<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 380/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.380.2001
Evidenčna številka:VS21694
Datum odločbe:10.04.2003
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - omogočanje uživanja mamil - dejanje majhnega pomena - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - načelo enakosti pred zakonom - načelo enakega varstva pravic

Jedro

Presoja uporabe instituta dejanja majhnega pomena pri kaznivem dejanju omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 01.09.2000 je bil obs. A.L. po določbi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 14. členom KZ oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 2. in 1. odstavku 197. člena v zvezi z 22. členom KZ. Odločeno je bilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.12.2000 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega navedenega kaznivega dejanja, mu po določbah 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo ter v njej z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine v znesku 100.000,00 SIT. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 17.05.2001, opr. št. Kp 4/2001, zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer na 100.000,00 SIT določeno povprečnino.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica A.K. iz K., je dne 19.11.2001 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in s sodbo spremeni sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17.05.2001, opr. št. Kp 4/2001, tako da pritožbi obrambe ugodi in spremeni sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 07.12.2000, tako da zavrne kot neutemeljeno pritožbo Okrožnega državnega tožilstva iz Kranja ter potrdi sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 01.09.2000. Odloči naj tudi, da stroški postopka bremenijo proračun.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče s tem, ko je drugače, kakor sama zatrjuje, ocenilo okoliščine, ki kažejo na neznaten pomen dejanja, kršilo kazenski zakon. To zatrjevanje pa ni utemeljeno, kajti dokazna ocena spada v področje ugotavljanja in zaključkov glede dejanskega stanja, kar je pravica in dolžnost sodišča in v zvezi s tem sodišče zakona ne krši. Ta razlog se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog, ni pa ga mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Nadalje zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče uporabilo pri navajanju razlogov o nevarnosti marihuane opredelitve, ki izhajajo iz Zakona o prometu in proizvodnji drog in iz Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, torej na podlagi predpisov, ki sta začela veljati v letu 2000, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno v letu 1996. Takšna retroaktivna uporaba pa pomeni kršitev zakona. Ker je takšno sklicevanje nedopustno, drugih razlogov o tem pa odločba nima, je sodišče zagrešilo tudi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi teh razlogov ne bo mogoče upoštevati, saj so neutemeljeni. Nedopustno bi bilo sklicevanje na predpis, ki ni veljal v času storitve kaznivega dejanja, če bi bil ta naveden v izreku sodbe kot očitek, da gre za mamilo, pa substanca ne bi bila razglašena za mamilo.

Navajanje predpisa, ki na osnovi sodobnih spoznanj opredeljuje stopnjo nevarnosti mamila za utemeljitev trditve sodišča, da gre za nevarno mamilo, pa je povsem dopustno, kajti tovrstno mamilo je bilo enako nevarno v času storitve kot v času, ko je sodišče utemeljevalo svoje zaključke z argumenti iz predpisa, ki v času storitve res še ni veljal.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je s pravnomočno sodbo sodišče kršilo kazenski zakon, očitno iz 1. točke 372. člena ZKP. Po njenem stališču sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni kriterij za uporabo instituta dejanja majhnega pomena.

Pravnomočna sodba ugotavlja, da obtoženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena v smislu določbe 14. člena KZ, ker ni izpolnjen objektivni kriterij. Presodila je, da je obsojenčevo dejanje predvsem po naravi in teži takšno, da ne dovoljuje zaključka o njegovem majhnem pomenu. Pri tem izhaja predvsem iz okoliščin, da gre v obravnavanem primeru za drogo, ki je nevarna za zdravje, iz splošno znanega dejstva, da so tovrstna kazniva dejanja v porastu, da imajo hude in celo usodne posledice, da so vsi uživalci trdih drog začeli s kajenjem marihuane v majhnih količinah, da je dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu, pripisati budnosti kriminalistov, ki so preprečili, da bi navzoči pokadili mamilo, ter iz ugotovitve, da je obsojenec poskusil trem osebam dati v uživanje mamilo, ki je razvrščeno v skupino najbolj nevarnih drog. Upošteva pa tudi, da je za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1.

odstavkom 197. člena KZ predpisana kazen zapora od enega do desetih let. To pa pomeni, da je že zakonodajalec s takšno predpisano kaznijo ocenil, da je podana večja stopnja abstraktne nevarnosti obravnavanega dejanja in ga s tem uvrstil med hujša kazniva dejanja. Sodišče je, kot je navedeno v tretjestopni sodbi, zavzelo stališče, da ni mogoče uporabiti instituta dejanja majhnega pomena, ne da bi bila opravljena po eni strani ocena vseh alternativno naštetih objektivnih pogojev, po drugi strani pa tudi subjektivnih meril. Na podlagi takšne presoje je utemeljeno zaključilo, da ni podan objektivni pogoj za uporabo instituta dejanja majhnega pomena.

