<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 388/2002

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.388.2002
Evidenčna številka:VS22074
Datum odločbe:04.12.2003
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:opis kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost v opisu kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - ogrožanje varnosti

Jedro

Za opis kazenske odgovornosti v izreku zadošča navedba, da je bila pri obsojencu zaradi prehodne motnje čustvovanja bistveno zmanjšana njegova zmožnost razumeti pomen in posledice svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja, razlogi, zakaj je do te motnje čustvovanja prišlo, pa presegajo okvir izreka, saj gre za okoliščine, ki spadajo v obrazložitev sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po čl. 98 a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo F.V. za krivega storitve petih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora ter mu zatem po določilih o steku določilo enotno kazen devet mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta. Višje sodišče v Celju je ob odločanju o pritožbi obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti glede pravne opredelitve kaznivih dejanj spremenilo v pet kaznivih dejanj ogrožanja varnosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 145. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, sicer je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je dne 3.12.2002 vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 1. prvega odstavka 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izrek sodbe je povsem razumljiv, obrazložena pa je tudi obsojenčeva krivda. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določil iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je izrek prvostopenjske sodbe popolnoma nerazumljiv. V njem namreč ni navedeno, kaj je povzročilo pri obsojencu motnjo čustvovanja, oziroma izrek ni v objektivnem smislu preciziran. Nadalje tudi ni navedeno, ali so bile osebe - oškodovanci iz prve alinee krivdoreka tedaj v pisarni, ni pa tudi jasno, komu od njih so bile grožnje "da bo vse pobil in da bo tekla kri" namenjene.

V skladu s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP morajo biti v sodbi, s katero spozna sodišče obtoženca za krivega, navedena dejstva, ki predstavljajo dejanski opis kaznivega dejanja. Opis mora biti predvsem jasen in kratek, mora pa vsebovati vse elemente kaznivega dejanja, zaradi individualizacije dejanja pa mora vsebovati še čas, kraj storitve kaznivega dejanja ter druge okoliščine, od katerih je odvisna uporaba prava oziroma tudi nekatere okoliščine, pomembne za izrek kazenske sankcije (med te okoliščine lahko spada tudi kazenska odgovornost).

To se pravi, da mora biti konkretno dejansko stanje zmeraj obsežnejše od zakonskega dejanskega stanja, saj bi bil sicer izrek presplošen, na ravni normativnega. Zakonski dejanski stan so pravno relevantna dejstva, ki so na ravni konkretnega določen primer zakonskega dejanskega stanja in nič več. Poleg navedenih okoliščin (znakov kaznivega dejanja, časa, kraja, ipd.) v obravnavani kazenski zadevi torej za opis kazenske odgovornosti v izreku zadošča navedba, da je bila pri obsojencu zaradi prehodne motnje čustvovanja bistveno zmanjšana njegova zmožnost razumeti pomen in posledice svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja, razlogi, zakaj je do te motnje čustvovanja prišlo, pa presegajo okvir izreka, saj gre za okoliščine, ki spadajo v obrazložitev sodbe. Konkretni dejanski stan so namreč, kot je bilo že povedano, le pravno relevantna dejstva, ki so na ravni konkretnega primer zakonskega dejanskega stanu. Okoliščine, zakaj je sodišče štelo, da je pri oškodovancu nastopila prehodna motnja čustvovanja, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega dejanskega stanu temveč pomenijo le razlago teh pravno relevantnih dejstev, kar pa je predmet presoje v obrazložitvi sodbe.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek v zahtevi, češ da je izrek sodbe nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, ali so bile vse osebe kritičnega dne v pisarni. Že iz besedila izreka samega namreč nedvoumno izhaja, da so bile (besedna razlaga). Do istega zaključka pa pridemo tudi s primerjavo z drugo alineo izreka, kjer je za razliko od prve alinee očitno, da oškodovani A.P. grožnja ni bila neposredno izrečena (temveč posredno po S.H.).

Iz vsebine grožnje, navedene v prvi alinei krivdoreka, pa je tudi jasno razvidno, da se je ta nanašala na vse navzoče v pisarni.

Obsojenec je namreč zagrozil da bo "vse pobil", očitno torej vse v prostoru, saj ni nikogar izvzel.

Nadaljnjo kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi nejasni, saj se sodišče ni jasno opredelilo, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim ali eventualnim naklepom.

Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi zaključilo, da je obsojenec vsa dejanja hotel storiti in jih tudi uspel izvršiti. Če se je storilec svojega dejanja zavedal in ga je hotel storiti, je podan direktni ali neposredni naklep za razliko od eventualnega, kjer je trdnost voljne komponente nekoliko nižja oziroma se storilec le zaveda možnosti nastanka posledice (je torej ne želi), pa v njo privoli. S tem ko je torej sodišče ugotovilo, da je obsojenec hotel storiti kazniva dejanja, je presodilo, da jih je storil s krivdno obliko direktnega naklepa.

Nadaljnji očitki zagovornika v zahtevi, da obsojenčeva grožnja ni bila resna in da je tudi ne bi mogel realizirati (nanaša se na kaznivo dejanje opisano v drugi alinei) saj ni imel nikakršnih možnosti, da bi prišel do bombe, so le izpodbijane s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanja razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP). O tem, da sta bili obe grožnji resni in da so jih kot taki vzeli tudi delavci Okrajnega sodišča v S.B., pa ima sodba tudi razloge (peti odstavek na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje ter četrti odstavek na drugi strani sodbe višjega sodišča) oziroma so očitki zagovornika v zahtevi, da sodba v tej smeri ni obrazložena, protispisni.

Ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa deloma izpodbija tudi s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi določila člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih ZKP, citiranih v izreku odločbe, pri čemer je sodišče pri višini povprečnine upoštevalo tudi trajanje in zamotanost kazenskega postopka ter obsojenčeve premoženjske razmere (tretji odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 359, 359/1-1, 420, 420/2.KZ člen 145, 145/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDg3NQ==