Sodba I Ips 38/2003

Jedro

Presoja pogojev za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obd. U.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.01.2003 odredil zoper obd. U.R. pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 24.01.2003 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika, odvetnika L.H., kot neutemeljeno.

Obdolženčeva zagovornica, odvetnica A.K. iz K., je dne 31.01.2003 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni oba napadena sklepa tako, da pripora zoper obd. U.R. ne odredi oziroma razveljavi oba sklepa in zadevo vrne v novo obravnavo in odločitev.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kot je videti iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Celju je to sodišče ocenilo sklep o odreditvi pripora in ugotovilo, da ta nima pomanjkljivosti, saj je pravilno ugotovilo utemeljenost suma pri vseh obdolžencih in jo tudi ustrezno obrazložilo s konkretnimi podatki, ki so zbrani v predkazenskem postopku. Enako je storilo tudi glede pripornih razlogov, pri čemer Višje sodišče v Celju še dodaja za obd. U.R., da je iz zaslišanj soobdolžencev mogoče zanesljivo sklepati na obseg njegove udeležbe tako pri prodaji mamil, kakor tudi orožja in da tudi zanj obstaja ponovitvena nevarnost, še posebej, ker naj bi z ostalimi ravnal povezano in po dogovoru.

Sodišči sta torej utemeljeno izrekli pripor in ga tudi obrazložili, zato očitanih kršitev nista zagrešili. Nasprotovanja zaključkom sodišča v zvezi z dejanskimi okoliščinami pa predstavljajo tudi uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da niti prvostopni niti drugostopni sklep nimata razlogov o utemeljenosti suma, da je obd. U.R. storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ. Prav tako očita obema sklepoma pomanjkanje razlogov glede nevarnosti, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja, trdi pa tudi, da so razlogi nasprotni listinam v spisu. S temi navedbami zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP. Kršena je tudi določba 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni podan.

Sklep, s katerim je izvenobravnavni senat odredil pripor zoper obd. U.R., določno navaja dokaze in podatke, na katere opira zaključek o obstoju utemeljenega suma glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tudi kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ. Pri tem vsebuje tudi navedbe o tem, kako v povezavi z izvajanimi posebnimi ukrepi presoja obdolženčevo ravnanje, pri čemer ga ocenjuje tudi z upoštevanjem obremenjujočih zagovorov soobdolžencev B.K. in M.Z.

Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku opravilo preizkus prvostopne odločitve in presodilo, da je utemeljenost suma ugotovljena pravilno ter tudi ustrezno obrazložena s konkretnimi podatki, zbranimi v predkazenskem postopku. To pomeni, da je sodišče druge stopnje z določnimi razlogi pojasnilo, zakaj sprejema ugotovitve prvostopnega sklepa o obstoju utemeljenega suma in oceno zbranih podatkov ter dokazov ter s takšnim postopanjem zavzelo tudi dovolj jasno stališče do pritožbenih navedb. Sklepu sodišča druge stopnje, ki je pri presoji prvostopnega sklepa upoštevalo vsebino zagovora soobd. B.K. v zvezi z obdolženčevo povezanostjo s kaznivimi dejanji, ki so predmet po državnem tožilcu vložene zahteve za preiskavo, zato ni mogoče očitati v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene pomanjkljivosti.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje, ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Iz takšne določbe sledi, da se za obstoj tega pripornega razloga zahteva ugotovitev objektivnih in subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati na navedeno nevarnost. Pri tem zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina objektivne in ena okoliščina subjektivne narave.

Prvostopni sklep ugotavlja, da gre v obdolženčevem primeru glede na višino zagroženih kazni za hudi kaznivi dejanji, katerih predmet je nevarno vojaško orožje in za zdravje ter življenje ljudi nevarno mamilo. Prav tako ugotavlja okoliščino, da je obdolženec že bil kaznovan zaradi kaznivega dejanja velike tatvine ter da ga izrečena pogojna obsodba ni odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je zaradi narave in teže obravnavanih kaznivih dejanj mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost, posebej še glede na povezano in dogovorno ravnanje domnevnih storilcev. Zavzelo pa je odklonilno stališče do v pritožbi navedene okoliščine, ki zadeva obdolženčevo šolanje in prizadevanje v poklicu.

Glede na povedano ni mogoče soglašati z navedbami zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o utemeljenem sumu in pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, torej razlogov o odločilnih dejstvih. Določba 2. odstavka 202. člena ZKP nalaga sodišču določno navedbo razlogov glede utemeljenega suma ter obrazložitev odločilnih dejstev v zvezi s pripornim razlogom. Ker utemeljitev pravnomočnega sklepa ustreza v tej določbi navedenim kriterijem, ni podana bistvena kršitev določb iz 11. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP. Trditve, da so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z listinami v spisu, zahteva ni obrazložila. Ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev je precejšnje nasprotje med navedbami v razlogih sklepa in vsebino listin v spisu. Zato te kršitve ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče pa se glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP omeji pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti le na preizkus konkretno opredeljenih in obrazloženih kršitev zakona.

Z opozarjanjem, da ni upoštevna kot razlog za utemeljenost suma okoliščina, da naj bi obdolženec ponujal v prodajo večjo količino avtomatskih pištol in pušk kalašnikov in s sklicevanjem na obdolženčev spremenjen način življenja od spetembra 2002 dalje ter z nakazovanjem, da sodišče pri oceni ponovitvene nevarnosti te odločilne okoliščine ni upoštevalo oziroma pravilno ocenilo, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obd. U.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 132/2004
• Sodba I Ips 378/2001
• Sodba I Ips 85/2006