<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 381/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.381.2001
Evidenčna številka:VS21867
Datum odločbe:20.03.2003
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - seja senata sodišča druge stopnje - vabilo na sejo pritožbenega senata - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Zagovornik v pritožbi, vloženi zoper prvostopno sodbo, ni zahteval, da se njega in obsojenca obvesti o seji senata, obsojenec pa je po izteku pritožbenega roka vložil "prošnjo za prisotnost na obravnavi višjega sodišča". Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pravilno postopalo, ko obsojenca ni obvestilo o seji senata in zato tudi ni kršilo določbe 1. odstavka 378. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obs. Š.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.05.2000 so bili obsojeni Š.Š., U.M. in J.M. spoznani za krive: obs. Š.Š. kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ, obs. U.M. in J.M. pa kaznivih dejanj ropa po 3. in 1.

odstavku 213. člena KZ ter poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obs. Š.Š. je bila izrečena z uporabo omilitvenih določb 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ kazen dve leti in šest mesecev zapora in v to kazen po 49. členu KZ vštet čas, ki ga je od 04.10.1999 dalje prebil v priporu.

Obsojenima U.M. in J.M. sta bili po 3. odstavku 213. člena KZ z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določeni posamezni kazni vsakemu dve leti in šest mesecev zapora in po 1. odstavku 224. člena KZ vsakemu štiri mesece zapora, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ obs. U.M. ob upoštevanju kazni enega leta in deset mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.12.1999 izrečena enotna kazen štiri leta in tri mesece zapora, obs. J.M. pa ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora in 30.000,00 SIT denarne kazni iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.04.1999, ki je bila preklicana, enotna kazen tri leta in tri mesece zapora. Obs. U.M. je bil v izrečeno enotno kazen vštet čas prestane kazni od 12.12.1997 do 12.08.1998 ter pripor od 05.11.1999 dalje, obs. J.M. pa pripor od 14.02.1999 od 8.00 ure do 16.04.1999 do 13.30 ure, ki je bil odrejen v zadevi opr. št. ... Odločeno je bilo, da sta obsojena U.M. in J.M. dolžna solidarno povrniti ošk. V.M. škodo v znesku 222.000,00 SIT. Vsi obsojenci so bili oproščeni povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebnih izdatkov in nagrad zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.12.2000 pritožbe zagovornikov obsojenih Š.Š., U.M. in J.M. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa tudi, da potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obs. Š.Š. je dne 15.02.2001 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Iz končnega predloga se da razbrati, da se vložnik zahteve zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Sodišče s pravnomočno sodbo in postopkom, ki je tekel pred njo, zakona ni kršilo. V bistvu pa obsojenec uveljavlja v svoji laični zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar je konkretno ne opredeljuje. Slednje tudi ni razvidno iz obrazložitve zahteve, v kateri le na splošno navaja, da je sodišče med drugim kršilo tudi kazenski zakon. Zato kršitve kazenskega zakona sploh ni mogoče preizkusiti. To velja tudi za bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Razen tega, da se zahteva nanju sklicuje, pa ne obrazloži, v katerem delu sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in na katere nedovoljene dokaze se opira pravnomočna sodba. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je vložnik zahteve dolžan poleg navedbe razlogov, s katerimi izpodbija pravnomočno sodbo, le-te tudi obrazložiti.

Kršitev določb 378. člena ZKP naj bi bila po stališču zahteve podana, ker sodišče druge stopnje obsojenca ni vabilo na pritožbeno sejo. Po določbi 1. odstavka 378. člena ZKP se o seji senata obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva.

Kot je razvidno iz podatkov spisa pritožbenega sodišča, je obsojenec dne 15.12.2000 vložil "prošnjo za prisotnost na obravnavi višjega sodišča". Njegov zagovornik v pritožbi, vloženi zoper prvostopno sodbo, ni zahteval, da se njega in obsojenca obvesti o seji senata. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pravilno postopalo, ko ob ugotovitvi, da je vložil zahtevo po izteku pritožbenega roka, obsojenca ni obvestilo o seji senata. Zato tudi ni kršilo določbe 1. odstavka 378. člena ZKP.

V ostalem zahteva navaja, da sodišče sploh ni upoštevalo izpovedbe ošk. E.M. Prav tako povzema vsebino te izpovedbe ter z lastno oceno tega dokaza, oceno zagovora obs. J.M. o tem, da je bil denar, ki mu ga je slednji hotel izročiti, njegov in opozarjanjem na okoliščino, da ni bil v lokalu, ko sta obs. J.M. in obs. U.M. "razbijala in poškodovala tujo stvar", prikazuje, da ni storil očitanega kaznivega dejanja. S temi navedbami in nakazovanjem, da dejansko stanje s pravnomočno sodbo ni bilo pravilno ugotovljeno ter z zavzemanjem za zaslišanje drugih prič, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. Š.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 378, 378/1, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDY2OA==