Sodba I Ips 369/2001

Jedro

Če vložnik ne navede niti konkretne kršitve kazenskega materialnega ali procesnega zakona (1., 2. ali 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), še manj pa obrazloži takšno kršitev, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče presojati (1. odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in členom 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z izpodbijano sodno odločbo spoznalo obsojena F.Š. in D.K. za kriva, in sicer obsojenega D.K. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po 2. in 1.

odstavku 221. člena KZ. Izreklo mu je denarno kazen 150.000,00 SIT, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev. Višje sodišče pa je s sodbo z dne 07.09.2001 pritožbo obsojenega K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 02.11.2001 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje) vložila zagovornica obsojenega K. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega K. oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in strokovno nepravilno sestavljena. Uveljavlja le zakonski razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, za katerega določba 2. odstavka 420. člena ZKP izrecno navaja, da zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja, ni konkretno navedena, prav tako pa tudi iz obrazložitve vloge ni razvidno, kršitev katerega zakona (materialnega ali procesnega) in katere določbe uveljavlja. Takšnega pavšalnega očitka o kršitvi zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti v smislu 1. odstavka 424. člena ZKP ni mogoče preizkusiti. Navedena določba namreč Vrhovno sodišče zavezuje, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Preizkusa po uradni dolžnosti v tem postopku ni. Če torej vložnik ne navede niti konkretne kršitve kazenskega materialnega ali procesnega zakona (1., 2. ali 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), še manj pa obrazloži takšno kršitev, seveda njegove vloge, kot je bilo že povedano, ni mogoče presojati (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zagovorničine nadaljnje navedbe, da obsojeni K. ni mogel in moral vedeti, da gre za les, ki naj bi ga soobsojeni Š. pridobil s kaznivim dejanjem, ne predstavljajo kršitve materialnega zakona, temveč le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona v zvezi s subjektivnim elementom kaznivega dejanja prikrivanja po 2. odstavku 221. člena KZ bi bila namreč podana, če subjektivni element tega kaznivega dejanja v izreku pravnomočne odločbe ne bi bil vsebovan. V obravnavani kazenski zadevi je izrek popoln oziroma vsebuje tako objektivne kakor tudi subjektivni element kaznivega dejanja, prav tako pa ima izpodbijana pravnomočna sodna odločba tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih. Če pa se zagovornica ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča glede oblike krivde, pa pomeni njeno nestrinjanje le izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP), niti njene navedbe, (da kot voznik ni bil dolžan pregledovati ali je les odkazan ali ne, ter da je odšel že pred petimi leti "na svoje" zaradi sporov z očetom, da opravlja delo tako ob sobotah, kakor tudi ob nedeljah in praznikih v času sezone, pri čemer opozarja na zagovor obeh obsojencev), niso takšne narave, da bi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vzbudile precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (člen 427 ZKP).

Ker torej zagovornica v zahtevi uveljavlja kot edini razlog (čeprav se v uvodu zahteve sklicuje na kršitev zakona) zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je pri višini povprečnine bilo upoštevano tudi trajanje in zapletenost postopka ter obsojenčeve premoženjske razmere (3.

odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 100/98
• Sodba I Ips 286/2001
• Sodba I Ips 128/97