Sodba I Ips 385/2002

Jedro

Ker obsojenec in njegov zagovornik nista predlagala preložitve glavne obravnave zaradi obsojenčeve bolezni, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali obsojenec na glavno obravnavo ni pristopil iz opravičenih razlogov, ampak zgolj, ali so izpolnjeni zakonski pogoji iz 3. in 4. odstavka 307. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti.

Vprašanje, ali je bila v primeru sojenja v nenavzočnosti prekršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker se ni mogel soočiti s pričo in po koncu dokaznega postopka podati svoje izjave, je treba presojati z vidika, ali so bili podani zakonski pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti.

Zatrjevanje, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, predstavlja kršitev po 1. odstavku 374. člena ZKP, ker da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.4.2002 obsojenega B.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dveh let in šestih mesecev zapora, v katero mu je v skladu s 1. odstavkom 49. člena KZ vštelo čas, prebit v pridržanju od 19. do 20.1.2002. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec oškodovancu B.D. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 30.000 SIT, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik, ne da bi izrecno navedel iz katerega razloga po 1. odstavku 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sodišče prve stopnje obsojencu ni omogočilo sodelovanja na glavni obravnavi, kljub temu da je "razpolagal" z zdravniškim potrdilom in bil zaradi bolezni opravičeno odsoten. Zato se ni mogel soočiti s pričo (voznikom avtobusa mestnega prometa), katerega zaslišanje je sam predlagal, in se izjaviti po končanem dokaznem postopku. Po mnenju vložnika je iz podatkov v spisu razvidno, da bi v konkretnem primeru lahko šlo le za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Poudarja tudi, da je sodišče prekršilo ZKP (očitno KZ) tudi pri odmeri kazni, saj da ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki so v prid obsojencu, temveč le obteževalne. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom; do odločitve o zahtevi pa na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če senat ob izpolnjenih pogojih, navedenih v 3. in 4. odstavku (očitno mišljeno 307. člena ZKP), odloči, da bo obtožencu sodil v nenavzočnosti, četudi je obsojenec imel zdravniško potrdilo o tem, da je zaradi bolezni opravičeno odsoten. Z navedbami, da obsojencu rop ni dokazan, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za kršitev zakona tudi ne gre, če sodišče ne upošteva vseh olajševalnih okoliščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S trditvijo, da sodišče druge stopnje obsojencu ni omogočilo sodelovanja na glavni obravnavi, po vsebini uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. in 4 odstavku 307. člena ZKP. ZKP. Če obtoženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme senat na podlagi 3. odstavka navedene določbe odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, če njegova navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan. Po 4. odstavku 307. člena ZKP izda senat sklep, da bo obtoženca sodil v nenavzočnosti, po zaslišanju tožilca in zagovornika.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23.4.2002 je razvidno, da je obsojenčev zagovornik, potem ko je sodišče ugotovilo, da obsojeni B.B., ki je bil v redu povabljen, na glavno obravnavo ni pristopil, v spis predložil zdravniško potrdilo z istega dne. Iz tega potrdila izhaja, da je bil obsojenec tega dne pregledan zaradi akutnega respiratornega infekta in da zdravnik svetuje krajši bolniški stalež.

Sodišče je glede na to, da je bil obsojence že zaslišan, da je navzoč njegov zagovornik in da ni videlo razlogov, da bi bila njegova navzočnost nujna, v soglasju z okrožnim državnim tožilcem in zagovornikom nadaljevalo glavno obravnavo z dne 26.3.2002, na kateri je bil navzoč tudi obsojenec (list. št. 117) in na njej zaslišalo priči E.Š. in D.B. ter vpogledalo v listinske dokaze.

