Sodba I Ips 376/2002

Jedro

Presoja pogojev za izročitev tujca drugi državi (522. člen ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi 3. odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenil, da se zoper obdolženega B.B., državljana Republike Hrvaške, za katerega izročitev je zaprosilo Ministrstvo za pravosodje, upravo in lokalno samoupravo Republike Hrvaške, odredi pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v katerega se všteje čas odvzema prostosti od 8.11.2002 od 11.40 ure dalje, ki bo trajal do odločitve o izročitvi B.B. tuji državi. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 11.12.2002 pritožbo zagovornika obd. B.B., vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. B.B. je dne 16.12.2002 vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 13.12.2002, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev določb ZKP, ki se nanašajo na izročitev tujca. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi pravnomočni sklep o odreditvi pripora ter odredi takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je podal na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker je trditve o tem, da ni podana identiteta norme, prepričljivo zavrnil že pritožbeni senat, razen tega pa zagovornik niti ni navedel, v čem vidi razliko med obema zakonoma, njegova navedba, da zoper obdolženca v Republiki Hrvaški ni bil odrejen razpis tiralice, ni resnična.

Zahteva zagovornika obd. B.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Eden izmed pogojev za izročitev tujca državi, ki je zaprosila za njegovo izročitev, je po 3. točki 522. člena ZKP v tem, da je dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Zatrjevanje obdolženčevega zagovornika, da ni podana identiteta norm, je docela neutemeljeno, saj je že preiskovalni sodnik v razlogih sklepa, katerim je pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, podrobno pojasnil, da je kaznivo dejanje goljufije po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 224. člena KZ Hrvaške, katerega je bil B.B. spoznan za krivega s sodbo Občinskega sodišča v Koprivnici z dne 3.5.2000 v zvezi s sodbo Županijskega sodišča v Koprivnici z dne 8.8.2000 in obsojen na kazen 1 leta zapora, kaznivo dejanje tudi po določbi 1. odstavka 217. člena KZ Republike Slovenije. Prav tako je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora pojasnjeno, da pomeni kaznivo dejanje napada na uradno osebo po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 318. člena KZ Republike Hrvaške, zaradi katerega je zoper obd. B.B. vložena obtožnica, kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ Republike Slovenije.

Tudi trditev zagovornika obd. B.B., da zaradi izsleditve obdolženca v Republiki Hrvaški ni bil odrejen razpis tiralice, je povsem v nasprotju s podatki spisa. Prav na podlagi mednarodne tiralice je bil obdolženec dne 8.11.2002 v Ljubljani aretiran. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je Okrožno sodišče v Zadru dne 14.2.2002 v zvezi z izvršitvijo kazni 1 leta zapora odredilo razpis tiralice, razen tega pa je tudi Občinsko sodišče v Biogradu n/m, pri katerem je vložena obtožnica z dne 23.3.2000, zaradi kaznivega dejanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 318. člena KZ Republike Hrvaške, in obtožnica z dne 18.10.2001, zaradi kaznivega dejanja goljufije po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 224. člena KZ Republike Hrvaške, s sklepom z dne 20.2.2002 zoper obdolženca odredilo pripor, istega dne pa odredilo tudi razpis tiralice. Vsa ta dejstva bi zagovornik obd. B.B. s pregledom spisa zlahka ugotovil.

Okoliščine, ki so bile podlaga za odreditev pripora zoper obdolženca, so v pravnomočnem sklepu podrobno obrazložen. S trditvijo, da v nobenem primeru ni mogoče zatrjevati, da je obdolženec begosumen, zagovornik obd. B.B. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obd. B.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 589/2020-9
• Sodba XI Ips 24/2009
• UPRS Sodba IV U 115/2019-16