Sodba I Ips 46/2000

Jedro

Razlika med kaznivim dejanjem sovražnega govorjenja o vojski po 16. členu Zakona o vojaških kaznivih dejanjih in kaznivim dejanjem sovražne propagande po 9. členu ZKLD je bila v večji intenziteti pozivanja na nasilno rušenje obstoječe družbene ureditve pri propagandi po ZKLD, kakor pa jo zahteva abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja sovražnega govorjenja o vojski.

Sovražno govorjenje je takšno, s katerim se izziva spopad oziroma neka nasilna sprememba, iz konkretno navedenih dejstev pa mora biti razvidno, da je naperjeno proti zavarovanemu objektu.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Vojaškega sodišča v Novem Sadu z dne 3.12.1949 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 17.2.1950 spremeni tako, da se obsojeni F.K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

1) da je dne 5.10.1949 kot vojak v magazinu vojašnice v Z. polkovniku potem, ko je le-ta prebral odredbo vrhovnega komandanta maršala Tita, s katero je vrhovni komandant vojakom podaljšal služenje vojaškega roka za nedoločen čas, rekel: "Tito za mene ne predstavlja nič, za Tita se nikdar ne bom boril, Tita naj branijo ženske, jaz na Ruse ne bom streljal";

2. ker je dne 5.10.1949 kot vojak z namenom, da se izogne vojaški službi, pobegnil iz ene od sob Okrožnega sodišča v Zrenjaninu, kamor so ga zaprli neposredno po tem, ko je storil kaznivo dejanje, ki je opisano pod točko 1., in sicer tako, da se je po koci, ki jo je vzel v sobo in je last oboroženih sil FLRJ (enako pa tudi obleka, ki jo je imel na sebi), ki jo je privezal na okenski okvir, spustil ob zunanji steni zgradbe navzdol proti pločniku, na katerega pa je potem, ko se je koca pretrgala, padel in na njem obležal do prihoda varnostnikov, saj si je pri padcu na pločnik poškodoval,

s čimer naj bi storil z dejanjem, opisanim pod točko 1., kaznivo dejanje sovražnega govorjenja o vojski po 16. členu Zakona o vojaških kaznivih dejanjih, z dejanjem, ki je opisano pod točko 2., pa kaznivo dejanje zapustitve vojaške službe po 1. odstavku 29. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

S sodbo, navedeno v uvodu, je bil F.K. za dejanje, opisano pod točko 1., spoznan za krivega kaznivega dejanja sovražnega govorjenja o vojski po členu 16. Zakona o vojaških kaznivih dejanjih, za dejanje, opisano pod točko 2., pa kaznivega dejanja samovoljne zapustitve vojaške službe po 29. členu navedenega zakona. Obsojencu je bila za dejanji izrečena kazen 6 let odvzema prostosti in stranska kazen izgube državljanskih pravic za čas enega leta. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas, prebit v priporu, v plačilo pa so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F.

vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni tako, da obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, ker v izreku izpodbijane sodbe navedeni dejanji nimata znakov kaznivih dejanj in je bil s sodbo kršen materialni kazenski zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 16. členu Zakona o vojaških kaznivih dejanjih je storila vojaška oseba, ki je govorila v službi ali izven nje proti oboroženim silam FLRJ ali njenim ustanovam ali proti FLRJ, njeni neodvisnosti ali njeni družbeni in ustavni ureditvi, če s tem ni zakrivila kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo (širjenje sovražne propagande). Pritrditi je treba vložniku zahteve, da bi moral storilec za uresničitev znakov kaznivega dejanja po 16. členu Zakona o vojaških kaznivih dejanjih storiti dejanje, ki bi bilo podobno kaznivemu dejanju sovražne propagande po 9. členu ZKLD, torej izvršiti propagando ali agitacijo, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, pri čemer je bila razlika med obema dejanjema po navedenih zakonih le v večji intenziteti pozivanja na nasilno rušenje obstoječe družbene ureditve pri propagandi po ZKLD, kakor pa jo zahteva abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja sovražnega govorjenja o vojski. Govorjenje proti oboroženim silam in drugim, v zakonu navedenim objektom kazenskega varstva, mora biti, glede na naslov kaznivega dejanja, sovražno, to je takšno, s katerim se izziva spopad oziroma neka nasilna sprememba, iz konkretno navedenih dejstev pa mora biti razvidno, da je naperjeno proti zavarovanemu objektu. V izreku sodbe navedene besede F.K., s katerimi naj bi storil kaznivo dejanje sovražnega govorjenja o vojski po 16. členu Zakona o vojaških kaznivih dejanjih, ne predstavljajo sovražnega govorjenja v smislu propagande ali agitacije. V izreku sodbe navedene besede, oziroma govorjenje izraža njegovo takratno razpoloženje, ki bi ga bilo mogoče oceniti tudi kot kritično oziroma nasprotujoče uradni politični liniji, v nobenem primeru pa ne predstavlja sovražnega govorjenja o vojski in ni naperjeno proti FLRJ in njenim oboroženim silam.

Z dejanjem pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje po 29. členu Zakona o vojaških kaznivih dejanjih. Kaznivo dejanje samovoljne zapustitve vojaške službe (beg iz vojske) je storila vojaška oseba, ki je samovoljno zapustila svojo enoto, kraj službovanja, ali se je z dovoljenjem mudila izven svoje enote, pa se ni vrnila, z namenom, da se za dalj časa ali sploh izogne vojaški službi. V izreku pravnomočne sodbe noben izmed znakov kaznivega dejanja ni konkretno naveden, zlasti pa za obsojenca ni rečeno, da bi samovoljno zapustil svojo enoto. Opis inkriminiranega ravnanja obsojenca tudi ne pomeni realizacije izvršitvenega dejanja po 1. odstavku 29. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih v tisti obliki, ko se vojaška oseba z dovoljenjem mudi izven svoje enote, pa se ne vrne z namenom, da bi se za dalj časa ali sploh izognila vojaški službi.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ravnanji, s katerimi naj bi obsojenec storil očitani kaznivi dejanji, ne vsebujeta dejstev in okoliščin, ki bi predstavljale znake kaznivih dejanj sovražnega govorjenja o vojski in samovoljne zapustitve vojaške službe. To pomeni, da je bil F.K. obsojen zaradi dejanj, ki nimajo znakov kaznivega dejanja in je bil zato kazenski zakon kršen v njegovo škodo, to pa je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe in izrek oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 37/2001
• Sodba I Ips 103/97
• Sodba I Ips 259/96