<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 369/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.369.2003
Evidenčna številka:VS22080
Datum odločbe:08.01.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pritožba zoper sklep - obseg preizkusa kršitev po uradni dolžnosti - nujna preiskovalna dejanja - zaslišanje obremenilnih prič - navzočnost osumljenca pri zaslišanju obremenilnih prič - pripor - sklep o priporu - nedovoljeni dokazi - ponovitvena nevarnost - neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi - prepovedan prehod čez državno mejo - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Zaslišanji obremenilnih prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj po 166. členu ZKP, o katerih je sodišče obvestilo državnega tožilca, obdolženke pa ne, nista nedovoljena dokaza. Vendar pa bo treba tak procesni položaj, v primeru da prič v poznejši fazi ne bo mogoče zaslišati, ocenjevati v skladu z merili, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji, ali je bila prekršena obdolženkina pravica do obrambe.

Z navedbami, da se sklep o odreditvi (ali podaljšanju pripora) opira na nedovoljen(e) dokaz(e), take odločbe ni mogoče uspešno izpodbijati. Izjemoma bo Vrhovno sodišče pravnomočen sklep o priporu na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo samo takrat, ko bo ta temeljil na dokazu, za katerega je mogoče prima faciae ugotoviti, da je nedovoljen in da nanj sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti.

Pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo so podane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja, da je v konkretnem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, če storilci prebežnike prevažajo s tehnično hibnimi in zato nevarnimi ter z drugimi neustreznimi prevoznimi sredstvi, brez hrane, pijače in potrebne količine svežega zraka, v pogojih, ko je onemogočeno zagotavljanje zdravstvene pomoči, če jo ti potrebujejo, če jih puščajo v nočnih razmerah v zanje neznanem in glede na razmere tudi nevarnem okolju in podobno.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolžene P.T. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 30.10.2003 ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilca in na podlagi 1. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženo P.T. po vloženi obtožnici iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi obdolžene P.T. in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolžene P.T. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne odločbe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženko odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da je ta neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovorniku obdolžene P.T. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je Višje sodišče v Celju storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker ob izdaji sklepa ni pravilno uporabilo določbe 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP. Ta določba predpisuje meje preizkusa, ki ga mora pritožbeno sodišče opraviti po uradni dolžnosti v postopku preizkusa pritožbe zoper sodbo, meje preizkusa pravnomočnega sklepa pa določa 5.

odstavek 402. člena ZKP. Ko sodišče druge stopnje preizkuša pritožbo zoper sklep, mora po uradni dolžnosti paziti le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ. Že po naravi stvari je razumljivo, da opravi sodišče druge stopnje preizkus po uradni dolžnosti v skladu z navedenimi procesnimi določbami, samo če pritožnik teh kršitev ni izrecno uveljavljal. V nasprotnem ne gre za preizkus po uradni dolžnosti, ampak za preizkus prvostopenjske odločbe v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Da bi sodišče prve stopnje ne bilo stvarno pristojno za sklep oziroma da bi ga na prvi stopnji izdal neupravičeni organ, vložnik niti ne zatrjuje.

Prav tako obsojenkin zagovornik ne more uspešno izpodbiti sklepa o odreditvi pripora z navedbami v zahtevi, da je bila v postopku zaslišanja prič A.Z. in N.R. prekršena obsojenčeva pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije, ker je bil o zaslišanju le teh obveščen in tudi bil navzoč okrožni državni tožilec, obdolženki pa da je bilo to onemogočeno, saj o zaslišanju sploh ni bila obveščena. To trditev vložnik utemeljuje tudi s sklicevanjem na določbe 178. člena ZKP, ki obdolžencu zagotavlja zaslišanje zanj obremenilne priče.

Zaslišanji obremenilnih prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj po 166. členu ZKP, za kateri vložnik trdi, da sta bili opravljeni v nasprotju z načeli poštenega postopka, ker je sodišče o njiju obvestilo državnega tožilca, obdolženko pa ne, nista nedovoljena dokaza, pač pa bo treba tak procesni položaj, v primeru da prič v poznejši fazi ne bo mogoče zaslišati, ocenjevati v skladu z merili, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji, ali je bila prekršena obdolženkina pravica do obrambe.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zapisalo, da z navedbami, da se sklep o odreditvi (ali podaljšanju pripora) opira na nedovoljen(e) dokaz(e), take odločbe ni mogoče uspešno izpodbijati. Izjemoma bo Vrhovno sodišče pravnomočen sklep o priporu po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavilo samo takrat, ko bo ta temeljil na dokazu, za katerega je mogoče prima faciae ugotoviti, da je nedovoljen in da nanj sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti.

