaredek. Pravi, da v slednje da ne dvomi, ker je zasebni tožilec gotovo izbrisal vse tisto, kar je sam govoril. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zadevo "v celoti preveri in mu zagotovi zakoniti postopek zagovora, kakor tudi ponovno in zakonito sodbo, kakor tudi za zasebnega tožilca za ponarejanje dokaznega materiala, kakor tudi nezakonito dokazovanje resnice".

Na zahtevo so odgovorili zasebni tožilec M.G. in njegovi pooblaščenci odvetniška družba Č. o.p. iz G. Navajajo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj jo zato zavrne. Zasebni tožilec je odgovoru priložil tudi sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 4.6.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.10.1997, s katero je bil oproščen obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, skico sodnega zamejičenja, iz katere je razvidna meja med parcelama 18/8 in 18/7 k.o. D. ter odločbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 21.9.2000 o sklenjeni sodni poravnavi med obsojencem in očetom zasebnega tožilca V.G.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da je zasebni tožilec M.G. na njegovem svetu protizakonito posekal štiri slive in si jih prilastil in da je zato zasebnemu tožilcu očital samo dokazano storjeno kaznivo dejanje, obsojeni A.Z. glede teh dejstev ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način z zahtevo uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Pritrditi je treba vložniku, da je sodišče prekršilo njegovo pravico do obrambe, ko tonskega zapisa, ki ga je magnetofonsko posnel zasebni tožilec, na glavni obravnavi ni izvedlo (predvajalo) v obsojenčevi navzočnosti, ampak samo neposredno po zaslišanju obsojene A.Z.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.6.2000 (l. št. 37 in 38) je razvidno, da je sodišče, potem ko sta obsojenca izjavila po 322.

členu ZKP, da se ne čutita kriva, obdolženega A.Z. napotilo iz sodne dvorane. Po zaslišanju obsojene A.Z., ko je bil obsojeni A.Z. še izven sodne dvorane, pa je predvajalo in le tej predočilo vsebino tonskega zapisa.

Obsojenec v zahtevi sicer navaja, da je bil "izločen iz obravnave", vendar je očitno, da ga je sodišče napotilo iz sodne dvorane na podlagi 4. odstavka 323. člena ZKP, ki se v skladu s 429. členom ZKP uporablja tudi v skrajšanem postopku. Pri zaslišanju obdolženca namreč ne smejo biti navzoči obdolženci, ki še niso bili zaslišani. In ravno za tak procesni položaj je šlo v konkretni zadevi.

Ko je (so)obdolženec(ci) zaslišan(i), se po 1. odstavku 329. člena ZKP postopek nadaljuje s sprejemanjem dokazov. Obdolžencu se mora omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (2. odstavek 5. člena ZKP). Ta lahko po lastni presoji nato do konca glavne obravnave predlaga, naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi, sme pa tudi ponoviti tiste predloge, ki jih je predsednik senata ali senat prej zavrnil (4. odstavek 329. člena ZKP).

Zvočni zapisi se na glavni obravnavi kot dokaz izvedejo tako, da se posnetek reproducira. Šele če je dokaz izveden v obdolženčevi navzočnosti, mu je omogočeno, da se izjavi o dokazu samem in dejstvih, ki se z dokaznim sredstvom dokazujejo.

S tem da je sodišče izvedlo dokaz tako, da je tonski zapis na glavni obravnavi poslušalo v nenavzočnosti obsojenega A.Z., je prekršilo njegovo pravico do obrambe. Ugotovljena kršitev je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe. Da bi bilo tako, pa obsojenec v zahtevi ni uspel izkazati.

Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče svojo presojo, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano, oprlo predvsem na njegov zagovor, v katerem je dejanje priznal ter na izpovedbi zaslišanih prič M. in V.G., ki sta določno izpovedala, katere žaljive izraze je obsojenec izrekel in sta potrdila obsojenčev zagovor. Glede na to je treba ugotoviti, da okoliščina, da obsojenec, ki na glavni obravnavi pri poslušanju tonskega posnetka ni bil navzoč, ni take narave, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni A.Z., ni podana, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo (kot neutemeljeno).

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 148/98
• Sodba I Ips 23/99
• Sodba I Ips 265/98