Sodba I Ips 38/2000

Jedro

Ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne presoja ustreznosti kazenske sankcije, ki je izrečena v okviru razpona, kot ga za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine za postopek s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.6.1999 obsojenega D.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 180. člena KZ in mu izreklo kazen šest let zapora. Višje sodišče je s sodbo z dne 4.11.1999 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo njegovega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 9. in 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi bodisi razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev, bodisi spremeni. Kršitev določb postopka vidi že v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Ta naj bi ne bil v zadostni meri konkretiziran, saj je obema obsojencema očital začetek pretepanja, ne da bi njuni vlogi in prispevka konkretiziral. Ne citira določb o udeležbi, trditve o pretepanju pa nimajo osnove v izpovedbah oškodovanke in priče, ki je dogodku prisostvovala. Ugovarja ugotovitvi sodišča, da sta vlogi obeh obsojencev enaki, saj naj bi bila ta v nasprotju z navedenimi dokazi in nerazumljiva. Ob ugotovitvi neenakih vlog bi moralo sodišče obsojencu izreči milejšo kazensko sankcijo. Prav tako izrek ne konkretizira "odvlečenja na drugo klop." Kvalifikacija po 2. odstavku 180. člena zahteva po njegovem konkreten opis, ne pa le navedbe, da gre za izživljanje. Meni, da nobeno od sodišč ni ocenilo odločilnega dejstva, ki je za oceno oblike in s tem kvalifikacije kaznivega dejanja pomembno, to je oškodovankine prvotne navedbe o analnem občevanju ter da sodba o tem nima razlogov. Iz opisa kaznivega dejanja po njegovem ni razvidna vloga obsojenega B. niti elementi kaznivega dejanja. Ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da sta obsojenca "smiselno priznala storitev kaznivega dejanja posilstva in ga tudi obžalovala." Kot nesprejemljivo označi stališče sodišča druge stopnje glede dela izreka, ki se sklicuje na 2. točko obtožbe, glede katere je bila izdana zavrnilna sodba.

Nazadnje navaja, da je obsojenčeva mati slabega zdravstvenega stanja in posreduje obsojenčevo željo, da bi sodišče njegovo dejanje pravilno kvalificiralo, ocenilo ter mu izreklo individualizirano kazen.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da izrek obtožnega akta vsebuje vse zakonite znake očitanih kaznivih dejanj. Izrek in obrazložitev nista nerazumljiva, v ostalem pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja, za katero je bil obsojeni D.B. spoznan za krivega, vsebuje vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva po 2. in 1. odstavku 180. člena KZ. Vložnikova navedba, da ta opis ni v zadostni meri konkretiziran, je torej neutemeljena. Ne drži, da naj bi nihče ne omenil, da je obsojeni B. dejansko zadal kakšen udarec, saj sta o tem izpovedala tako oškodovanka kot A.Š., sodišče prve stopnje pa njuni izpovedbi v tem delu povzema na 7. strani sodbe. Podrobnejši opis "pretepanja in odvlečenja na drugo klop", kakršnega zahteva vložnik, ob tem da so bila posamezna obsojenčeva dejanja, ki predstavljajo zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva, povsem konkretizirana, ni potreben. Opis kaznivega dejanja bi bil povsem sklepčen in bi vseboval vse potrebne sestavine, tudi če v njem ne bi bilo navedbe o 2. točki obtožbe. Sklicevanje na 2. točko obtožbe, glede katere je bila izrečena zavrnilna sodba je res neustrezno, vendar na pravilnost in zakonitost sodbe nima vpliva.

Vložnik zahteve trdi, da so ugotovitve sodišča, da je vloga obeh obdolžencev enaka, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Vložnik s tem nasprotuje dokazni oceni sodišča in pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Poleg tega vložnik očitno ne upošteva, da je sodišče najprej ugotovilo razlike v vlogah (ravnanjih) obsojencev, v zvezi s tem tudi, da je bila vloga obsojenega B. bistveno večja, kot jo sam opisuje, po drugi strani pa, da je imel obsojeni J. za spoznanje več pobude. Njuni vlogi torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje nista povsem enaki. Po ugotovljenih vlogah (ravnanjih) pa je sodišče ocenilo, da ravnanji obeh obsojencev po teži predstavljata enak prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. V zahtevi zatrjevano nasprotje torej ne obstoji.

Sodišče prve stopnje je na 9. strani izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je izpovedbam oškodovanke in A.Š. v celoti sledilo kljub manjšim neskladnostim. Ne drži torej vložnikova navedba, da do spremembe v oškodovankini izpovedi sodišče ni zavzelo stališča. S tem, ko vložnik navaja, da med obsojencem in oškodovancem ni prišlo do spolnega stika, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ob odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu Vrhovno sodišče tudi ne presoja ustreznosti kazenske sankcije, ki je izrečena v okviru razpona, kot ga za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP), in zato ni presojalo navedb v zahtevi, s katerimi vložnik izpodbija obsojencu izrečeno kazensko sankcijo.

Navedba sodišča, da sta obsojenca smiselno priznala storitev kaznivega dejanja posilstva, glede obsojenega B. ni povsem točna. Obsojeni B. je sicer res priznal, da je bil udeležen v obravnavanem dogodku in priznal določena ravnanja, izrecno pa je zanikal nekatera dejanja, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja posilstva, zato takšnega zagovora ni mogoče šteti kot priznanje (tudi ne smiselno priznanje) kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba glede obsojenca ne sloni na njegovem "smiselnem priznanju kaznivega dejanja", temveč sodišče v njeni obrazložitvi izrecno navaja, da je D.B. spolni odnos z oškodovanko zanikal ter podaja razloge, zakaj njegovemu zagovoru ne verjame. Očitno je torej, da sodišče s "smiselnim priznanjem kaznivega dejanja" ni imelo v mislih tega, da bi obsojenec priznal, da je posilil oškodovanko in na to dejstvo ni oprlo sodbe. Ta navedba zato ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, niso podane, zahteva pa je v delu vložena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je brez dohodkov in premoženja ter prestaja zaporno kazen, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila povprečnine.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 175/2003
• Sodba I Ips 261/2001
• Sodba I Ips 260/2002