Sodba I Ips 367/2002

Jedro

Ker obsojenec v delu pritožbenega postopka (po vložitvi pritožb) ni imel zagovornika, ki bi moral biti postavljen po uradni dolžnosti, je v konkretni zadevi odgovor na vprašanje, ali je zaradi odsotnosti zagovornika prišlo do omejitve oziroma kršitve pravic obrambe, ki je imela za posledico nezakonitost sodbe, odvisen od presoje, ali bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v fazi pritožbenega postopka, v kateri je zagovornik, ki je obsojencu odpovedal pooblastilo, vložil pritožbo zoper prvostopno sodbo in v kateri so pritožbeni roki za vse upravičence do pritožbe že potekli, lahko bistveno vplivala na odločitev pritožbenega sodišča. Tudi v primeru, če bi bil postavljen zagovornik na seji pritožbenega senata (zagovornik, ki je vložil pritožbo, ni postavil zahteve v smislu 1. odstavka 378. člena ZKP), bi imel le pravico, da pojasni pritožbena stališča. Seje pritožbenega senata po 378. členu ZKP namreč ni mogoče enačiti z obravnavo po 380. členu ZKP, zato so lahko pojasnila strank iz 3. odstavka 378. člena ZKP dana le v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in jih ni dovoljeno širiti z razlogi, ki jih niso uveljavljale v pritožbi.

Okoliščina, da je stalna sodna izvedenka zaposlena pri Centru za kriminalističnotehnične preiskave, je ne izključuje od opravljanja izvedeništva v kazenskih postopkih.

Izrek

Zahteva obs. E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.10.2001 je bil obs. E.K. spoznan za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena ter ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni od enega do štirih let zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen šest let zapora. V to kazen mu je po 49. členu KZ bil vštet čas, ki ga je od 11.12.1996 od 11.30 ure do 13.12.1996 do 12.40 ure, od 7.8.1997 od 17.20 ure do 8.8.1997 do 04.00 ure, od 9.10.1997 od 8.30 ure do 21.1.1998 do 11.45 ure ter od 16.2.2001 od 13.55 ure dalje prebil v priporu. Po 1. odstavku 95. člena KZ je bilo odločeno, da mora obsojenec plačati 15.174.741,00 SIT pridobljene premoženjske koristi, oškodovana pravna oseba BPD N. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Obsojencu je po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo 500.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.3.2002 deloma ugodilo pritožbi zagovornika in po 4. točki 357. člena ZKP zoper obsojenca zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Ob upoštevanju nespremenjenih posameznih kazni, in sicer štirih let zapora za kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ ter enega leta in štirih mesecev zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ, mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas, ki ga je dejansko prebil v priporu. Sicer je pritožbe obsojenca, zagovornika, K. in E.K., J.K. ter okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. E.K. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je oddal Upravi ZPKZ D. pri M. dne 12.7.2002, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so s svojo težo vplivale na zakonitost izdane pravnomočne sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spozna zahtevo za utemeljeno ter izda sodbo, s katero bo napadeno sodbo spremenilo tako, da ga bo oprostilo, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obs. E.K., ni utemeljena. Obsojeni najprej zatrjuje, da je sodišče kršilo 70. člen Zakona o kazenskem postopku glede postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, s čimer je bila okrnjena njegova pravica do obrambe. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki sicer citira vrsto zakonskih določb in določbe Ustave Republike Slovenije, zatrjevane kršitve ne konkretizira. Že sama zatrjevanja v zahtevi za varstvo zakonitosti so protislovna, ko najprej obsojenec zatrjuje, da je bil obsojen, ne da bi imel zagovornika, čeprav je bil upravičen do obvezne obrambe s pomočjo zagovornika, nato pa opisuje, kako mu je bil najprej postavljen zagovornik in kako je zastopanje nadalje potekalo, iz česar je razbrati, da je obsojenec ves čas kazenskega postopka imel zagovornika in mu je bila tako strokovna pomoč njegovega zagovornika zagotovljena. Nadalje obsojeni zatrjuje, da so bile v postopku njegove pravice kršene, saj ni bil ob odvzemu prostosti poučen o pravicah, ki mu gredo. Trdi tudi, da je bila nezakonito izdana tiralica. Tudi teh navedb ne bo mogoče upoštevati glede na dejstva, ki izhajajo iz kazenske ovadbe glede njegovega prijetja in tudi obravnavanja pred preiskovalnim sodnikom, kar izhaja iz kazenske ovadbe in tudi iz priloženih dokumentov ter zapisnikov preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Neutemeljene so tudi njegove navedbe glede možnosti vpogleda v spis, saj po eni strani zatrjuje, da mu to ni bilo omogočeno, po drugi strani pa opisuje, kako je to možnost imel. V delu, ko obsojeni obravnava zakonodajne rešitve, ki se nanašajo na možnost snemanja glavnih obravnav, je njegova zahteva brezpredmetna. Prav tako pa v velikem delu, ko izpodbija dokazno oceno sodišča glede izpovedi prič, strokovnih in izvedenskih mnenj ter listinske dokumentacije v spisu. Tudi zatrjevana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Njegove trditve o nasprotjih v sodbi niso utemeljene, pretežno pa v zvezi z njimi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki so vplivale tudi na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Po stališču vložnika zahteve sodišče ni spoštovalo določb 2. in 4. odstavka 70. člena ZKP, ker mu ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, potem ko je pooblaščeni zagovornik sodišču sporočil, da obsojenca ne bo več zagovarjal. Meni tudi, da sta zaradi tega posredno kršeni določbi 1. in 2. alineje 29. člena in 22. člen Ustave Republike Slovenije.

