Sodba I Ips 379/2003

Jedro

V fazi postopka po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave bo sodišče pripor odpravilo - v primeru, da sta ostala dva pogoja, torej priporni razlog ter neogibnost za varnost ljudi, podana -, če dokazi, zbrani v preiskavi, verjetnost, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, zmanjšajo do te mere, da ne moremo več govoriti o obstoju utemeljenega suma temveč le o sumu oziroma možnosti, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom podaljšalo pripor obdolženim A.Š., N.K. in D.H. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še za dva meseca, to je do 16.2.2004, predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženega S.V. pa je zavrnilo. Dne 24.12.2003 je zoper navedeni sklep vložil zagovornik obdolženega D.H. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe določil 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor obdolžencu odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Zagovornik se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem glede tega, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in dejansko stanje ocenjuje drugače kot sodišče v napadenem sklepu. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi očitek napačne kvalifikacije kaznivega dejanja pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve določb kazenskega zakona. V napadenem sklepu pa so konkretno obrazloženi vsi pogoji, ki jih zakon zahteva za odreditev oziroma podaljšanje pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi, enako kot v odgovoru na predlog o podaljšanju pripora, navaja, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sledi obuval na snegu namreč ne pripadajo obdolžencu, iz podatkov bazne postaje mobitel za področje M. pa izhaja, da se je kritičnega trenutka na kraju storitve obravnavanega kaznivega dejanja nahajal J.Ž., ki tudi nosi obuvalo štev. 42 ali 43, kar ustreza sledem, najdenim na kraju dejanja.

Z navedenimi trditvami zagovornik izpodbija v odločbi ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ima sicer možnost, da v skladu z določbo 427. člena ZKP razveljavi pravnomočno odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila neko kaznivo dejanje, je že ustavni predpogoj za odreditev pripora (20. člen Ustave RS), enak predpogoj, to je artikuliran obstoj utemeljenega suma pa za odreditev pripora predpisuje tudi 1. odstavek 201. člena ZKP (poleg pripornih razlogov begosumnosti, koluzijske in iteracijske nevarnosti). Utemeljen sum mora biti tudi podan ves čas trajanja pripora.

V konkretni kazenski zadevi je vrhovno sodišče presojalo v izpodbijanem sklepu poleg obstoja pripornega razloga in neogibnosti pripora za potek postopka ali varnost ljudi tudi utemeljenost suma, da je obdolženi H. storil očitano mu kaznivo dejanje ter se pri tem sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave. Gre za fazo postopka, kjer je obstoj utemeljenega suma ugotovljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave. Sodišče bo torej pripor odpravilo le (v primeru, da sta ostala dva pogoja, torej priporni razlog ter neogibnost za varnost ljudi podana), če dokazi, zbrani v preiskavi, verjetnost, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, zmanjšajo do te mere, da ne moremo več govoriti o obstoju utemeljenega suma temveč le o sumu oziroma možnosti, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje. V obravnavani kazenski zadevi izvedeni dokazi stopnje verjetnosti niso omajali. Utemeljen sum, da je obdolženi D.H. storil kaznivo dejanje, je še zmeraj podan in izhaja predvsem iz izpovedb anonimnih prič, zaslišanih pred preiskovalnim sodnikom, iz izpisa klicev o telefonskih razgovorih med soobdolženima D.H. in A.Š., potrdila o zasegu baseball palice in medicinske dokumentacije ter izvedenskih mnenj, predvsem mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 16.12.2002. Okoliščine, na katere opozarja zagovornik v zahtevi, so bile sodišču že znane, ko je presojalo o obstoju utemeljenega suma in je utemeljeno štelo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi vplivale oziroma omajale stopnjo verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

Očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi navedbe zagovornika v zahtevi, češ da gre v obravnavanem primeru le za temeljno kaznivo dejanje hude telesne poškodbe in ne za dejanje, kot se očita obdolžencu, saj sta dejanski opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v sklepu o uvedbi preiskave in pravna kvalifikacija povsem skladna.

Izpodbijani sklep ima tudi natančno obrazložene okoliščine in dejstva, na podlagi katerih sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zagovornikove navedbe, da ta priporni razlog na strani obdolženega H. ni podan, ker ta že vsaj dve leti in pol ni storil nobenega kaznivega dejanja, pa enako kot v prejšnjih dveh primerih pomenijo le uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa občutnega dvoma v ugotovitev sodišča ne vnašajo, zaradi česar je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot nautemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 105/2002
• Sodba I Ips 151/2004
• Sodba I Ips 344/2004