Sodba I Ips 41/2003

Jedro

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki se nanaša na storitev kaznivega dejanja, s katerim grozi obdolženec, je podan tudi, ko je mogoče na podlagi ugotovljenih okoliščin utemeljeno sklepati o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec storil tudi drugovrstno kaznivo dejanje kot tisto, za katerega je uveden kazenski postopek.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega F.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 29.01.2003 na podlagi 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega F.R. iz razloga po 3. točki 1.

odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, v katerega mu je vštela čas od 28.01.2003 od 08.20 ure dalje, ko je bila obdolžencu vzeta prostost. Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je z uvodoma pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega F.R. dne 06.02.2003 iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložen utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor, da iz opisa dejanj nasilništva ni razvidna časovna povezanost med ravnanjem storilca in reakcijo, ki naj bi jo njegovo ravnanje vzbudilo tako v družini kot v javnosti. Poudarja tudi, da na podlagi ugotovljenih okoliščin ni mogoče sklepati, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi ter da bi bilo mogoče varnost oškodovanke zagotoviti že z milejšim ukrepom prepovedi približevanja določeni osebi po 195.a členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper obdolženega F.R. odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so v sklepu preiskovalne sodnice natančno navedeni razlogi za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, prav tako tudi okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil kazniva dejanja. Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje obrazložitev, zakaj z milejšim ukrepom varnosti oškodovanke ni mogoče zagotoviti in tudi razloge o tem, da je podano sorazmerje med napadeno dobrino in odvzemom prostosti obdolžencu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preiskovalna sodnica je zoper obdolženega F.R. s sklepom z dne 30.1.2003 uvedla preiskavo zaradi kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ, nasilništva po 1.

odstavku 299. člena KZ in nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ.

Pogoji za odreditev pripora so: a) obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo(a) dejanje(a); b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali postopka.

Zagovornici obdolženega F.R. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj utemeljenega suma. Iz napadene pravnomočne odločbe je razvidno, da je sodišče določno pojasnilo, da tak sum izhaja iz obvestil o opravljenih razgovorih z oškodovanko in nekaterimi drugimi osebami, ki jih je naštelo, iz potrdila, da so bili obdolžencu zaseženi pištola, teniški lopar in lesena palica, ki naj bi jih uporabil pri storitvi kaznivega dejanja dne 30.12.2002, sklicevalo se je na zdravniška potrdila Kliničnega centra v Ljubljani o poškodbah D.R. in o poteku njenega zdravljenja ter na fotografije, na katerih so vidne poškodbe, ki naj bi jih prizadejal obdolženec. Nasprotna zatrjevanja v zahtevi zato niso utemeljena.

Vložnica v zahtevi izpodbija utemeljenost suma tudi z navedbo, da mora obstajati časovna kontinuiteta med ravnanjem storilca in reakcijo, ki jo vzbudi v družini ali javnosti, ki se kaže v obliki ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti ter da iz listin, naštetih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ni razvidno, kdaj naj bi do takšne reakcije prišlo ter da o tem ne govorijo niti listine, ki se nahajajo v spisu. Pri tem tedaj ne zatrjuje, da v opisu teh dejanj ta zakonski znak ni naveden, marveč da ni razvidno, da bi do take reakcije prišlo v tistem časovnem okviru, potrebnem pri kaznivem dejanju nasilništva. Pri vseh kaznivih dejanjih, tako kot so opisana v napadeni pravnomočni odločbi, je utemeljen sum podan.

Sodišče pa bo med preiskavo raziskalo, ali je pri slednjem kaznivem dejanju časovna povezanost med zgražanjem, ki naj bi ga ravnanje obdolženca vzbudilo pri naštetih osebah, nastopilo v tistem časovnem okviru, da bi bilo še podano kaznivo dejanje nasilništva oziroma, ali ne gre pri tem dejanju, tako kot je opisano, morebiti za kakšno drugo kaznivo dejanje.

Prav tako se ni mogoče strinjati z vložnico, ko po vsebini navaja, da je sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin napačno ocenilo, da so te take narave, da kažejo, da je pri obdolžencu podan navedeni priporni razlog. Po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se ob obstoju temeljnega pogoja za pripor sme zoper določeno osebo odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ta priporni razlog je podan, če je izkazana najmanj ena subjektivna okoliščina, torej tista, ki se nanaša na storilca in najmanj ena objektivna, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi kažeta, da je podana realna nevarnost, da bo storilec (v konkretnem primeru) storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ne glede na nespretno formulacijo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ko sodišče govori hkrati o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, nevarnosti, da bo obdolženec dokončal poskušeno kaznivo dejanje, oziroma da bo storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, je iz napadene odločbe jasno razvidno, da je sodišče odredilo pripor, da bi obdolžencu preprečilo storitev kaznivega dejanja, s katerim grozi. Ravno za to obliko pripornega razloga pa je izraz ponovitvena nevarnost v bistvu neustrezen, kajti navedeni priporni razlog je namreč podan tudi takrat, ko je mogoče na podlagi ugotovljenih okoliščin utemeljeno sklepati o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec storil tudi drugovrstno kaznivo dejanje, s katerim se resno ogroža varnost ljudi. Zato se ni mogoče strinjati z naziranjem vložnice, da je odreditev pripora zoper obdolženca nezakonita, ker je sodišče ugotovilo, da ta ni grozil s storitvijo istovrstnega kaznivega(ih) dejanja(j), kot so tista, zaradi katerih je zoper njega uveden kazenski postopek.

Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da naj bi se obdolženec že večkrat tudi fizično znašal nad svojo ženo D.R., da je njegovo ravnanje postajalo vse agresivnejše, saj naj bi ji 30.12.2002, ko naj bi jo pretepel s kovinskim loparjem in leseno palico, potisnil cev pištole v usta in grozil, da jo bo ubil.

Obdolženec naj bi se vdajal prekomernemu uživanju alkohola in bil v takem stanju do oškodovanke še posebno nasilen. Pri storitvi slednjega kaznivega dejanja naj bi oškodovanki grozil s smrtjo, enake grožnje pa ponovil tudi takrat, ko je bila ta še v bolnišnici, kjer se je zdravila zaradi poškodb, ki naj bi jih ji prizadejal. Sodišče je tudi obrazložilo, da je iz obdolženčevega zagovora razvidno, da je brez posebnih težav prišel do strelnega orožja, s katerim je oškodovanki grozil, kar si je očitno mogoče razlagati tako, da bi do takega orožja lahko prišel tudi v bodoče in tako ne le ponovil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja, temveč bi uresničitev njegovih grožej postala povsem realna. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa je razvidno tudi, da se oškodovanka po končanem bolnišničnem in zdraviliškem zdravljenju, slab mesec po dogodku ni upala vrniti domov, čeprav tam živita njeni dve mladoletni hčerki. Zaključku v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec v primeru, če pripor zoper njega ne bi bil odrejen, storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Z navedbami v zahtevi, da podatki ne izkazujejo, da bi se v družini vladano večletno nasilje samo še stopnjevalo, temveč ravno nasprotno, da je šlo za enkraten dogodek, pri katerem sta bila tako oškodovanka kot tudi obdolženec vinjena, da je oškodovanka pri dejanju z dne 31.5.2001 obdolženca celo porezala z ostrim predmetom in da gre v tem primeru za očiten silobran, da se oškodovanka obdolženca ne boji, saj da ji v času enega meseca po storitvi zadnjega dejanja ni storil ničesar, da sta ponovno (za)živela običajno življenje zakoncev v zvezah, v katerih se občasno pojavlja pri obeh prekmerno pitje alkoholnih pijač, da pri obdolžencu ni problem uživanje alkohola, ampak njegova konstitucija, da uživanju(a) alkoholnih pijač ni bil vdan (vajen), kar da je oškodovanka sama povedala, da se je obdolženca pijača hitro prijela, zagovornica obdolženega F.R. ponuja lastno presojo dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tiste, navedene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Enako velja tudi za vložničine navedbe, ki da govorijo proti sklepu o obstoju ugotovljenega pripornega razloga, da obsojenec še ni bil kaznovan, da je zaposlen, da živi v urejenih bivalnih razmerah ter da mora preživljati svoja otroka in dementno mater. Na ta način napadeno pravnomočno odločbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Sodišče je navedlo razloge tudi glede tretjega pogoja za pripor.

Ugotovilo je, da naj bi obdolženec pri zadnjem kaznivem dejanju uporabil pri pretepu teniški lopar, palico in pištolo, oškodovanki grozil z umorom, da njegov problem s prekomernih uživanjem alkohola še ni rešen in da se v vinjenem stanju ne more obvladati ter da je zato podana takšna stopnja ogroženosti oškodovanke D.R., da je njeno varnost mogoče zagotoviti samo z odreditvijo pripora zoper obdolženca. Na ta način je tudi obrazložilo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna in izrazilo stališče, da z milejšim ukrepom oškodovankine varnosti ni mogoče zagotoviti in tudi, da je podano sorazmerje med ogroženo dobrino in odvzemom prostosti obdolžencu. Naziranje v zahtevi, da je mogoče preprečiti morebitno storitev novega kaznivega dejanja že z milejšim ukrepom prepovedi približevanja oškodovanki, izhaja iz lastne, za presojo tega vprašanja pomembnih okoliščin, ki pa se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni odločbi. Zato tudi v tem delu po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa, kakor je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obdolženega F.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 276/2002
• Sodba I Ips 355/2002
• Sodba I Ips 3/2005