Iz kazenskega spisa izhaja, da je bil obsojencu s sklepom z dne 9.10.1997 na podlagi določbe 2. odstavka 70. člena ZKP postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik D.B. iz L. Sodišče je na glavni obravnavi dne 6.4.2001 razrešilo tega zagovornika, ker si je obsojenec sam vzel drugega zagovornika. Za zagovarjanje je dne 27.2.2001 pooblastil odvetnika R.C. iz L. Slednji je zagovarjal obsojenca vse do vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo je zagovornik vložil dne 10.12.2001. Sodišču prve stopnje je nato z dopisom z dne 12.12.2001 sporočil, da obsojencu odpoveduje s tem dnem pooblastilo ter predlagal postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po preteku 30-dnevnega zakonskega roka, v katerem je še vedno zavezan opravljati svojo funkcijo. Med ostalim je pritožbo zoper prvostopno sodbo vložil zaradi odločbe o kazni tudi okrožni državni tožilec. Izvod pritožbe je bil v skladu z določbo 376. člena ZKP dne 12.12.2001 vročen tudi zagovorniku, ki nanjo ni odgovoril. Pač pa je slednje storil dne 17.12.2001 obsojenec, ki je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje tudi s samostojno pritožbo. Prvostopno sodišče je sprejelo zagovornikovo odpoved pooblastila dne 12.12.2001. Rok, v katerem je zagovornik po določbi 2. odstavka 12. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/1993 in Uradni list RS, št. 24/2001) dolžan opravljati s pooblastilom prevzete dolžnosti, je potekel 12.1.2002. Višjemu kot pritožbenemu sodišču je bila zadeva predložena zaradi odločanja o vloženih pritožbah dne 8.1.2002.