Tudi ko v zahtevi zatrjuje, da se je obdolžena P.T. v avtomobilu drugega obdolženca peljala zgolj kot sopotnica in da ni izkazano njeno članstvo v kriminalni združbi in tudi ne, da je dejanje storila iz koristoljubnosti ali da se je ukvarjala s spravljanjem ljudi čez mejo Republike Slovenije, obsojenkin zagovornik v zahtevi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ki je pobliže niti ne opredeli, pač pa ponuja dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Pogoji za odreditev pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je odreditev ali podaljšanje pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Glede obstoja utemeljenosti suma, kot temeljnega pogoja za pripor, in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep zakonit. Tega pa ni mogoče reči glede danosti tretjega pogoja za pripor.

Vložniku je zato treba pritrditi, ko po vsebini zatrjuje, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, ali je odreditev pripora zoper obdolženko neogibno potrebna za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je glede tega pogoja navedlo, da je le z odreditvijo pripora zoper obdolženko mogoče zagotoviti varnost ljudi, ker da teža obravnavanih dejanj in ogrožanja varnosti ljudi, ki jo izvrševanje takšnih kaznivih dejanj predstavlja, opravičuje poseg v osebno svobodo obdolžene z odvzemom prostosti. Višje sodišče pa je zapisalo, da se pojem varnosti ljudi ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesne integritete ljudi, temveč obsega tudi varnost njihovega premoženja. Zato da ni nobenega dvoma, da je s takšnimi dejanji ogroženo premoženje ljudi, ki iz različnih razlogov iščejo v tujini boljše pogoje življenja, za dosego takšnega cilja pa morajo pri ilegalnih prehodih državnih mej članom združbe, ki jih spravijo čez mejo, plačati nemajhne zneske, največkrat celo premoženje, s katerim razpolagajo.

Sodišče mora v skladu z 2. odstavkom 202. člena ZKP navesti okoliščine, na podlagi katerih ugotavlja, da je v konkretnem primeru odreditev pripora neogibno potrebna (v obravnavani zadevi) za varnost ljudi. Te okoliščine so lahko različne, včasih pa je na podlagi enakih okoliščin mogoče sklepati o obstoju pripornega razloga in neogibnosti pripora. Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da gre pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo za take okoliščine, če storilci prebežnike prevažajo s tehnično hibnimi in zato nevarnimi ter z drugimi neustreznimi prevoznimi sredstvi, brez hrane, pijače in potrebne količine svežega zraka, v pogojih, ko je onemogočeno zagotavljanje zdravstvene pomoči, če jo ti potrebujejo, če jih puščajo v nočnih razmerah v zanje neznanem in glede na razmere tudi nevarnem okolju in podobno. Drugačno stališče bi pomenilo, da je pripor, ko gre za to kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, obvezen, kar pa ni v skladu z zakonsko ureditvijo.

V konkretnem primeru o obstoju okoliščin, ki kažejo na neogibnost pripora, ni mogoče sklepati niti na podlagi načina storitve kaznivega dejanja. Osebe, ki naj bi jih obdolženca spravila čez državno mejo v kraju N. v bližini R. izven mejnega prehoda, naj bi se čeznjo namreč peljale v osebnem avtomobilu, ki ga upravljal obdolženi R.Š.

Okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju tega pogoja za pripor, prvostopenjski sklep sploh ne vsebuje, na kar je v pritožbi utemeljeno opozarjal obdolženkin zagovornik. Pritrditi je treba vložniku, da dejansko stanje ugotavlja judex ad quo in da tega judex ad quem glede na našo ureditev kazenskega postopka ne sme.

Vendar pa pritožbeno sodišče ni ugotavljalo nobenih novih dejstev, saj je podalo zgolj presojo na splošni ravni, ne da bi konkretiziralo kakršnokoli dejstvo, ki se nanaša na obravnavani življenjski primer. Zato ni v nasprotju s procesnimi določbami ugotavljalo novih dejstev, kot trdi vložnik. Vendar pa tako tudi ni odpravilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je bila podana zato, ker prvostopenjski sklep v navedenem obsegu ni vseboval razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je treba pritrditi vložniku, da je tudi izpodbijana pravnomočna odločba zaradi tega nezakonita.

Vrhovno sodišče je zahtevi zagovornika obdolžene P.T. za varstvo zakonitosti zato ugodilo in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Zadeve pa ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj je prvostopenjsko sodišče v skladu z 2. odstavkom 207. člena ZKP pred 30.12.2003 že opravilo preizkus, ali so še dani razlogi (pogoji) za pripor in o tem odločilo.


Zveza:

ZKP člen 166, 201, 201/1-3, 202, 202/2, 402, 402/5, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDg4MQ==