Sodba I Ips 47/2003

Jedro

Ne drži trditev, da s kaznivim dejanjem prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ ne more priti do ogrožanja varnosti ljudi, saj da gre za kaznivo dejanje, pri katerem ni oškodovanca in je varstveni objekt pravni red Republike Slovenije. Tako naziranje je zmotno, kajti tudi s tem kaznivim dejanjem je v določenih okoliščinah, v katerih je izvršeno, mogoče ogroziti varnost ljudi.

Sodišče je pri presoji sorazmernosti med priporom in nevarnostjo ponovitve kaznivih dejanj, do katere bi prišlo v primeru izpustitve obtoženega na prostost, upoštevalo način izvršitve konkretnih kaznivih dejanj po 3. odstavku 311. člena KZ, to je prevoz tujcev v slabih razmerah, njihovo zapustitev v povsem neznanem okolju brez sredstev za preživljanje in dejstvo, da so za prevoz plačali v primerjavi s splošno znano življenjsko ravnijo v njihovih domovinah ogromne zneske. Zato se z vložnikom ni mogoče strinjati, da v spisu ne obstaja niti en podatek ali kakršenkoli dokaz, ki bi potrjeval zaključek v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega C.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je zoper obtoženega C.O., ki je obtožen petih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom, navedenim v uvodu, podaljšalo pripor tudi zoper obtoženega C.O. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je z navedeno pravnomočno odločbo zavrnilo pritožbo zagovornika obtoženega C.O. kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obtoženega C.O. dne 31.1.2003 "iz razlogov zmotne uporabe zakona ter posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter pripor zoper obtoženega C.O. odpravi ali nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa da izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne ali višjemu sodišču ali pa zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da se zahteva ne opredeljuje dovolj natančno glede vprašanja, katero kršitev zakona uveljavlja, saj ne pojasnjuje niti tega, kateri zakon, še manj pa katera zakonska določba naj bi bila kršena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obtoženega C.O. v zahtevi zatrjuje, da neogibnost pripora, kot eden od pogojev za njegovo podaljšanje, ni podana. Vložnikove navedbe, da potek kazenskega postopka ni v ničemer ogrožen, saj da je bil obtoženec, ki je slovenski državljan, že zaslišan na glavni obravnavi, da ima dva mladoletna otroka in podjetje, ki posluje, ter da je s tega vidika podaljšanje pripora, ki traja že osem mesecev, nesorazmerno in odločno predolgo, pri presoji zakonitosti napadenega pravnomočnega sklepa nimajo nobene teže. Neogibnosti pripora sodišče ni ugotovilo na tej podlagi, pač pa je pripor zoper obtoženca podaljšalo potem, ko je ugotovilo, da sta izpolnjena tudi prva dva pogoja (utemeljenost suma in priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP), ker je prišlo do spoznanja, da je ta ukrep neogibno potreben za varnost ljudi.

Vložnik tudi nima prav, ko navaja, da s kaznivim dejanjem prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ ne more priti do ogrožanja varnosti ljudi, saj da gre za kaznivo dejanje, pri katerem ni oškodovanca in je varstveni objekt pravni red Republike Slovenije. Tako naziranje je zmotno, kajti tudi s tem kaznivim dejanjem je v okoliščinah, v katerih je bilo izvršeno, po dosedanjih ugotovitvah sodišča, mogoče ogroziti varnost ljudi.

Z navedbami, da v subjektivnem smislu obtožencu ni mogoče očitati, da bi s svojim aktivnim ali opustitvenim dejanjem ogrožal varnost ljudi ter da v spisu ne obstaja niti en podatek ali kakršenkoli dokaz, da bi lahko obtoženemu očitali "dejanje ogrožanja varnosti", kar da je največkrat povezano z aktivnimi, nasilnimi oziroma grozilnimi dejanji, pa vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako velja tudi za trditev, da bi sodišče, ki da je svoj sklep o neogibnosti pripora zaradi zagotavljanja varnosti ljudi oprlo le na razloge na abstraktni ravni, namesto da bi jo utemeljilo s konkretnimi dejstvi in dokazi ter da bi v pomanjkanju drugih ustreznih razlogov moralo odrediti vsaj hišni pripor.

Iz zahteve namreč ni razvidno, da bi ta uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o dejstvih, odločilnih pri presoji, ali je podan ta pogoj za podaljšanje pripora. Navedbe, da bi se sodišče ob pomanjkanju drugih ustreznih razlogov moralo odločiti za milejši ukrep hišnega pripora ali pripor celo odpraviti, si namreč ni mogoče razlagati kot trditev, da je napadena pravnomočna odločba v tem delu brez razlogov, marveč da ti niso zadostna podlaga za podaljšanje pripora. Po 1. odstavku 424. člena ZKP pa se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora z dne 11.4.2002 svojo odločitev utemeljila tudi z ugotovitvami, da je iz podatkov v spisu razvidno, da so prebežniki v nekaterih primerih, zaradi strahu tistih, ki so jih prevažali, da jih ne prime policija, morali zapustiti vozila, s katerimi so jih prevažali in da vseh prebežnikov pozneje niso našli, tako da so se ti znašli brez sredstev za preživljanje in brez dokumentov na območju naše države, torej v zanje popolnoma neznanem okolju. V sklepu zunajobravnavnega senata z dne 29.10.2002 pa je navedeno, da je sodišče pri presoji sorazmernosti med priporom in nevarnostjo ponovitve kaznivih dejanj, do katere bi prišlo v primeru izpustitve obtoženega C.O. na prostost, upoštevalo način izvršitve konkretnih kaznivih dejanj, to je prevoz tujcev v slabih razmerah, njihovo zapustitev v povsem neznanem okolju brez sredstev za preživljanje in dejstvo, da so za prevoz plačali v primerjavi s splošno znano življenjsko ravnijo v njihovih domovinah ogromne zneske. Zato se z vložnikom ni mogoče strinjati, da v spisu ne obstaja niti en podatek ali kakršenkoli dokaz, ki bi potrjeval zaključek v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Celo nasprotno, okoliščine, ki tak sklep potrjujejo, so bile ugotovljene in tudi upoštevane pri odreditvi in poznejšem podaljšanju pripora zoper obtoženega C.O.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obtoženega C.O. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 285/2002
• Sodba I Ips 279/2002
• Sodba I Ips 226/2002