Obsojenec v času od 12.1.2002 do pravnomočnosti sodbe, to je do 27.3.2002, dejansko ni imel zagovornika, ker mu ga sodišče ni postavilo po uradni dolžnosti. S to opustitvijo so sicer bile kršene določbe 4. odstavka 70. člena ZKP, saj je obsojenec v zadevi, v kateri je bila obramba obvezna, ostal brez zagovornika, vendar ni izkazano, da je ta kršitev vplivala na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Formalna obramba je obsojencu bila zagotovljena že v teku pritožbenega roka, kar je tudi zagovorniku omogočalo, da je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh v procesnem zakonu določenih razlogov. Sodišče druge stopnje je na zahtevo obsojenca, postavljeno v njegovi pritožbi, opravilo sejo pritožbenega senata v skladu z določbami 3. odstavka 378. člena ZKP, na kateri mu je bila dana možnost, da pojasni stališča iz pritožbe in odgovora na pritožbo državnega tožilca. Po navedeni določbi lahko namreč stranke predlagajo, naj se v dopolnitev poročila, ki ga poda sodnik poročevalec, preberejo posamezni spisi, prav tako lahko dajo potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo. Toda ta pojasnila so lahko dana le v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje sme taka pojasnila ocenjevati v okviru presoje pritožbenih navedb, ki jih strankam ni dovoljeno širiti z razlogi, ki jih niso uveljavljale v pritožbi. Če to storijo, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati in presojati. V tej zadevi se vložnik zahteve neutemeljeno sklicuje na določbo 4. odstavka 381. člena ZKP, ki velja le za primere, ko sodišče druge stopnje odloči na seji senata, da bo samo opravilo obravnavo, če je treba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze (1. odstavek 380. člena ZKP). Seje pritožbenega senata po 378. členu ZKP ni mogoče enačiti z obravnavo po 380. členu ZKP, ki ima po načinu izvedbe in odločanja značilnosti glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zato je treba z vidika narave pritožbenega postopka, ki je z navedeno izjemo (380. do 382. člen ZKP), predvsem pismen, presojati, ali je v konkretni zadevi zaradi odsotnosti zagovornika prišlo do omejitve oziroma kršitve pravic obrambe, ki je imela za posledico nezakonitost sodbe. Slednje pa zahteva ugotovitev in presojo vprašanja, ali bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v fazi pritožbenega postopka, v kateri je zagovornik, ki je obsojencu odpovedal pooblastilo, vložil pritožbo zoper prvostopno sodbo in v kateri so pritožbeni roki za vse upravičence do pritožbe že potekli, lahko bistveno vplivala na odločitev pritožbenega sodišča. Tudi v primeru, če bi bil postavljen zagovornik na seji pritožbenega senata (zagovornik, ki je vložil pritožbo, ni postavil zahteve v smislu 1. odstavka 378. člena ZKP), bi imel le pravico, da pojasni pritožbena stališča.

Vložnik zahteve, ki pojasnjuje, da bi zagovornik morebiti njegove pravne interese zastopal drugače in pravno ustrezneje ter da obstaja vsaj možnost, da je zaradi neznanja deloval v svojo škodo in opustil nekaj, kar zagovornik, ki ima ustrezno izobrazbo in izkušnje, ne bi, ostaja na ravni splošnosti. Ne pojasni namreč, katera konkretna pritožbena stališča v zvezi z odločilnimi dejstvi so zahtevala pojasnila zagovornika in kako bi lahko vplivala na odločitev pritožbenega sodišča. To velja tudi za obsojenčevo sklicevanje, da je bil v odnosu do državnega tožilstva, ki ga je zastopala strokovno kvalificirana višja državna tožilka, v neenakopravnem položaju. Res je sicer, da obsojenec, ki je bil v delu pritožbenega postopka brez zagovornika, ni imel v tem pogledu enakih možnosti, vendar ni mogoče zaključiti, da je zaradi te pomanjkljivosti bila dana pritožbenim stališčem tožilstva večja teža kot stališčem obrambe. Iz poteka seje pritožbenega senata, kot je razviden iz zapisnika, je višja državna tožilka le predlagala, da se zavrnejo pritožbe v korist obsojenca, ugodi pa naj se pritožbi državnega tožilca. Sodišče druge stopnje je delno odločilo v obsojenčevo korist, zavrnilo pa je tudi pritožbo okrožnega državnega tožilca, s katero se je zavzemal za zvišanje kazni. Obsojencu je na seji bilo dovoljeno, da poda posamezna pojasnila k pritožbenim navedbam. Na podlagi navedenega in na podlagi zgolj splošnih trditev, ki jih vsebuje zahteva, ni mogoče zaključiti, da so uveljavljane kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva ocenjuje, da je v obravnavani zadevi bila kršena tudi določba 1. odstavka 4. člena ZKP. Trdi, da obsojenec ni bil o razlogih za odvzem prostosti takoj obveščen in tudi ne poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti in da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere.

Iz odločbe o pridržanju Uprave za notranje zadeve L. z dne 7.8.1997 je razvidno, da je obsojencu bila odvzeta prostost dne 7.8.1997 od 7.20 ure in od takrat dalje je bil pridržan v prostorih za pridržanje organizacijske enote ONZ L. Iz iste odločbe sledi, da je ob odvzemu prostosti bil poučen v skladu z določbami 1. odstavka 4. člena ZKP, to je o razlogih za odvzem prostosti, da ni dolžan ničesar izjaviti in da ima pravico do pomoči zagovornika. V odločbi je zapisano, da obsojenec ni zahteval odvetnika. Obsojenec, ki mu je odločba o pridržanju bila vročena dne 8.8.1997 ob 4.10 uri ter je prejem podpisal, ni izpodbijal vsebinskih navedb v odločbi, ki zadevajo določbo 1. odstavka 4. člena ZKP. V takem položaju vložnik zahteve, ki drugače prikazuje postopanje kriminalistov, kot je razvidno iz podatkov spisa, neutemeljeno uveljavlja navedeno kršitev. Oceno, da je zoper njega bila nezakonito izdana tiralica, obsojenec opira na drugačne dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz podatkov spisa, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču zahteve je sodišče kršilo tudi določbe 128. člena in 4. odstavka 12. člena ZKP, ker je obsojencu onemogočilo vpogled v kazenski spis in mu s tem omejilo možnost za pripravo obrambe.

