Sodba I Ips 49/2003

Jedro

Presoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obt. K.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 27.12.2002 je senat Okrožnega sodišča na Ptuju na podlagi določbe 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obt. K.S. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zoper obtoženca je pri navedenem sodišču vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 8.1.2003 zavrnilo pritožbi obtoženca in njegove zagovornice kot neutemeljeni.

Obtoženec je dne 21.1.2003 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "v smislu 4. odstavka 420. člena ZKP". Zahteva ne vsebuje končnega predloga. Iz izvajanj v njeni obrazložitvi se da povzeti, da se zavzema za razveljavitev pravnomočnega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v predlogu, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Obtoženec v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj se ne strinja, da obstaja ponovitvena nevarnost, zaradi katere je bil z napadenima sklepoma pripor zoper njega podaljšan po vložitvi obtožnice. Opozarja tudi na napako v priimku ene izmed prič, ki je v obrazložitvi sklepa sodišča druge stopnje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Glede napačnega zapisa priimka priče pa ne gre za nasprotje, ki bi predstavljalo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ne navaja, katere konkretne kršitve zakona naj bi bile storjene z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Na podlagi navedb v obrazložitvi je mogoče sklepati, da zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP, ko zatrjuje, da napadeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah prič med preiskovalnimi dejanji ter samimi temi listinami in zapisniki.

Zahteva glede zatrjevanih kršitev ne navaja konkretno, katera odločilna dejstva v pravnomočnem sklepu niso obrazložena, v čem je popolna nejasnost razlogov in v čem so si ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter tudi ne dovolj jasno, glede katerih listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku je njihova vsebina povzeta v nasprotju z njimi samimi. Iz navedbe, da je vsebina izpovedbe D.J., glede katerega je v drugostopnem sklepu očitno pomotoma naveden priimek, drugačna, kot je povzeta v obrazložitvi napadenega pravnomočnega sklepa, pa sledi, da zahteva prav v tem vidi nasprotje.

Sodišče je ugotovilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Pri ugotavljanju okoliščin, odločilnih za takšno presojo, je upoštevalo tudi dejstvo, da je obtoženec v sporu s svojimi sosedi, med drugim prav tako z D.J. ter da je tudi njemu grozil s požigom. Iz zapisnika o zaslišanju D.J. pred preiskovalnim sodnikom sicer sledi, da mu obtoženec ni direktno grozil v gostilni K. v C., toda tudi, da je obtoženec grožnjo izrekel v tej gostilni, vendar v nenavzočnosti priče. Zato ugotovitev izpodbijanega sklepa o grožnji D.J. ni mogoče šteti kot takšno nasprotje, ki bi predstavljalo v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazano kršitev. Po povedanem, in ker ostale kršitve v zahtevi niso obrazložene, se pokaže, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pa pomeni, da morajo biti vse zatrjevane kršitve tudi obrazložene.

V ostalem zahteva za varstvo zakonitosti z opozarjanjem, da obtoženčeva dosedanja kaznovanost ne zadostuje za zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in z nakazovanjem, da niso potrjene grožnje S.K. in J.K. ter da je ocena njegovega zdravstvenega stanja, ki je v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti navedena v sklepu sodišča druge stopnje, zmotna glede na število operativnih posegov in težo posledic, napada presojo dejanskih okoliščin, s katerimi sta nižji sodišči utemeljili obstoj navedenega pripornega razloga. S temi navedbami zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obt. K.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 213/98
• Sodba I Ips 117/99
• Sodba I Ips 107/2001