Sodba I Ips 37/2000

Jedro

Sodišče druge stopnje je kaznivo dejanje, ki je bilo v sodbi sodišča prve stopnje pravno opredeljeno kot pomoč pri kaznivem dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ in pomoč pri poskusu kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. in 22. členom KZ, pravno opredelilo le kot pomoč pri kaznivem dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena KZ. S tem ko ob spremenjeni pravni opredelitvi ni spremenilo tudi izreka o določeni kazni in posledično izreka o enotni kazni v korist obsojenca, ni kršilo niti kazenskega zakona niti načela prepovedi reformatio in peius.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni D.K. je dolžan plačati kot stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega D.K. za krivega enega kaznivega dejanja pomoči pri goljufiji, storjenega v sostorilstvu po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ in enega kaznivega dejanja pomoči pri poskusu goljufije, prav tako v sostorilstvu po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. in 22. členom ter enega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ in mu po določitvi posameznih kazni po 1. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 18.11. do 08.12.1994. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili obsojenemu D.K. in soobsojencem naloženi nerazdelno v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 11.020,00 SIT, vsak posamezno pa je dolžan plačati še 34.000,00 SIT povprečnine.

Pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju tudi pritožbe obsojenega D.K. in pritožbe njegovega zagovornika v izreku pod točko I/2 odločilo, da je obdolženi D.K. z dejanjem, opisanim v izreku prvostopne sodbe pod točko I/3, storil eno samo kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po 1. odstavku 217.

člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena KZ, pri čemer ostaneta za to kaznivo dejanje določena posamezna kazen in obdolžencu izrečena enotna kazen nespremenjeni, v ostalem pa je med drugim pritožbi obsojenega D.K. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega D.K. je dne 28.12.1999 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča ter zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer iz razlogov 3., 2. in 1. točke 1.

odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče RS razveljavi obe uvodoma navedeni sodbi v celoti.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena, ker s pravnomočno sodbo in postopkom pred izdajo sodbe sodišče zakona ni kršilo. Pritožbeno sodišče je obsojenčevo kaznivo dejanje, ki je bilo v sodbi sodišča prve stopnje v izreku pod točko I/3 pravno opredeljeno kot pomoč pri goljufiji po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ in kot pomoč pri poskusu goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. in 22. členom KZ, torej kot dvoje kaznivih dejanj, pravno pravilno opredelilo kot eno kaznivo dejanje pomoči h goljufiji po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena KZ, torej kot eno kaznivo dejanje. Namesto očitka dveh kaznivih dejanj je obsojencu kazen izrečena za eno kaznivo dejanje in načelo prepovedi reformacije in peius iz 385. člena ZKP ni bilo kršeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da je pritožbeno sodišče kršilo s spremembo prvostopne sodbe kazenski zakon v škodo obsojenca, prav tako pa naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 385. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo glede navedb pritožbe, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje glede dejanj pod točko 1/a, b in c ni opredeljene protipravne premoženjske koristi kot zakonskega znaka v zvezi s kaznivimi dejanji goljufije in poskusa goljufije, kakor tudi ne osebe, katera naj bi to protipravno premoženjsko korist pridobila. Pritožbeno sodišče tudi ni spremenilo na prvi stopnji določene posamezne kazni in izrečene enotne kazni obsojenemu K. v korist kljub temu, da je sodišče kot nedopustno upoštevalo pri izbiri vrste kazni dejstvo, da je bil obsojenec že kaznovan ter da je bil za hudo kaznivo dejanje pozneje pogojno odpuščen, čeprav je bil pogojni odpust obdolžencu izrečen znatno po izvršitvi očitanih kaznivih dejanj v tem kazenskem postopku. Končno vložnik predlaga odložitev izvršitve pravnomočne sodbe oziroma prekinitev izvrševanja kazni.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od uveljavljanih kršitev zakona ni podana. Dejanje, opisano v krivdoreku prvostopne sodbe pod točko I/3, je opredeljeno kot kaznivo dejanje pomoči pri goljufiji po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in kaznivo dejanje pomoči pri poskusu goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 27. in 22. členom KZ. Pritožbeno sodišče je z napadeno sodbo pravno opredelitev spremenilo tako, da je izreklo, da je obsojenec storil eno samo kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena KZ in pri tem izreklo, da ostaneta za to kaznivo dejanje določena posamezna kazen in obsojencu izrečena enotna kazen nespremenjeni. Svojo odločitev je pritožbeno sodišče obrazložilo s tem, da je pri uradnem preizkusu napadene sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno pravno opredelilo obdolženčevo dejanje iz točke I/3 prvostopnega izreka kot kaznivo dejanje pomoči pri goljufiji in kaznivo dejanje pomoči pri poskusu goljufije. Gre namreč za eno samo kaznivo dejanje pomoči pri goljufiji po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ. Opis dejanja je enoten in ustreza pravni opredelitvi, kot jo je sprejelo pritožbeno sodišče in je zaradi tega spremenilo prvostopni izrek na način, kot je razviden iz točke I/2 napadene sodbe.

Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge napadene sodbe glede očitane kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenega K. Pritožbeno sodišče s tem, ko je glede na nespremenjeni opis kaznivega dejanja pod točko I/3 krivdoreka prvostopne sodbe ugotovilo, da gre za eno samo kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije in ne za dve kaznivi dejanji, kazenskega zakona ni kršilo v škodo obsojenega K., ko je reševalo pritožbo, vloženo v njegovo korist, ampak je zgolj pravilno uporabilo kazenski zakon, saj za dvojno pravno opredelitev, kot je bila navedena v prvostopni sodbi, glede tega kaznivega dejanja ni zakonite podlage. Ob tej spremembi pa ni podlage za očitek, da je pritožbeno sodišče kršilo 385. člen ZKP, ki prepoveduje odločitev v škodo obdolženca ob reševanju pritožbe v njegovo korist. Uporabljena pravna opredelitev namreč ni strožja, pa tudi ne gre za kršitev določb KZ o odmeri določene kazni za to kaznivo dejanje. S tem ko pritožbeno sodišče ni spremenilo po spremenjeni pravni opredelitvi tudi izreka o določeni kazni in posledično izreka o enotni kazni v korist obsojenega K., ni kršilo kazenskega zakona, pa tudi ne načela prepovedi reformacije in peius. Prvostopna sodba zaradi povedanega v nobeni smeri ni spremenjena v škodo obsojenega K., niti glede pravne opredelitve niti glede odmere kazni, zato v napadeni sodbi pritožbenega sodišča ni očitanih kršitev niti kazenskega zakona niti določb ZKP.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, potem ko je ugotovilo, da ni podana nobena očitana kršitev zakona, kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 1. odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 347/2005
• Sodba I Ips 355/2004
• VSRS Sodba I Ips 40309/2012