<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 370/2002

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.370.2002
Evidenčna številka:VS22058
Datum odločbe:22.01.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

S tem ko obsojenec na podlagi drugačne dokazne presoje prihaja do drugačnih zaključkov kot nižji sodišči, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega J.M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 120.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Sežani je bil J.M.Š. (obsojenec) spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in obsojen na 250.000 SIT denarne kazni, ki jo mora plačati v roku trideset dni. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 70.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povrečnino 60.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 28.11.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, "kršitve kazenskega zakona, saj ni podana vzročna zveza med storitvijo obdolženca in prepovedano posledico ter zaradi kršitve kazenskega zakona, saj ni podana krivda obdolženca". Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, podal mnenje, da zahteva ni utemeljena. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. O odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na znake kaznivega dejanja, ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Obsojenčevo dejanje iz izreka sodba je kaznivo dejanje in vključuje tudi vzročno zvezo med obsojenčevim ravnanjem in nastalo posledico, zato kršitev kazenskega zakona ni podana. V pravnomočni sodbi je ustrezno ugotovljena in obrazložena tudi obsojenčeva krivda.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati pravnomočno sodbo ali postopek, ki je tekel pred njo, le zaradi kršitev materialnega in procesnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420.

člena ZKP ni predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnik zahteve izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah, na katerega se sklicuje, ne obrazloži. S sklicevanjem na "protispisnost" zgolj izpodbija zaključek sodišča, da je bila na vozilu cestnega podjetja prižgana signalna tabla, ki je označevala prometno nesrečo, in trdi, da dokazi izpovedbe in listine te ugotovitve ne potrjujejo oziroma da izpovedba priče A.D. ne daje zanesljive opore za takšen zaključek. S temi navedbami obsojenec po vsebini ne utemeljuje zatrjevane procesne kršitve, pač pa na podlagi drugačne dokazne presoje prihaja do drugačnih zaključkov kot nižji sodišči. S tem uveljavlja razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kot je že bilo omenjeno, ni predmet presoje v okviru tega izrednega pravnega sredstva.

Enak razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vložnik zahteve uveljavlja tudi v nadaljevanju obrazložitve zahteve (točki 2. in 3.), čeprav se sklicuje na "kršitev kazenskega zakona". Takšna kršitev bi bila podana, če bi sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju kazenski zakon napačno ali sploh ne uporabilo (člen 372. ZKP). Vložnik zahteve niti ne pojasni, katere zakonske določbe naj bi sodišče kršilo. S tem, ko navaja in ocenjuje pomen okoliščin, ki naj bi po njegovem privedle do prometne nesreče in ko ugotavlja, da njegova "domnevno" neprilagojena hitrost ni bila edini, pač pa le eden od vzrokov za prometno nesrečo, se obsojenec ponovno v nasprotju z zakonom spušča v presojo dejanskih in ne pravnih vprašanj. Iz enakega razloga se tudi ni mogoče sklicevati na kršitev materialnega zakona, če je sodišče prve stopnje svoj pravni sklep o obsojenčevi krivdi (nezavestna malomarnost) oprlo na pravno relevantna dejstva, ki jih je v sodbi samo ugotovilo, ne pa na dokazne zaključke, ki jih glede teh dejstev ponuja obsojenec.

Neosnovane so tudi navedbe vložnika zahteve, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame policijskemu zapisniku, priči in obdolžencu temveč delavcu cestnega podjetja, ki po njegovem mnenju ni prepričljivo izpovedal, da je bila prižgana ustrezna signalna tabla. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge za svojo ugotovitev, da je bila signalna tabla prižgana in da s tem v zvezi ni upoštevalo izpovedbe obsojenca in njegove sopotnice, pač pa je verjelo pričevanju A.D. Višje sodišče je tej dokazni presoji pritrdilo in jo ocenilo kot prepričljivo.

Obsojenčevo nestrinjanje s takšnimi dokaznimi zaključki pa je iz že navedenih razlogov neupoštevno.

Obsojenčeve navedbe, ki se pretežno nanašajo na dejansko stanje tudi niso vzbudile precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker tako ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 120.000 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDg1OQ==