Sodba I Ips 61/2000

Jedro

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil tudi tisti, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, jih skrival, jim prinašal hrano ali na kakršenkoli način oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Napačno je stališče zahteve, da je bilo kaznivo dejanje podano le, če je bilo izkazano, da je bila oseba, ki ji je storilec nudil pomoč, po takratni zakonodaji tudi obsojena. Zadoščalo je, da se je ta skrivala pred oblastmi.

Izrek

Zahteva R.Đ., sina obsojenih J. in M.Đ., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 24.09.1999 ugodilo zahtevi R.Đ. in dovolilo obnovo kazenskega postopka zoper obsojena J. in M.Đ. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevo R.Đ. za obnovo kazenskega postopka zoper njegova starša zavrnilo.

Zoper ta pravnomočen sklep je R.Đ. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka po poblaščencu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je bilo potrebno ugotoviti, ali je bil J.K. res bandit, kajti obsojenca bi lahko kaznivo dejanje storila le v primeru, če bi bil navedeni obsojen za kazniva dejanja po takratni zakonodaji. Zato je po mnenju vložnika kršeno materialno pravo, saj dejanje, ki se očita obsojenima, ni kaznivo dejanje. To pa zato, ker sta imela na obisku samo sorodnika, za katerega nista vedela, da ga takratne oblasti preganjajo. Nikjer pa ni navedeno, da bi bil J.K. obsojen za kakršnokoli kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo prvostopenjskega sodišča.

Vrhovni državni tožilec M.V. v svojem mnenju navaja, da vložnik na eni strani prereka ugotovitve sodišča, da nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP ne obstajajo, kar je očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Po drugi strani pa gre v zahtevi za navedbe, ki predstavljajo očitek kršitve kazenskega zakona, češ da ravnanje, očitano obsojencema, ne pomeni kaznivega dejanja, kar bi lahko predstavljalo razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 10.03.1948. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 10.03.1948 sta bila obsojena J.Đ. in M.Đ. spoznana za kriva po 14. točki 3. člena ZKLD. Po 4. odstavku 4. člena in po 12. členu ZKLD ter po določilih 2.

točke 28. člena in 36. ter 37. člena Splošnega dela Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 106/47, v nadaljevanju KZ-47) sta bila obsojena: J.Đ. na 18 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, M.Đ. na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom, oba tudi na izgubo političnih pravic iz 37. člena točke a do č splošnega dela KZ-47 za dobo 1 leta. Sodišče jima je izreklo tudi zaplembo vsega premičnega in nepremičnega premoženja z zakonitimi omejitvami.

Obsojenemu J.Đ. je bil v izrečeno kazen vštet pripor od 18.09. do 13.11.1947 ter od 28.01.1948 dalje. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 21.04.1948 pritožbi obsojencev zavrnilo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 18.05.1995 ugodilo zahtevi generalnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti in navedeno pravnomočno sodbo spremenilo tako, da se obsojenima J.Đ. in M.Đ. ne izreče kazen zaplembe vsega premičnega in nepremičnega premoženja.

Sin pokojnih obsojencev J. in M.Đ. je zahtevo za obnovo postopka vložil iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Po tej določbi se kazenski postopek, ki je končal s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil tudi tisti, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, jih skrival, jim prinašal hrano ali na kakršenkoli način oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Napačno je stališče zahteve, da je bilo kaznivo dejanje podano le, če je bilo izkazano, da je bila oseba, ki ji je storilec nudil pomoč, po takratni zakonodaji tudi obsojena. Zadoščalo je, da se je ta skrivala pred oblastmi.

