<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 39/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.39.2003
Evidenčna številka:VS21655
Datum odločbe:13.02.2003
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - sklep o priporu - utemeljen sum - vštevanje odvzema prostosti v čas trajanja pripora

Jedro

Navedba v izreku sklepa o odreditvi pripora, da pripor traja od določenega datuma in ure pred izdajo navedenega sklepa, ki označujeta čas odvzema prostosti, ne pomeni, da je sodišče sklep izdalo za nazaj. Gre zgolj zato, da se v čas trajanja pripora všteva tudi čas, ki je potekel od trenutka odvzema prostosti do odreditve pripora.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. T.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18.01.2003 odredila pripor zoper obd. T.S. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.01.2003 zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Obdolženčeva zagovornica, odvetnica A.F. iz C., je dne 31.01.2003 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in razveljavi oba izpodbijana sklepa ter pripor obdolžencu odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 423. člena ZKP, meni, da zatrjevanja zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljena. Sodišče je, kot je razvidno iz sklepa, navedlo razloge tako glede obstoja utemeljenosti suma, kot tudi glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Okrožno sodišče je v sklepu vse odločilne okoliščine ponovno navedlo in tudi ocenilo izpodbijani sklep kot popoln. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti T.S. le nasprotuje zaključkom sodišča v smislu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar zahteva za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Sklicevanje na okoliščino, da je sodišče izpodbijana sklepa izdalo za nazaj, za čas pridržanja, tudi ne more biti uspešno, ker, kot je razumeti iz zahteve za varstvo zakonitosti, gre le za navedbo časa, od kdaj pripor traja na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika, ko sme biti obdolženec pridržan v priporu največ mesec dni, od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost (205. člen ZKP). Navedba o domnevni prekoračitvi obtožbe pa je brezpredmetna, saj gre v tej fazi postopka za zahtevo za preiskavo in ugotavljanje utemeljenosti suma kot enega izmed temeljnih pogojev za odreditev pripora, ne pa za obtožni akt in odločanje sodišča o njem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da sklep o odreditvi pripora nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer razlogov, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter razlogov, iz katerih sodišče sklepa na priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sklep izvenobravnavnega senata pa se ni opredelil do pritožbenih navedb. Ni obrazložil, iz katerih razlogov je sum utemeljen in zakaj je podana ponovitvena nevarnost.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora med drugim preiskovalni sodnik v pisnem sklepu o odreditvi pripora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Obrazložiti mora tudi odločilna dejstva, ki zadevajo priporni razlog, iz katerega je odredil pripor. Kot sledi iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora, je preiskovalna sodnica zaključek o obstoju utemeljenega suma oprla na okoliščine, ki jih je navedel državni tožilec v predlogu za odreditev pripora in ki so izkazane s podatki spisa. Ocenila je, da neposredne zaznave policistov, ki so opravljali nadzor telefonskih komunikacij in tajno opazovanje, stik obdolženca na kraju dejanja neposredno pred izročitvijo droge z B.K., prijetje slednjega ob izročitvi droge, za katero je s preliminarnim testiranjem bilo ugotovljeno, da gre za kokain in zagovor soobd. K., predstavljajo okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Preiskovalna sodnica je tudi utemeljila, kako presoja navedbe, s katerimi je obramba izpodbijala obstoj utemeljenega suma in kako v zvezi s tem presoja obdolženčev zagovor.

Pri oceni, ali je podan pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, je preiskovalna sodnica izhajala iz načina storitve kaznivega dejanja ter glede na nevarnost kokaina tudi iz njegove teže, obdolženčevih osebnih lastnosti in njegovega prejšnjega oporečnega življenja. Glede na to je ugotovila obstoj tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je utemeljeno sklepala, da je navedeni priporni razlog podan.

Izvenobravnavni senat je v uvodnem delu obrazložitve sklepa povzel bistveno vsebino pritožbenih navedb. Res je, da obrazložitev drugostopnega sklepa v zvezi z utemeljenim sumom in ponovitveno nevarnostjo navaja iste dokaze in okoliščine, kot jih vsebuje sklep preiskovalne sodnice, vendar je senat s takšnimi razlogi po eni strani potrdil izkazanost njihovega obstoja, po drugi strani pa tudi zaključil, da je vsebinska presoja ugotovljenih dejstev in okoliščin pravilna. S tem se je dejansko opredelil do pritožbenih navedb in, kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, ocenil, da te navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za odpravo pripora oziroma za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom.

Po povedanem se pokaže, da ima izpodbijani pravnomočni sklep tako razloge o utemeljenem sumu kot tudi razloge o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti glede takšnega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

S sklepom preiskovalne sodnice je bil pripor odrejen zoper obdolženca dne 18.01.2003, pri čemer je v izreku navedeno, da pripor traja od 15.01.2003 od 11.52 ure dalje. Po določbi 1. odstavka 205. člena ZKP sme biti obdolženec po sklepu preiskovalnega sodnika pridržan v priporu največ mesec dni od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost. To pomeni, da se v čas trajanja pripora v takem primeru všteva tudi čas, ki je potekel od trenutka odvzema prostosti do odreditve pripora. Navedba tega časa v sklepu o odreditvi pripora je pomembna, ker mora sodišče v primeru zakonskih pogojev za podaljšanje pripora (2.

odstavek 205. člena ZKP) o tem odločiti pred potekom meseca dni. Zato z navedenim postopanjem sodišča niso bile kršene določbe kazenskega postopka, na katere opozarja zahteva. Do nezakonitosti pri odreditvi pripora bi lahko prišlo le v primeru, če ne bi bila upoštevana določba 1. odstavka 205. člena ZKP, ker bi se na tak način rok enega meseca trajanja pripora podaljšal za čas odvzema prostosti.

V postopku odločanja o odreditvi pripora se preiskovalni sodnik omeji na ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita in obstoja s strani državnega tožilca zatrjevanega pripornega razloga. Sklep, s katerim odredi pripor, obsega poleg ostalega tudi kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen tisti, ki mu je odvzeta prostost (2. odstavek 202. člena ZKP). To določbo je treba razlagati tako, da sklep o odreditvi pripora vsebuje opis kaznivega dejanja, ki ga poda državni tožilec v svojem predlogu.

Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v po državnem tožilcu zatrjevanem obsegu.

Ugotavljanje načina obdolženčevega ravnanja, s katerim napadeni sklep utemeljuje eno od okoliščin, ki kažejo na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne pomeni, da je bil v zvezi s kaznivim dejanjem presežen obseg, ki ga je dal v predlogu državni tožilec. Glede na to tudi trditev v zahtevi, da je preiskovalna sodnica "prekoračila obtožbo", ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obd. T.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 202/2, 205, 205/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDQ1Nw==