<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 372/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.372.2003
Evidenčna številka:VS22109
Datum odločbe:08.01.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - sklep o priporu - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Presoja pogojev za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obd. B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 8.12.2003 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju zoper obd. B.K. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 11.12.2003 zavrnil pritožbo zagovornice kot neutemeljeno.

Obdolženčeva zagovornica, odvetnica mag. T.G. iz R., je dne 17.12.2003 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker meni, da ni utemeljena. Pri vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti vložnica ne upošteva določbe 2. odstavka 420. člena ZKP, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega, da oporeka zaključkom sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, celo zahteva opravo preiskovalnih opravil, ugotavljanja prištevnosti storilca pred odločitvijo vrhovnega sodišča v zvezi s priporom, čeprav se bo prav to lahko ugotavljalo v preiskavi. Trditev, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja ropa iz 213. člena KZ, je neresnična. Opis konkretnega ravnanja nedvomno navaja silo in grožnjo z napadom na telo oškodovancev kot zakoniti znak kaznivega dejanja, čeprav abstraktnega dela zakonskega besedila iz 213. člena KZ glede sile in grožnje ne povzema. Tudi vpogled sodišča v sodbo ni nezakonit, saj je s tem sodišče le preverilo podatek o kaznovanosti obdolženca, s katerim je razpolagalo. V zvezi s tem tudi zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, kakšna naj bi bila vsebina kršitve iz 371. člena ZKP, ki jo očita sodišču. Glede upoštevanja načela sorazmernosti pa zahteva za varstvo zakonitosti zopet zaide v območje dejanskega stanja. Sodišči sta napravili pravilen sklep o obstoju pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in tako zatrjevanih kršitev tega in drugih predpisov nista zagrešili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Določbe 2. odstavka 202. člena ZKP določajo vsebino pisnega sklepa o odreditvi pripora, ki med ostalim obsega tudi kaznivo dejanje osebe, kateri je odvzeta prostost, prav tako pa nalagajo preiskovalnemu sodniku, da obrazloži vsa odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora in da določno navede razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje ter odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da pove, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbami, da ni podana kazenska odgovornost obdolženca, ker je bil v času, v katerem naj bi storil obravnavani kaznivi dejanji, zaradi zaužitih tablet mamila ekstazi in popite velike količine alkohola v neprištevnem stanju, izpodbija zaključek o obstoju utemeljenega suma. Napadeni pravnomočni sklep, ki obsega opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tudi določno navaja dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz doslej zbranih podatkov in dokazov, na podlagi katerih ugotavlja, da je utemeljen sum podan. Takšna ocena je glede na stanje zadeve ob odločanju o odreditvi pripora zoper obdolženca povsem utemeljena. S sklicevanjem na obdolženčevo neprištevnost zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Tudi vrhovno sodišče preizkuša zakonitost napadenega sklepa glede na obstoj zakonskih pogojev in vseh z njimi povezanih odločilnih dejstev, ki so obstajala ob odreditvi pripora. Izvedba dokazov, ki so povezani z vprašanjem obdolženčeve prištevnosti oziroma neprištevnosti, pa je stvar nadaljnjega postopka.

Trditev zahteve, da je sodišče kršilo določbo 213. člena KZ, ker iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo vsi njegovi objektivni znaki, ni utemeljena. Izrek sklepa preiskovalne sodnice vsebuje navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Čeprav ne povzema abstraktnega dejanskega stanu iz 1. odstavka 213. člena KZ, sta iz njegovega opisa razvidna sila, uporabljena zoper M.K. in grožnja z neposrednim napadom na telo F.F., izhajajoča iz predhodnega fizičnega obračunavanja s K. Takšen opis z navedbo, da naj bi obdolženec ravnal z namenom, da si prilasti čimveč tujega denarja, je v skladu z zahtevami določbe 2. odstavka 202. člena ZKP. Nobene podlage ni za zaključek, da manjkajo v opisu dejanj zatrjevani znaki in da zaradi tega ni podan utemeljen sum ter s tem tudi ne zakonita podlaga za odreditev pripora. Sicer pa navedbe zahteve, da obdolženec ob kritičnem dogodku naj ne bi imel nikakršnega namena, da uporabljena sila ne zadostuje pogojem iz 213. člena KZ, da sile in grožnje ni bilo, da ni izkazano, da bi obdolženec F. predhodno grozil ali ga fizično napadel in da je ocena senata, da za storitev kaznivega dejanja ropa zadostuje oškodovančev strah, da bo tudi on pretepen, prav tako pomenijo v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje tudi dejstva, odločilna za presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Navaja in pravilno obrazlaga tako objektivne okoliščine, ki zadevajo težo in način storitve kaznivih dejanj kot tudi subjektivne okoliščine, ki se izražajo o obdolženčevi dosedanji kaznovanosti ter ugotovljenih osebnih lastnostih.

Okoliščina, da je obdolženec že bil kaznovan, izhaja iz njegovega zagovora, prav tako tudi iz podatkov kazenske evidence, priložene kazenski ovadbi. Sodišče, ki je z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča v Kranju to dejstvo preverilo, ni postopalo nezakonito.

Zahteva, ki ne trdi, da obdolženec ni bil doslej kaznovan, tudi ne obrazloži, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP naj bi s tem sploh storilo sodišče, ki sme upoštevati dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo. Obramba je lahko zahtevala, da se ji omogoči seznanitev s pravnomočno kazensko zadevo, končano zoper obdolženca. Njen predlog v tej smeri pa ni bil podan.

Senat, ki je odločal o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, je svojo odločitev utemeljil z navedbo in oceno dejstev, ki kažejo na visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Izhajal je iz konkretno ugotovljenih okoliščin ter zato ni upravičena trditev, da je z njegovo odločitvijo ugotovljena le "abstraktna ponovitvena nevarnost". Glede na naravo kaznivih dejanj, ki naj bi ju storil obdolženec, tudi očitek, da sodišče ni ugotovilo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti "proti določenemu krogu oseb", ni utemeljen. Pravnomočni sklep se je opredelil tudi do okoliščin, ki zadevajo obdolženčevo zaposlitev, njegovo skupno življenje s partnerko ter do njegove trditve, da ima namen poslej pošteno živeti. Zahteva z navajanjem okoliščin, da obdolženec oškodovanca pozna, da jima še nikdar ni storil ali želel kaj slabega in tega namena tudi v bodoče nima, da bi se jima rad opravičil in vrnil, če jima je kaj vzel, da v zadnjem letu ni storil nobene kršitve niti nobenega kaznivega dejanja ter da je po navedbi Z.A. sicer miren fant in je njegovo agresivno obnašanje pripisati pijanosti ter drogiranosti, opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Tega pa, kot je že obrazloženo, ni mogoče storiti z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. To velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva, sklicujoč se na posledice, ki bodo nastale obdolžencu zaradi odreditve pripora, napada presojo pravnomočnega sklepa glede sorazmernosti med ogrožanjem varnosti ljudi in njihovega premoženja, ki jo predstavlja izvrševanje kaznivih dejanj na način, očitan obdolžencu in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v njegovo svobodo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obd. B.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 202/2, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDkxMA==