Sodba I Ips 40/2000

Jedro

Pravni standard "velika količina" uporablja KZ le pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 310. člena, sodišče pa mora v vsaki konkretni zadevi posebej ocenjevati, ali je temu pravnemu standardu zadoščeno. Opredelitev, ali gre za veliko količino orožja, je odvisna od njegovih specifičnih značilnosti. Zato bo v primeru, ko bo šlo za orožje, katerega nevarnost je večja, podana velika količina, ki je kot take ne bi bilo mogoče opredeliti, če bi šlo za enako količino manj nevarnega orožja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni S.Č. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 08.12.1998 pod točko II/4 obsojenega S.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. v zvezi s 1. odstavkom 310. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 310. člena KZ določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega S.Č. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S.Č. dne 07.02.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter ravna v skladu z določbami 426. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva nima prav, ko zatrjuje, da ni šlo za veliko količino orožja in s tem, da ni podan eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 2. odstavku 310. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojeni S.Č. protipravno pridobil strelno orožje v večji količini, katerega promet posamezniku sploh ni dovoljen (4. člen Zakona o orožju, Uradni list RS, št. 17/81 in 44/90), s tem, da je točneje neugotovljenega dne v začetku oktobra leta 1991 v V.g. na L. prevzel od R.S. 5 avtomatskih pištol znamke Scorpion ter eno avtomatsko puško znamke CZ M 70 A, cal. 7,62 mm in s tem storil kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 310. člena KZ.

Sodišče prve stopnje v zakonskem besedilu kaznivega dejanja v izreku in nato tudi v razlogih sodbe (2. odstavek na strani 15), enako pa je svojo odločitev v 5. odstavku na 2. strani sodbe utemeljilo tudi višje sodišče, navedlo, da si je obsojenec pridobil večjo količino, čeprav je uporabilo določbo 2. odstavka 310. člena KZ, ki je kot eno od okoliščin, zaradi katere temeljna preide v kvalificirano obliko, določala veliko količino orožja. Vložnik v zahtevi tega vprašanja izrečno ne problematizira, pač pa sklepnem delu navaja, da pravnomočna sodba nima ustreznih razlogov o veliki količini orožja, ali pa so ti razlogi nejasni oziroma v nasprotju z judikati, na katere se zahteva sklicuje. Zato je za presojo utemeljenosti zahteve pomemben le odgovor na pravno vprašanje, ali količina strelnega orožja, ki ga je pridobil obsojeni S.Č., pomeni veliko količino, določeno v 2. odstavku 310. člena KZ.

V času izvršitve kaznivega dejanja je bilo to kaznivo dejanje določeno v 220. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije. Po 1. odstavku 220. člena je kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi storil tisti, ki je neupravičeno izdelal, prodal, pridobil ali menjal strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi, katerih nakup občanom sploh ni bil dovoljen. Za temeljno obliko kaznivega dejanja je bila predpisana kazen treh let zapora. Za kvalificirano obliko po 2. odstavku iste določbe, ki je bila podana takrat, ko je šlo za večjo količino strelnega orožja, streliva ali razstrelilnih snovi, pa je bila predpisana kazen od enega do desetih let zapora.

V uvodnih pojasnilih h KZ, je Milan Kosterca zapisal, da spada kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310. členu med aktualna dejanja, ki pomenijo precejšnjo nevarnost. Na tej podlagi je bila kriminalna cona razširjena že pri temeljni, še posebej pa v kvalificirani obliki. Po tej določbi temeljno obliko nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ stori tisti, ki protipravno izdela, proda, pridobi, menja ali vnese v državo strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo, katerih promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen. Če gre pri takem dejanju za strelno orožje, strelivo, razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali, ki pomeni veliko nevarnost, je podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Za temeljno dejanje je bila predpisana kazen do treh let zapora, za kvalificirano pa od šestih mesecev do petih let zapora.

Po noveli KZ (Uradni list RS, št. 23/99), ki velja od 23.04.1999 dalje in je torej veljala tudi v času odločanja v zadevi pred sodiščem druge stopnje, stori kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ tisti, kdor protipravno izdela, pridobi, hrani, proda, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo, katerih promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen. Kvalificirana oblika po 2. odstavku iste zakonske določbe pa je podana, če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali ki pomeni nevarnost ali če je dejanje storjeno v skupini. Za razliko od prejšnjega besedila je bilo v 1. in 2. odstavku poleg kemičnega zajeto tudi biološko in jedrsko orožje, poleg ostalih izvršitvenih oblik je bila inkriminirana tudi hramba, prav tako pa sta kot posebna načina izvršitve opredeljena vnos v državo oziroma iznos iz nje. Novela je tudi prinesla povišanje predpisanih kazni za temeljno kot tudi kvalificirano obliko kaznivega dejanja.

Primerjava ureditve kaznivega dejanja v navedenih določbah pokaže, da je zakonodajalec v KZ znatno razširil kriminalno cono, hkrati pa znižal kazni za temeljno in kvalificirano obliko. Za razliko od ureditve v 2. odstavku 220. člena KZ-77, je pri kvalificirani obliki, ki jo je vezal na količino, namesto standarda "večje količine"

postavil standard "velike količine orožja". Z zadnjo, v času sojenja veljavno novelo, pa je še razširil število izvršitvenih oblik in zanje predpisal strožje kazni. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi 2. odstavka 3. člena KZ, česar vložnik zahteve niti ne izpodbija, uporabilo določbe interimnega zakona KZ, ki so veljale od 1.1.1995 do 23.4.1999, in so za obsojenega S.Č. najugodnejše.