Prekršilo je njegovo pravico obrambe, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371.

člena ZKP.

Po določbi 5. odstavka 128. člena ZKP ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Glede na to je sodišče obdolžencu na njegovo zahtevo dolžno na primeren način omogočiti, da uresniči navedeno pravico v okviru objektivnih možnosti. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče omogočilo obsojencu na njegovo prošnjo z dne 6.9.2001, da pregleda kazenski spis in to v fazi postopka, do katere so po vložitvi obtožnice bile opravljene tri glavne obravnave. Na naslednjih glavnih obravnavah, na katerih je sodišče izvajalo dokaze z zaslišanji prič in izvedenke ter zbrane listinske dokaze, je bil obsojenec navzoč in je imel možnost, da se seznani z dejstvi in dokazi, ki ga bremenijo ter s tem tudi možnost, da nanje odgovori. Res je, da obsojencu v času teka pritožbenega roka ni bil omogočen vnovičen pregled spisa, ki se je nahajal na Vrhovnem sodišču zaradi odločanja vloženih zahtev za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora in da je to možnost dobil, ko je zadeva z vloženimi pritožbami bila predložena sodišču druge stopnje v reševanje. V tem pogledu je bilo postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 5. odstavka 128. člena ZKP. Toda vložnik zahteve le nasplošno trdi, da so mu zaradi tega, ker ni mogel pregledati spisa po prejemu prvostopne sodbe, bile onemogočene primerne možnosti za obrambo. Ne pojasni namreč, glede katerih dejstev in dokazov, zajetih v spisu, se ni mogel izjaviti in izpodbijati s pritožbo. Glede na take navedbe in upoštevaje vsebino pritožbenih izvajanj ter dejstvo, da je imel možnost pred sodiščem druge stopnje pojasniti pritožbena stališča, ni mogoče zaključiti, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in da je zaradi tega podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

To velja tudi za očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 1. in 2. odstavek 314. člena ZKP. Z novelo ZKP (Uradni list RS, št. 72/98 z dne 23.10.1998 in Uradni list RS, št. 6/99 z dne 29.1.1999) je v 1. odstavku 314. člena bilo predpisano, da zapisnik o glavni obravnavi sestavljata prepis zvočnega zapisa glavne obravnave in zapisnik o poteku glavne obravnave, njenih bistvenih sestavinah in sprejetih odločitvah, kot je opredeljena v 316. in 317. členu istega zakona. V prehodnih in končnih določbah (82. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku in zakona o spremembi navedenega zakona), kot pravilno navaja zahteva, je bilo predpisano, da se te določbe začnejo uporabljati v 18-ih mesecih po uveljavitvi novele in da se do takrat uporabljajo dotedanje določbe ZKP. Z Zakonom o spremembi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (Uradni list RS, št. 66/2000), je bil ta rok podaljšan še za nadaljnjih 18 mesecev, kar pomeni, da so v času sojenja v tej zadevi bile v veljavi določbe ZKP iz leta 1994 (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94). Zato kršitev določb 1. in 2. odstavka 314. člena ZKP sploh ni podana, zaradi česar ni mogoče upoštevati vseh nadaljnjih izvajanj, s katerimi zahteva prikazuje, da v zapisniku o glavni obravnavi v zvezi z izpovedbami posameznih prič niso vnešena pomembna dejstva, o katerih so izpovedovale, ali niso zapisane na verodostojen način. Pri tem je treba opozoriti, da se v zapisniku o glavni obravnavi vpisuje le bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave (1. odstavek 314. člena ZKP). Po določbi 2. odstavka 315. člena ZKP imajo stranke, torej tudi obtoženec in zagovornik, pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, da sta obsojenec in zagovornik opozorila na navedene pomanjkljivosti in zahtevala popravke. Glede trditve, da je predsednik senata sodišča prve stopnje kršil določbo 4. odstavka 299. člena ZKP, pa zahteva, ki ne pojasni v zvezi s katerim obsojenčevim predlogom, ostaja na ravni splošnosti, ki onemogoča preizkus zatrjevane kršitve.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po stališču vložnika zahteve podana, ker se pravnomočna sodba opira na dokaza, ki sta pridobljena s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaza, na katera se po določbah ZKP ne bi smela opirati. To velja za mnenje izvedenke grafološke stroke dipl. psih. T.M. in za izvedensko strokovno mnenje o ugotovljeni identičnosti prstne sledi, ki ga je izdelal P.N.

V tej zadevi je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani z odredbo z dne 10.12.1997 v skladu z 248. členom ZKP odredil, da opravi izvedensko delo v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki zadevajo podpise na kupoprodajnih pogodbah in nalogih za preknjižbo vrednostnih papirjev iz poslov, ki niso sklenjeni na organiziranem trgu, stalna sodna izvedenka za grafološke preiskave pisav in dokumentov T.M., zaposlena pri Centru za kriminalistično-tehnične preiskave MNZ L. Po določbi 1. odstavka 251. člena ZKP se za izvedenca ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen) ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen), kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje, če pa je bil postavljen, se sodba ne sme opirati na njegov izvid in mnenje. Okoliščina, da je T.M., ki je sicer stalna sodna izvedenka, zaposlena pri navedenem centru, slednje glede na take določbe ne izključuje od opravljanja izvedeništva v kazenskih postopkih. Po 1. odstavku 44. člena ZKP se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov uporabljajo smiselno med drugim tudi za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega (251. člen). Zato je mogoče presojati vprašanje, ali dejstvo, da je zaposlena pri Centru za kriminalistično-tehnične preiskave, predstavlja samo po sebi okoliščino, ki vzbuja dvom o njeni nepristranskosti pri opravljenem izvedenskem delu. Kako naj bi ta okoliščina prišla do izraza v podanem mnenju v konkretnem primeru, zahteva ne pove in je v tem delu dejansko neobrazložena. Vrhovno sodišče pa se glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Pri tem ne zadostuje zgolj formalno uveljavljanje določene kršitve, pač pa se zahteva, da je tudi vsebinsko obrazložena.

Center za kriminalistično-tehnične preiskave Uprave kriminalistične službe pri MNZ L. je izdelal strokovno mnenje, v katerem ugotavlja, da je izzvana prstna sled identična odtisu desnega kazalca obs. E.K. Strokovno mnenje, ki ga je podal uslužbenec centra P.N., je dokumentirano s priloženimi fotografijami. Sodišče ga je upoštevalo kot enega od dokazov, na katere je oprlo zaključek glede obsojencu očitanega kaznivega ravnanja. Sodišče ni z odredbo v smislu določb 248. člena in 2. odstavka 249. člena ZKP postavilo Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, da poda izvid in mnenje, temveč je strokovno mnenje, priloženo kazenski ovadbi, upoštevalo kot vsak drug dokaz in ga ocenilo kot verodostojnega. Obsojenec in zagovornik sta se s tem dokazom imela možnost seznaniti in se tudi o njem izjaviti. Zato ne gre za položaj, ki ga obravnava odločba Ustavnega sodišča z dne 8.1.1998, opr. št. U-I-132/95, na katero se sklicuje zahteva.

Na podlagi navedenega je sodišče smelo opreti sodbo tudi na dokaza, za katera vložnik zahteve ocenjuje, da sta bila pridobljena na nedovoljen način in tedaj ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako ni kršilo ostalih v zahtevi navedenih postopkovnih in zgolj načelno uveljavljanih določb in tudi ne ustavne pravice do enakega varstva pravic. Zahteva namreč ne navaja, da sodišče v drugih primerih, ki so enaki obravnavanemu, v zvezi z zatrjevano kršitvijo ni odločilo enako.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v tem, ker sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z določbami 2. odstavka 291. člena oziroma 1.

odstavka 337. člena ZKP.