Zagovornikova predložitev zdravstvenega potrdila o obsojenčevi bolezni eo ipso ne vsebuje predloga, da se zaradi obtoženčeve nenavzočnosti glavna obravnava preloži. Tak predlog mora biti izrečen. Obsojenčev zagovornik takega predloga ni podal, prav tako pa tega ni storil niti obtoženi B.B. Ta je svojemu zagovorniku izročil le zdravniško potrdilo, ne pa tudi predloga za preložitev glavne obravnave. Celo nasprotno, obsojenčev zagovornik je soglašal, da se opravi obravnava v obsojenčevi nenavzočnosti. Glede na to, da obsojenec in njegov zagovornik preložitve glavne obravnave zaradi obsojenčeve bolezni nista predlagala, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali obsojenec na glavno obravnavo ni pristopil iz opravičenih razlogov, ampak zgolj, ali so izpolnjeni zakonski pogoji iz 3. in 4. odstavka 307. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti. Glede na to, da so bili ti podani, je izpodbijana pravnomočna sodba s tega vidika zakonita.

Prav tako ni mogoče pritrditi obsojenčevemu zagovorniku, ko v zahtevi navaja, da je bila prekršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker se ni mogel soočiti s pričo E.Š. in po koncu dokaznega postopka podati svoje izjave. O teh trditvah obsojenčevega zagovornika je višje sodišče v svoji odločbi zapisalo, da je očitno, da tudi v primeru, če bi priča, sicer voznik avtobusa mestnega prometa, obsojenca prepoznal, ta okoliščina ne mogla ovreči obremenilnih dokazov, da je bil prav obsojenec tisti, ki je oropal oškodovanca. To pa še posebno, ker tudi obsojenčeva mati ni mogla potrditi, kdaj je obsojenec tistega večera prišel domov.

Že po naravi stvari je jasno, da se obtoženec, ki na glavni obravnavi ni navzoč, ne more soočiti s pričo, ki je na njej zaslišana in po končanem dokaznem postopku na glavni obravnavi ne more podati lastnega videnja o dokazanosti pravno relevantnih dejstev. Zato je zatrjevano kršitev pravic obrambe treba presojati z vidika, ali so bili podani zakonski pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti. Iz razlogov, ki so bili že navedeni, je na to vprašanje treba odgovoriti pritrdilno. Obsojenčev zagovornik, ki je po 75. členu ZKP upravičen storiti vse, kar sme obsojenec sam, na glavni obravnavi pa tudi ni predlagal dopolnitve dokaznega postopka s soočenjem obsojenca in priče E.Š.

Ko gre za kršitve, naštete v 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, morajo biti te take, da so vplivale na zakonitost sodbe. Zato mora vložnik v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP izkazati ne le, da je kršitev podana, pač pa tudi da je vplivala na zakonitost sodbe. V tem delu zahteve pa obsojenčev zagovornik ni izkazal ne enega, ne drugega. Zato vložnik s temi navedbami, ki so v zahtevi zgolj navržene, ne more uspeti.

Kolikor zagovornik obsojenega B.B. v zahtevi navaja, da bi bil lahko na podlagi listin oziroma podatkov v spisu B.B. obsojen kvečjemu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, v nobenem primeru pa za kaznivo dejanje ropa, pri tem izhaja iz lastne dokazne ocene, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato na ta način ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona (očitno tiste po 4. točki 372. člena ZKP), ampak izpodbija v napadeni pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva ne more uspeti niti v delu, ko vložnik izpodbija odločbo o kazni, izrečeno obsojencu s pravnomočno sodbo. Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Za kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ je predpisana kazen od enega do desetih let. S tem, da je sodišče obsojencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen dveh let in šestih mesecev zapora, svojih pravic ni prekoračilo. S trditvijo, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, temveč le obteževalne, obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev po 1. odstavku 374. člena ZKP, ker da sodišče ni pravilno odmerilo kazni, glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega B.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni B.B. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT. Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage, da bi izvršitev pravnomočne sodne odločbe odložilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 307/2002
• Sodba I Ips 202/2004
• Sodba I Ips 36/2005