Sodba I Ips 378/2001

Jedro

Določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ne pomeni, da je pripor mogoče odrediti ali podaljšati samo, če so vse v njej navedene okoliščine podane kumulativno. Zadošča že, da sodišče ugotovi najmanj eno okoliščino, ki se nanaša na kaznivo dejanje (objektivno) in najmanj eno okoliščino (subjektivno), ki zadeva storilca, če sta ti take narave, da je na njuni podlagi mogoče sprejeti zanesljiv sklep o realni nevarnosti, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je s sklepom z dne 29.11.2001 zoper obdolženega D.H. po vloženem obtožnem predlogu zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 303. člena KZ, odpravilo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in zoper obdolženega D.H. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor.

Zoper ta pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustave) vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Menijo, da sodišče ni upoštevalo obdolženčevih družinskih razmer, da ta še ni bil kaznovan, da niso navedeni razlogi o teži dejanja in tudi ne o realni in konkretni nevarnosti, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, izostala pa da je tudi navedba konkretnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo svobodo in ogrožanjem varnosti ljudi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper obdolženega D.H. odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da ta ni utemeljena. Navaja, da je z izpodbijanim sklepom višje sodišče v zadostni meri obrazložilo vse okoliščine, ki utemeljujejo odreditev pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za pripor so a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, pri čemer je v skrajšanem postopku potrebno upoštevati tudi določbe 432. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali potek postopka.

Vložniki navajajo, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kar utemeljujejo s tem, da napadeni sklep o obstoju tega pogoja za pripor sklepa na podlagi izjav obeh policistov. Iz take formulacije zahteve je očitno, da vložniki v tem delu ponujajo lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni odločbi. S tem pa po vsebini uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

S tem da zagovorniki navajajo, da bi si težko predstavljali, kako bi lahko obdolženec napadel policista ali jima resno zagrozil z napadom, ko pa je sam imel v rokah le letev, policista pa sta bila v vozilu in oborožena vsak s svojo pištolo, vložniki izpodbijajo okoliščine, pomembne pri presoji utemeljenosti suma in s tem prav tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje je na podlagi izpovedb policistov A.K. in U.G. ugotovilo, da naj bi obdolženec po njunem prihodu v romsko naselje z leseno letvijo v rokah najprej mahal in grozil K., ki je sedel v avtomobilu, in hotel tudi odpreti vrata na njegovi strani, vendar da mu je policist to onemogočil, ker je vrata z notranje strani zaklenil. Nato pa naj bi obdolženec, kot sta povedali omenjeni priči, grozil in mahal z leseno letvijo tudi proti policistu G., ki je na drugi strani izstopil iz službenega vozila in s takim ravnanjem ni prenehal, dokler policist ni v zrak ustrelil s službeno pištolo.

Pravnomočni sklep zato vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, na katere je sodišče oprlo sklepanje o obstoju utemeljenega suma.

Dejstvo, da je državni tožilec v obtožnem predlogu tako obdolženčevo ravnanje opredelil kot resno grožnjo, da bo ta napadel uradno osebo, sodišče pa v izpodbijanem pravnomočnem sklepu govori o napadu nanjo, kar sta sicer dve različni alternativni izvršitvi tega kaznivega dejanja, pa na obstoj samega utemeljenega suma v ničemer ne vpliva.

Pritrditi je treba zahtevi, da je pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ocenjevati težo kaznivega dejanja, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, obdolženčeve osebne lastnosti in prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih obdolženec živi in obstoj drugih posebnih okoliščin, ki kažejo na realno nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vendar pa to ne pomeni, da je pripor mogoče odrediti ali podaljšati, samo če so vse te okoliščine podane kumulativno. Zadošča že, če sodišče ugotovi najmanj eno okoliščino, ki se nanaša na kaznivo dejanje (objektivno) in najmanj eno okoliščino (subjektivno), ki zadeva storilca, če sta ti take narave, da je podlagi njiju mogoče sprejeti zanesljiv sklep o realni nevarnosti, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil.

Višje sodišče je v izpodbijani pravnomočni odločbi glede teže in načina storitve kaznivega dejanja navedlo, da je obdolženec z dejanjem prenehal šele, ko je eden od policistov uporabil strelno orožje, glede obdolženčevih osebnih lastnosti pa, da je bil že večkrat spoznan za odgovornega zaradi prekrškov zoper javni red in mir (te odločbe tudi določno navaja), da gre za prekrške zaradi nedostojnega vedenja proti uradni osebi ter neupoštevanja odrejenega zakonitega ukrepa. Poudarilo je tudi, da sta zoper obdolženca vložena dva obtožna predloga zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 145. členu KZ, pri čemer je ugotovilo, da je iz navedenih podatkov razvidno, da pri obdolžencu ne gre le za burno reagiranje le do uradnih oseb, ampak da je grozil in žalil tudi dva občana (J.M. in F.P.), ki mu za tako ravnanje nista dala nobenega povoda. Vse te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da se obdolženčevo ravnanje stopnjuje od nedostojnega vedenja preko groženj do nasilnega obnašanja, saj v obravnavanem primeru policistoma ni le grozil, ampak tudi proti njima zamahoval z leseno letvijo. Sodišče je tudi pojasnilo, da so obdolženčeve osebne lastnosti, način in okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje storjeno in obdolženčevo prejšnje življenje take, da kljub temu, da še ni bil obsojen, nedvomno kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter s tem ogrožanje varnosti ljudi. Takega sklepa pa da ne more omajati niti obdolženčeva skrb za družino in vzgojo otrok. V nasprotju s trditvami zahteve je zato treba ugotoviti, da odločba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče sprejelo sklep, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Vložniki v zahtevi navajajo, da je sodišče v napadenem pravnomočnem sklepu štelo kot povsem nepomembno dejstvo, da obdolženec še ni bil kaznovan in njegove družinske razmere, pri čemer je obdolženec urejena oseba, ki skrbi za otroke in njihovo izobraževanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje teh okoliščin ni ocenilo kot nepomembne, kot zatrjujejo vložniki, temveč je štelo, da ob ugotovljenih okoliščinah, ki narekujejo odreditev pripora, niso take narave, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve.

Navedbe, da se je sodišče v izpodbijanem sklepu sklicevalo na prekršek, ki bi moral biti že brisan iz evidence in glede katerega bi moral veljati za nekaznovanega, vložniki v zahtevi ne obrazložijo in se utemeljenosti te trditve zato sploh ne da preizkusiti.

Sodišče je tudi ugotovilo, da je pripor, ki pomeni najhujši poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, za varnost ljudi neizogibno potreben in sorazmeren tudi glede na obdolžencu očitano kaznivo dejanje ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tak sklep je treba presojati v povezavi z ugotovitvijo v napadeni odločbi, da se je obdolženčevo obnašanje stopnjevalo od nedostojenega vedenja preko groženj do nasilnega obnašanja ter da je v obdolženčevem ravnanju izkazana maščevalnost in resen namen uresničiti grožnje. Glede na visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti kaznivega dejanja zoper javni red in mir in s tem povezanim ogrožanjem varnosti ljudi, se tudi po oceni Vrhovnega sodišča izkaže, da je bil v času sprejemanja napadene pravnomočne odločbe podan tudi ta pogoj za odreditev pripora zoper obdolženca. Upoštevano je bilo tudi, da je ta ukrep v skrajšanem postopku mogoče uporabiti le izjemoma.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obdolženega D.H., ni podana, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 38/2003
• Sodba I Ips 132/2004
• Sodba I Ips 85/2006