V fazi izvajanja glavne obravnave je sodišče prve stopnje izven glavne obravnave zaslišalo oškodovanke A.M., P.H., A.G. in B.V. Iz podatkov spisa sledi, da te priče zaradi starosti ali bolezni niso mogle priti na sodišče. Zato je bil izpolnjen zakonski pogoj, predpisan v 1. odstavku 337. člena ZKP za njihovo zaslišanje zunaj glavne obravnave. O zaslišanju prič P.H. ter A.M. sta bila obveščena okrožno državno tožilstvo in zagovornik, ki se zaslišanj nista udeležila. Priči B.V. in A.G. sta bili zaslišani po zaprošenih Okrožnem sodišču v Mariboru in Okrožnem sodišču v Novi Gorici. Sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je opravil zaslišanje, je dne 7.8.2001 odredil, da se o zaslišanju obvestita ODT in obsojenec (priložen je spis). Na glavni obravnavi dne 7.9.2001 je predsednik senata navzoče seznanil, da so navedene oškodovanke bile zaslišane na domu ter prebral zapisnike o njihovem zaslišanju. Stranke, torej tudi obsojenec in zagovornik, niso ugovarjale branju zapisnikov in tudi niso imele pripomb na prebrane izpovedbe. Čeprav sodišče ni v celoti izvedlo tega dela postopka v skladu z določbami 1. in 3. odstavka 337. člena ZKP, ni mogoče zaključiti, da je njegovo postopanje vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Pa tudi zahteva, ki opozarja le na kršitev navedenih določb, vpliva na zakonitost izrečene sodbe konkretno ne pojasni.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po stališču zahteve podana, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, razlogi sodbe naj bi bili v precejšnji meri v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa naj bi bilo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe oziroma v njeni obrazložitvi, z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku.

Na nerazumljivost izreka sodbe je mogoče sklepati le, če so v njem navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, nejasna in nerazumljiva ter v primerih, v katerih ni jasno, za kakšno sodbo sploh gre. Znaki kaznivega dejanja goljufije, ki je očitano obsojencu, so opredeljeni s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, glede katerih ni mogoče zaključiti, da so nejasne in nerazumljive. Iz takega izreka je namreč jasno razvidno, katera ravnanja so obsojencu očitana. Način storitve tega kaznivega dejanja je opisan tudi z navedbo, da je obsojenec sestavil lažne kupoprodajne pogodbe, v katere je vnesel podatke imetnikov delnic K. in L., ki so bili navedeni kot prodajalci, ponaredil njihove podpise in kot kupca navedel F.V. Sodišče prve stopnje je presodilo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na 22. strani) glede na ugotovitve izvedenke in upoštevaje vse ostale okoliščine, da je listine, ki so predmet obtožbe, izpolnil in podpisal oškodovance prav obsojenec, kot kupca pa navedel F.V. in je glede na to nedvomno vedel, da gre za ponarejene listine, ki jih je preko D.J. uporabil kot prave. Takšni razlogi izhajajo iz tega, da je obsojencu očitana v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ le izvršitvena oblika uporabe krivih listin, ne pa tudi naprave takih listin. Zato izpodbijani sodbi, ki je presodila obsojenčeva ravnanja v okviru v njen izrek povzetih opisov kaznivih dejanj, nima pomanjkljivosti, na katere opozarja zahteva.

O odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki takrat, kadar sodišče v obrazložitvi sodbe povzame vsebino listin ali zapisnikov v nasprotju z dejansko in nato nanjo opre ugotovitev o obstoju ali neobstoju določenega odločilnega dejstva. V obrazložitvi svoje sodbe sodišče prve stopnje verodostojno predstavlja vsebino izvedenih dokazov, to je listin, strokovnega mnenja CKTP, izvida in mnenja izvedenke T.M. ter zapisnikov izpovedb zaslišanih prič. Vse te dokaze je sodišče upoštevaje določbo 7. odstavka 364. člena ZKP ocenilo. V tem delu izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti v bistvu nasprotujejo presoji teh dokazov, zlasti oceni izvida in mnenja navedene izvedenke z izražanjem dvoma o pristnosti za primerjavo uporabljenega obsojenčevega pisanja, oceno sposobnosti pričanja F.V. ter načina obsojenčevega kontaktiranja z njim pri overjanju pooblastila in odprtju hranilne knjižice in tudi oceno priče D.R. Pravnomočna sodba se opira na to izpovedbo in navaja razloge, kako jo presoja. Pri tem izpovedbo povzema v vsebini, kakršna izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju. Sodišče druge stopnje je tudi izrecno navedlo, kako ocenjuje njen opis moškega, ki je s F.V. odpiral hranilno knjižico in zakaj ni odločilen za dokazne zaključke. S temi navedbami in tudi z navedbami, s katerimi izraža dvom v pristnost naročil borzno-posredniški družbi za nadaljnjo prodajo že preknjiženih delnic na ime F.V. ter nakazuje, da iz listinske dokumentacije ne izhaja, da je D.J. ta naročila predložila v vseh primerih, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa dejstvo, ali je naročilo bilo oddano in ali je bilo to storjeno v vseh primerih, za presojo obstoja kaznivega dejanja goljufije ni odločilno.