Kakor je že pojasnjeno, je za presojo utemeljenosti zahteve odločilnega pomena, ali količina strelnega orožja, ki ga je pridobil obsojeni S.Č., pomeni veliko količino po 2. odstavku 310. člena KZ.

Pomen nekaterih izrazov, ki jih uporablja, določa KZ v svojem 126. členu. Vsebino ostalih izrazov pa je treba ugotoviti z uporabo razlagalnih metod.

Gramatična razlaga, v skladu s slovničnimi pravili o stopnjevanju mernih pridevnikov, privede do spoznanja, da je večji primernik pridevnika veliki in da zato pomeni večje več kot veliko.

Vendar pa je tolmačenje teh izrazov v Kazenskem zakoniku, ki v 13. odstavku 126. člena KZ pod točko 2 razlaga pojem večje, pod točko 3 pa velike premoženjske koristi, škode ali vrednosti, drugačno od gramatične razlage. Za večjo premoženjsko korist, škodo ali vrednost se po teh določbah šteje znesek, ki presega 5 povprečnih neto plač na zaposleno osebo, za veliko pa tisti znesek, ki presega 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Taka razlaga je zavezujoča, ko gre za kvalificirano obliko na podlagi velike vrednosti orožja, streliva, razstrelilne snovi ali kakšnega drugega bojnega sredstva. Četudi si je zato treba razlagati, da pomeni velika količina, kot jo uporablja KZ, več od večje količine, pa razmerij med tema izrazoma, kot je določena v 126. členu KZ, ni mogoče kar mehanično uporabiti, ko gre za presojo, ali je zadoščeno pravnemu standardu velike količine, v konkretnem primeru orožja.

V Kazenskem zakoniku s komentarjem - posebni del, mag. Mitja Deisinger, navaja (stran 766), da si kot veliko količino lahko razlagamo tisto količino, ki večkratno presega (na primer trikratno) zamišljeno količino, ki bi jo imel lahko posameznik za uporabo v primeru dovoljenosti teh orožij ali streliv. Po njegovem mnenju bo tako lahko podana večja količina orožja že tedaj, ko bo imel storilec tri vojaške puške. Avtorjev komentar glede tega pravnega standarda je enak tistemu, kot ga je podal k določbi 2. odstavka 220. člena KZ-77, ki je za razliko od uporabljene pravne opredelitve govorila o večji količini orožja.

Kazenskopravna norma mora biti tako splošna, da je mogoče z njo zajeti nedoločeno število bodočih primerov, ki jih zakonodajalec z njo inkriminira, hkrati pa mora zadostiti tudi zahtevi po določenosti kaznivega dejanja v zakonu. Izraz velika količina KZ uporablja le pri tem kaznivem dejanju in ne določa meril, kdaj gre za tako količino. Ali je temu pravnemu standardu zadoščeno, mora sodišče ocenjevati v vsaki konkretni zadevi posebej. Že po naravi stvari je jasno, da je opredelitev, ali gre za veliko količino orožja, odvisna od njegovih specifičnih značilnosti. Tako bo v primeru, ko bo šlo za orožje, katerega nevarnost je večja, podana velika količina, ki je kot take ne bi bilo mogoče opredeliti, če bi šlo za enako količino manj nevarnega orožja. Nobenega dvoma ne more biti, da je nevarnost avtomatskega strelnega orožja večja od tiste, ki jo ima orožje brez takih značilnosti. V konkretnem primeru je obsojenec pridobil 5 avtomatskih pištol znamke Scorpion in 1 avtomatsko puško, torej orožja, ki so sposobna izstreliti veliko število nabojev v kratkem času. Predvsem avtomatske pištole je mogoče učinkovito uporabiti tudi pri storitvi klasičnih kaznivih dejanj z elementi nasilja. Na podlagi presoje s tega vidika, se količina strelnega orožja, ki ga je pridobil obsojeni S.Č., pokaže kot velika, s tem pa tudi, da je podan tudi ta zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 2. odstavku 310. člena KZ. Nasprotna zatrjevanja v zahtevi je zato treba zavrniti kot neutemeljena.

Sklicevanje vložnika na več kot četrt stoletja staro prakso Vrhovnega sodišča Kosova in Vrhovnega sodišča Srbije že zaradi poznejše osamosvojitve naše države nimajo nobenega pomena. Ob tem se nanašajo na povsem drugačne razmere, v njih pa tudi ni nobenih meril, ki bi jih bilo mogoče uporabiti kot argumentacijo pri odgovoru na temeljno vprašanje, ki ga izpostavlja ta zahteva.

Drži, kar pravi vložnik, da sodišče ni ugotavljalo vrednosti orožja, ki ga je pridobil obsojeni S.Č., ne pa tudi, da ta na podlagi spisovnih podatkov ne bi bila ugotovljiva. Vendar pa sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti, ker je obtožnica obsojencu očitala storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja na podlagi količine orožja, ne pa na podlagi njegove vrednosti.

Zahteva sicer uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno tisto po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, vendar je očitno, da gre tudi v tem delu zgolj za zavračanje naziranja sodišča, zakaj gre za kvalificirano in ne temeljno obliko kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Po vsebini ta očitek zato ne pomeni uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi operiralo s pojmom večje namesto velike količine orožja, vendar pa glede na to, da orožje, ki ga je pridobil obsojeni S.Č., pomeni veliko količino, izpodbijana pravnomočna sodba ni nezakonita.

Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.Č., niso podane in je zahtevo na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Vložnik z zahtevo ni uspel, zato je obsojeni S.Č. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 142/97
• Sodba I Ips 243/98
• Sodba I Ips 404/2005