Sodba I Ips 46/2002

Jedro

Za kaznivo dejanje goljufije ni potrebno, da bi bila zapeljana oseba identična z oškodovancem.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ ter mu izreklo omiljeno kazen osem mesecev zapora. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka ter povprečnino 300.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbe obsojenčevega zagovornika, okrožnega državnega tožilca ter pooblaščenca oškodovanca kot tožilca družbe J. d.d. R. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo tudi plačilo povprečnine 200.000 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 24.12.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) podala mnenje, da zahteva ni utemeljena. Z navedbami, da višina škode ni ugotovljena in da bi bilo potrebno izvesti dokaz z izvedencem, ki ga je sodišče zavrnilo, zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Državna tožilka se tudi ne strinja s trditvijo zagovornika o kršitvah 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da izrek sodbe ni sam s seboj v nasprotju, saj je bila najemnina s strani SKB banke zaradi obsojenčevega ravnanja plačana družbi, ki do nje ni bila upravičena, in je bila s tem družba J. z R. dejansko oškodovana. Nadalje ugotavlja, da je sodba obrazložena tudi glede registracije vozila Golf, saj iz izreka in obrazložitve dovolj jasno izhaja, da je bilo vozilo neupravičeno registrirano na družbo, ki jo je kot eden od ustanoviteljev ustanovil obsojenec in da ugotovitve sodišča, da je ravnal z goljufivim namenom, veljajo tako za osebni avtomobil, kot tudi za plačilo najemnine. Dejstvo, da je ista oseba nastopala najprej kot pooblaščenec oškodovanca, nato pa kot državni tožilec, po mnenju vrhovne državne tožilke ne predstavlja kršitve postopka, ki jo zagovornik tudi ne konkretizira, zaradi česar je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve v zvezi z višino škode oziroma koristi, ki jo označuje kot bistveni znak kaznivega dejanja goljufije, navaja, da je sporno, ker se je prvostopenjsko sodišče samo odločilo presojati višino škode, saj v sporu, ki teče zaradi plačila odškodnine, dva izvedenca finančne stroke nista mogla priti do zanesljivih zaključkov. Zato meni, da bi sodišče škodo moralo ugotavljati z izvedencem in da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog v tej smeri.

Zagovornikovo nestrinjanje z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča glede višine premoženjske škode ter očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca po svoji vsebini predstavlja oporekanje ugotovitvam dejanskega stanja v pravnomočni sodbi. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi z obširnim navajanjem, da z ravnanjem obsojenca družba J.R. d.d. ne more biti oškodovana iz naslova plačil najemnine, ki jih je opravila SKB banka, zagovornik ponuja drugačne zaključke, kot jih je o obstoju pravno relevantnih dejstev sprejelo sodišče, kar pomeni da zopet izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se je izrecno in obrazloženo opredelilo do obsojenčevega zagovora, navedlo pa je tudi razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke (9. stran sodbe), zaradi česar Vrhovno sodišče nasprotno zatrjevanje zagovornika zavrača kot neosnovano.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje nasprotje v samem izreku prvostopenjske sodbe kot tudi nasprotje med razlogi te sodbe, ki se po njegovem mnenju kaže v tem, da se v izreku trdi, da "je SKB banka, misleč, da najemnino plačuje najemodajalčevemu pooblaščencu, (to) tudi plačala ..., s čimer je družbo J.R. d.d. oškodovala za ...".

Za kaznivo dejanje goljufije ni potrebno, da bi bila zapeljana oseba identična z oškodovancem. Iz opisa kaznivega dejanja in obširne obrazložitve prvostopenjske sodbe določno izhaja, da je SKB banka najemnino za poslovne prostore neupravičeno in v zmoti nakazala družbi J.L. d.o.o., ki jo je ustanovil obsojenec in ki je imela isto skrajšano firmo, isti sedež ter istega direktorja kot hčerinsko podjetje, katerega je ustanovilo matično podjetje J.R. d.d., ki pa je bilo iz sodnega registra izbrisano in ki je bilo sicer pooblaščeno za fakturiranje in sprejem najemnine. Ta je bila zaradi obsojenčevega ravnanja neupravičeno plačana obsojenčevi novoustanovljeni družbi namesto družbi J.R. d.d. ki je bila zaradi tega tudi dejansko oškodovana.

