Sodba I Ips 5/2003

Jedro

Presoja odreditve pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 11.12.2002 po določbi 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zoper obd. A.O., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 13.12.2002 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik M.P. iz L., je priporočeno po pošti dne 30.12.2002 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi njen vložnik ni podal končnega predloga.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč očita, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11.

točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je v sklepih premalo obrazložilo, zakaj meni, da je podana ponovitvena nevarnost obdolženca, ko je odločalo o odreditvi pripora in ni utemeljilo, zakaj ni uporabilo blažjega ukrepa hišnega pripora. Navedene trditve niso utemeljene, saj je sodišče ravno obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti natančno obrazložilo in zavzelo stališče tudi do dejstva, da je obdolženi vključen v metadonski program ter tudi ocenilo težo okoliščin, ki kažejo na to, da je potrebno odrediti strožji ukrep, pripor zoper obdolženca. Sodišče namreč opisuje kriminalno dejavnost obsojenega, njegove osebne lastnosti in razmere in tudi način ravnanja ob storitvi kaznivega dejanja in na podlagi te ocene napravi sprejemljiv zaključek o odreditvi pripora iz navedenega pripornega razloga. Tako oba sklepa nimata pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri oceni zakonitosti sklepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani pravnomočni sklep po njegovi oceni nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Po eni strani sodišče ni navedlo razlogov o tem, zakaj ni mogoče uporabiti zoper obdolženca milejšega ukrepa, očitno hišnega pripora, po drugi strani pa tudi ne razlogov o odločilnih dejstvih, povezanih z ugotovitvijo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine med drugim kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP obsega sklep, s katerim preiskovalni sodnik odredi pripor, ob vsem ostalem tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik obrazložiti tudi dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje tako obrazložitev utemeljenega suma kot tudi navedbe in presojo konkretnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, s katerimi ugotavlja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Gre za okoliščine, povezane z načinom storitve obravnavanega kaznivega dejanja, z obdolženčevim prejšnjim življenjem, osebnimi lastnostmi in razmerami, v katerih živi. V obrazložitvi napadenega sklepa sodišče navaja, kako ocenjuje posamezne okoliščine in se opredeli tudi do obdolženčevih navedb glede zatrjevanega pridobivanja in obsega sredstev za preživljanje ter do okoliščine, ki zadeva obdolženčevo zdravljenje odvisnosti od mamil. Na podlagi ugotovljenih in ocenjenih okoliščin, ki so izkazane s podatki spisa, sodišče utemeljeno sklepa, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja.

Izpodbijani pravnomočni sklep ima tudi razloge o tem, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in zakaj ni mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom. Določba 2.

odstavka 192. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, nalaga sodišču, da mora upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe, pri izbiri ukrepa pa tudi, da ne uporabi strožjega, če se da isti namen doseči z milejšim. Sodišče je ugotovilo, da so izkazane takšne okoliščine, ki dajejo podlago za zanesljiv zaključek, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih za odreditev pripora je presodilo, da se odprava ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ne da doseči s katerim od milejših ukrepov. Glede na takšno postopanje ni mogoče sprejeti očitka, da ni upoštevalo navedene določbe.

Glede na obrazloženo je sodišče v skladu z zahtevami določb 1.

odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP ugotovilo dejstva, ki so odločilna za presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter o tem navedlo ustrezne razloge. Zato ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti posamezne okoliščine, posebej še obdolženčevo gmotno stanje in zmožnost zagotavljanja zaslužka, presoja drugače kakor izpodbijani pravnomočni sklep ter nakazuje na nedokazanost odločilnih dejstev, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. A.O. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 99/2003
• Sodba I Ips 69/2006
• Sodba I Ips 21/2004