Ugotovilo je namreč, da nevarnost obsojenčevega dejanja v objektivnem pogledu ni majhna. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Z navedbami, s katerimi zahteva obrazlaga, da je teža obsojenčevega dejanja neznatna, da sodbi ne navajata konkretnih dokazov in podatkov za ugotovitev o porastu dejanj te vrste in tudi ne o porastu uživanja konkretnega mamila in da je trditev o nevarnosti obsojenčevega ravnanja pavšalna, ker se marihuana ne pojavlja več kot problem, ki bi povzročal škodljive posledice, z opozarjanjem na vprašljivost škodljivosti marihuane in na polemike, ali sploh gre za mamilo ter z vsemi ostalimi izvajanji, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih je bilo poskušeno kaznivo dejanje in na škodljive posledice, nakazuje na nepravilne dejanske ugotovitve in zaključke pravnomočne sodbe. S tem pa v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Z očitkom, da sodba ni preizkusila vseh elementov objektivnega in subjektivnega kriterija za uporabo instituta dejanja majhnega pomena, v posledici česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti, zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Nakazuje, da pravnomočna sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Pravnomočna sodba ima razloge o tem, zakaj šteje, da ni podan objektivni pogoj in zakaj je stopnja materialne protipravnosti obsojenčevega dejanja takšna, da ne dovoljuje uporabe določbe 14. člena KZ. Ker morata biti za odločitev o majhnosti pomena ugotovljena oba pogoja, objektivni in subjektivni kumulativno, je razumljivo, da se sodišče glede na navedeno ni ukvarjalo s subjektivnim pogojem. Glede na to zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP ni podana.

Nasprotje v razlogih sodbe sodišča tretje stopnje in s tem nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v tem, da se sodba po eni strani ne spušča v ugotavljanje subjektivnega pogoja, po drugi strani pa obrazlaga, da je sklep o obstoju obeh kriterijev, potrebnih za uporabo instituta dejanja majhnega pomena, mogoče sprejeti le po medsebojnem celovitem tehtanju in analiziranju obeh pogojev in posameznih elementov, ki sestavljajo ta dva pogoja. V razlogih navedene sodbe so obrazloženi pogoji za uporabo določbe 14. člena KZ ter dana načelna razlaga načina njihovega ugotavljanja. Iz te razlage sledi, da je sodišče dolžno analizirati vse alternativno naštete pogoje, ki se nanašajo na objektivni kriterij in alternativno naštete pogoje, ki zadevajo subjektivni kriterij. Povsem jasno je, da sodišče subjektivnega pogoja ne raziskuje, če ugotovi, da objektivni ni podan. Zato ni nobenega nasprotja med razlogi sodbe, zaradi česar zahteva neutemeljeno uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Pa tudi sicer te kršitve v delu, v katerem določa, da je podana, če so razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ni mogoče razlagati tako, kot to stori zahteva za varstvo zakonitosti. Gre namreč za nasprotje o dejstvih, ki so odločilna za pravilno razsojo zadeve. Takšnega nasprotja pa glede na navedeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni ustvarilo.

Zahteva tudi ocenjuje, da je sodišče s tem, ko je nevarnost marihuane za zdravje utemeljilo s sklicevanjem na Zakon o proizvodnji in prometu z drogami (ZPPD) in Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000 z dne 06.06.2000), kršilo kazenski zakon, očitno iz 4. točke 372. člena ZKP. Prezrlo je, da je obravnavano kaznivo dejanje bilo poskušeno dne 16.12.1996, medtem ko sta navedena predpisa začela veljati, prvi dne 11.01.2000, drugi pa dne 21.06.2000. Ker je po mnenju zahteve sklicevanje na zakonske in podzakonske vire, ki v času storitve kaznivega dejanja še niso veljali, nedopustno, in ker sodba drugih razlogov o tem nima, je sodišče istočasno tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je presojalo navedbe, s katerimi je pritožba, vložena zoper sodbo sodišča druge stopnje, zatrjevala majhno stopnjo škodljivosti marihuane. Pritrdilo je ugotovitvi s pritožbo izpodbijane drugostopne sodbe glede nevarnosti marihuane in pri tem uporabilo kot merilo navedena predpisa. Res je, da sta slednja stopila v veljavo po storitvi predmetnega kaznivega dejanja, vendar to ne pomeni, da ju sodišče pri argumentaciji svoje odločitve ne bi smelo uporabiti. Tudi v času storitve kaznivega dejanja je glede na takrat veljavno Odločbo o seznamu mamil (Uradni list SFRJ, št. 78/70) konoplja bila razglašena za mamilo. Na podlagi strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave UKS je bilo ugotovljeno, da je zasežena droga vsebovala canabinoidne komponente, canabinol, tetrahidrocanabinol in canabidiol. Pozneje sprejeta predpisa sta zaradi teh lastnosti le natančneje opredelila stopnjo nevarnosti mamila, ki je glede na vsebovane lastnosti imelo naravo nevarne droge že v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zaradi tega ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je sodišče kršilo kazenski zakon. Ker ima pravnomočna sodba ustrezne razloge tudi o tem, zakaj šteje marihuano nevarno za zdravje, je prav tako neutemeljena trditev zahteve, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z zatrjevanjem, da izpodbijana odločitev ni primerljiva s podobnimi primeri v dosedanji sodni praksi, zahteva opozarja na kršitev načela enakosti ljudi pred zakonom (14. člen Ustave) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Te določbe zagotavljajo, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Slednje predpostavlja primerljivost odločilnih dejstev, ki so podlaga za uporabo določenega instituta, v tem primeru instituta dejanja majhnega pomena. Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje na drugačno sodno prakso, in sicer le na odločitvi v dveh drugih kazenskih zadevah, ne da bi podrobneje utemeljila, iz katerih razlogov v izpodbijani pravnomočni sodbi niso bila uporabljena enaka merila, kot v pretežni večini podobnih zadev. Na podlagi takšnih navedb pa ni mogoče zaključiti, da je sodišče postopalo v nasprotju z navedenima določbama.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. A.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

URS člen 14, 22.KZ člen 14.ZKP člen 420, 420/2, 372, 372-4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDQ5Ng==