Zahteva utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe napačno povzelo strokovno mnenje CKTP glede števila anatomskih značilnosti, ki se po svoji obliki in legi medsebojno skladajo. Gre za očitno pomoten povzetek strokovnega mnenja, ki pa ga ni mogoče opredeliti kot protispisnost v smislu 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP. Odločilno dejstvo namreč predstavlja ugotovitev sodišča, da je najdena prstna sled na hrbtni strani enega od nalogov za preknjižbo vrednostnih papirjev obsojenčeva. Na to ugotovitev in presojo strokovnega mnenja nima navedena pomota nobenega vpliva, ker zaključek, ki ga vsebuje strokovno mnenje, temelji na ugotovljenih splošnih skladnostih o poteku papilarnih črt in 13-ih anatomskih značilnosti, ki se po obliki in legi popolnoma skladajo.

Trditve zahteve, da se sodišče ni opredelilo do predloženih in v spis vloženih dokaznih predlogov obrambe, ko ni zaslišalo in ne prebralo zapisnikov o zaslišanju vseh prič in postavilo še drugega izvedenca grafološke stroke, zaradi njene splošnosti ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je treba opozoriti, da je sodišče (sodba sodišča prve stopnje, 9. in 10. stran) zavrnitev dokaznih predlogov obširno obrazložilo. Navedlo je tudi, iz katerih razlogov je zavrnilo predlog za odreditev drugega izvedenca grafološke stroke. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (1. odstavek 18. člena ZKP) ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Glede na razloge, s katerimi je sodišče obrazložilo, zakaj ni sledilo dokaznim predlogom oziroma zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna ter glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni mogoče zaključiti, da je njen vložnik izkazal zadostno stopnjo verjetnosti, da bi njihova izvedba vplivala na drugačno presojo odločilnih dejstev, kot jo vsebuje pravnomočna sodba.

Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja tudi na kršitev kazenskega zakona. Obsojenec meni, da bi se mu moralo soditi po 1. odstavku 217. člena KZ. S tem v bistvu uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Po tej določbi je kazenski zakon kršen, če je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. To pomeni, da je kazenski zakon prekršen takrat, kadar sodišče napačno pravno oceni dejanje.

V skladu z opisom kaznivega dejanja goljufije, kot je naveden v obtožbi in povzet v izrek pravnomočne sodbe, je sodišče obsojenčeva ravnanja pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ. Pravna konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je dovoljena takrat, kadar so posamezna dejanja glede na življenjske in vrednostne kriterije tako medsebojno povezana, da se pokažejo kot celota. Sodišče je do takšnega zaključka prišlo z ugotovitvijo stalnih in spremenljivih kriterijev, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe (27. stran sodbe sodišča prve stopnje) in na njihovi podlagi presodilo, da je v obravnavanem primeru podano nadaljevano kaznivo dejanje. Glede na vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, s katero je bila povzročena velika premoženjska škoda, je sodišče dejanja tudi pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje goljufije po 2.

odstavku 217. člena KZ.

Zato nima prav zahteva, ki se zavzema za drugačno opredelitev obsojenčevih dejanj. Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP po povedanem ni podana. Izvajanja zahteve, da je odločitev sodišča nepravilna z vidika neupoštevanja milejšega zakona oziroma ugodnejšega položaja v primeru, če bi njegova ravnanja pravno opredelilo kot več posameznih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, pa glede na že obrazloženo tudi niso utemeljena. Obseg kriminalne dejavnosti, za katero je bil obsojenec pravnomočno obsojen, bi tudi v takem primeru ostal nespremenjen ter bi se v posameznih določenih kaznih in v izrečeni enotni kazni ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah odrazil na enak način.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. E.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 141/2000
• Sodba I Ips 178/2001
• Sodba I Ips 19/2001