Enako procesno kršitev naj bi po zagovornikovem mnenju sodišče storilo tudi s tem, ker v sodbi ni obrazložilo: kakšno vlogo je imel obsojenec pri registraciji vozila Golf, iz katerih dokazov izhaja njegova vloga, ter kako je sodišče ugotovilo vrednost vozila.

Glede na vsebino zahteve je treba najprej pojasniti, da ob natančnem branju prvostopenjske sodbe opisa kaznivega dejanja nikakor ni mogoče razumeti tako, da naj bi SKB banka registrirala vozilo Golf na svoje ime. Iz opisa je povsem jasno, da se registracija vozila očita družbi J.L. d.o.o. katere direktor in eden od ustanoviteljev je bil A.Z., ki je SKB banki izstavila šest računov za najemnino in ki je na svoje ime registrirala tudi vozilo Golf.

Iz izreka in obrazložitve pravnomočne sodbe nedvomno izhaja, da je bilo vozilo Golf, last J.R. d.d., neupravičeno registrirano na družbo J.L. d.o.o., katere direktor in eden od ustanoviteljev je bil obsojenec. Njegova vloga v zvezi s protipravno prilastitvijo vozila je zadovoljivo pojasnjena na šesti strani izpodbijane sodbe, kjer sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec kot direktor družbe v celoti pooblaščen za njeno zastopanje in predstavljanje brez vseh omejitev, kamor spada tudi skrb za zakonitost finančnega poslovanja. S tem v zvezi je sodišče tudi izrecno zapisalo, da zato ni pomembno, kdo je v resnici in dejansko izpisoval račune za najemnino, iz česar logično sledi, da tudi ni pomembno, kdo je glede na obsojenčev položaj v družbi fizično opravil registracijo vozila. V nadaljevanju prvostopenjska sodba na osmi strani ugotavlja tudi obstoj več okoliščin in jih ocenjuje kot takšne, da pomenijo prikrivanje in spravljanje matičnega podjetja v zmoto, da ni samo skušalo pridobiti manjkajočega soglasja pristojnega državnega organa, ki je bilo potrebno za registracijo družbe v Republiki Sloveniji. Te okoliščine po oceni prvostopenjskega sodišča dokazujejo tudi obsojenčev namen, da si pridobi zase in družbo J.L. d.o.o. protipravno premoženjsko korist z izterjanjem najemnine od SKB banke ter registriranjem in zadržanjem vozila Golf, s čimer je bila J.R. d.d. oškodovana za skupni znesek 5.012.594,80 SIT. Sodišče prve stopnje na četrti strani sodbe povzema številne dokaze, ki jih je izvedlo in upoštevalo, na deseti strani pa kot podlago za svoje zaključke (tudi v zvezi z vozilom Golf), omenja zagovor obsojenca (ta objektivnih okoliščin v zvezi z osebnim avtomobilom ne zanika), civilne sodbe ter da je bil avto kasneje na podlagi sodne odločbe oškodovancu vrnjen. Navedeno po mnenju Vrhovnega sodišča opravičuje sklep, da ima pravnomočna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in ji zato ni mogoče očitati, da ni obrazložena (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je M.B. v isti zadevi najprej kot pooblaščenec zastopal oškodovanca kot tožilca, kasneje, ko je postal okrožni državni tožilec, pa je zastopal obtožbo (to naj bi po zagovornikovem mnenju terjalo njegovo izločitev oziroma pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka), ne vsebujejo trditve, katera določba ZKP je bila po oceni vložnika s tem kršena. Navedbe so v tolikšni meri posplošene, da njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in ki jih tudi ustrezno obrazloži.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 200.000 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 134/2002
• Sodba I Ips 316/99
• Sodba I Ips 159/2000