Pritrditi je treba vložniku, da je bistvenega pomena prav dokazovanje okoliščine, ali je šlo za osebo, ki jo opredeljuje 14. točka 3. člena ZKLD kot osebo, kateri storilec tega kaznivega dejanja pomaga oziroma ga podpira na enega izmed načinov, ki je očitan obsojencema. V pravnomočni sodbi je sodišče na podlagi izpovedbe priče R.K., brata obsojene M.Đ., ugotovilo, da so se na domu obsojencev pogovarjali o tem, kako bi uredili stvar s K., ker se skriva pred oblastmi zaradi protidržavnega delovanja. Sodišče je v sodbi tudi zavrnilo navedbe obeh obsojencev, da se je njun nečak J.K. skrival pred oblastmi zaradi slabih šolskih uspehov. Sodišče, ki je odločalo o obnovi postopka, je ugotovilo, da novi dokazi, na katere se je skliceval vložnik in jih je sodišče tudi priskrbelo, niso taki, da bi sami zase ali v povezavi s prejšnjimi dokazi utegnili povzročiti oprostitev obeh obsojencev ali njeno obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Obnovo postopka bi bilo na uveljavljani podlagi mogoče dovoliti le, če bi sodišče na podlagi poizvedbenega postopka, ki ga je opravilo v skladu z 2. odstavkom 413. člena ZKP, ugotovilo, da vsebina izpovedb zaslišanih prič zadošča kriterijem, določenim v 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Glede na to, da je višje sodišče spoznalo, da ni tako, je odločitev, ki jo je sprejelo na podlagi 1. odstavka 414. člena ZKP (v izpodbijani pravnomočni odločbi je očitno pomotoma naveden 7. odstavek 414. člena ZKP), zahtevo za obnovo postopka zavrnilo. Kar pa zadeva navedbe v zahtevi, da je bil J.K. sorodnik obeh obsojencev, je treba povedati, da tudi z vidika meril, ki veljajo v sedanji zakonodaji, ki upoštevajo doseženo raven varovanja človekovih pravic, sorodstveno razmerje med obsojenima in J.K. ni relevantno. Kazenski zakonik (KZ), ko našteva osebe, ki niso kaznive, če nudijo pomoč po storitvi kaznivega dejanja, ko je storilec v določenem razmerju z osebo, ki je storila predhodno dejanje (4.

odstavek 287. člena KZ), ga ne upošteva kot podlage, ki izkjučuje kaznivost. Tako sorodstveno razmerje, J.K. je bil namreč nečak obeh obsojencev, pa ni upoštevno niti z vidika določbe 2. alineje 1. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri).

S tem ko vložnik navaja, da obsojenca nista vedela, da njunega nečaka J.K. oblasti preganjajo, da sta njegov prihod razumela kot obisk sorodnika, ki ga nista bila dolžna naznaniti organom pregona oziroma podati ovadbo, da je ta storil kaznivo dejanje, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Vložnik namreč niti ne zatrjuje, da iz njegove in izpovedb zaslišanih prič K.T., L.C. in J.L., izhaja, da J.K. ni bil oseba, ki je pobegnila in se skrivala pred oblastmi. S trditvami, da je bil v tej zadevi kršen kazenski zakon, ker dejanje, očitano obsojenima, ni kaznivo dejanje, saj da sta imela na obisku samo sorodnika, za katerega nista vedela, da ga takratne oblasti preganjajo, pri čemer tudi ni nikjer navedeno, da bi bil J.K. obsojen za kakršnokoli kaznivo dejanje, vložnik zahteve ponuja lastno dokazno presojo odločilnih dejstev, ki je drugačna kot v pravnomočni sodbi. S temi trditvami vložnik zahteve ne more biti uspešen iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da s temi očitki ne izpodbija pravnomočnega sklepa, zoper katerega je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, marveč pravnomočno sodbo, česar pa glede na določbo 559. člena ZKP ne more več storiti. Drugi pa, ker uveljavljana kršitev ne pomeni kršitve kazenskega zakona, saj je ta podana samo takrat, ko je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru pa vložnik zahteve kršitev izpeljuje na podlagi drugačne presoje odločilnih dejstev in na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 205/97
• Sodba I Ips 245/99
• Sodba I Ips 238/2000