Sodba I Ips 47/99

Jedro

Ugotovitev, da se je obsojenec zavedal, da lahko oškodovanec pade že zaradi njegovega močnega sunka, še toliko prej pa, če je oškodovani vinjen in celo manjše rasti ter če gre za neravna tla, še ne pomeni, da se je pri svojem ravnanju zavedal tudi možnosti nastanka prepovedane posledice - hude telesne poškodbe.

Izrek

Ob reševanju zahteve obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 2.6.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 22.9.1998 razveljavi in zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je na podlagi obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca spoznalo obs. R.J. za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem in prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, od tega 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 28.1.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da oprosti obdolženca, podrejeno pa, da napadeni odločbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Oškodovanec kot tožilec ni odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek kršitve kazenskega zakona ni obrazložen, zato ga Vrhovno sodišče ni preizkusilo (prvi odstavek 424. člena ZKP). Med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka pa vlagatelj pojasnjuje le precejšnje nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi listinami in zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Protispisnost vidi v trditvi sodišča prve stopnje, da je obsojenec spreminjal zagovor. Meni, da ni pomembnih razlik v zagovoru, ki ga je podal pri prvem zaslišanju in na glavni obravnavi, in da je zanesljivejši prvi zagovor. V nadaljevanju ocenjuje obsojenčev zagovor glede vprašanj, ali je oškodovanec odskočil ali ne, kje je oškodovanec stal pred padcem, o robu na cesti. Zagovornik tudi opozarja, da je navedba višjega sodišča, da naj bi bilo cestišče makadamsko in relativno gladko, v nasprotju z navedbami v spisu oziroma v nasprotju s tem, kar govorita tako sodba sodišča prve kot druge stopnje glede tega, kaj naj bi se nahajalo v spisu (izhajalo iz zapisnikov). Poleg tega so zaključki sodišča o izvedenskem mnenju takšni, da nasprotujejo listinam v spisu. Sodišče prve stopnje namreč navaja, da je izvedenec ob izdelavi izvedenskega mnenja že razpolagal s podatkom o neravnih tleh in z navedbo obdolženca in njegove žene o vzrokih oškodovančevega padca, a je njune navedbe (posredno) izključil. Zagovornik v zvezi s tem poudarja, da je izvedenec v pisnem mnenju ocenjeval le varianti udarca v predel obraza ali sunka v telo oškodovanca, ne pa tudi možnosti oškodovančevega poškodovanja pri odskoku in doskoku na neravna tla. Slednje je ocenil šele na glavni obravnavi.

Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obsojenčevim zagovorom bi bila podana, če bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o njegovi izpovedbi v postopku in med samim tem zapisnikom. To pomeni, da bi morala biti v razlogih sodbe nepravilno povzeta vsebina takega zapisnika. Iz obrazložitve zahteve kaj takega ne izhaja, ampak je iz njene vsebine razvidno, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v zvezi z obsojenčevim zagovorom. Sicer pa tudi sam pravi, da ni pomembnih razlik, ne pa, da jih sploh ni. V tem delu gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede omenjene trditve višjega sodišča je treba reči, da je ugotovitev o makadamskem cestišču v skladu z navedbo na peti strani obrazložitve prvostopenjske sodbe, da je oškodovanec povedal, da je bila cesta "pošudrana", priča B.L. pa, da je bila cesta nasuta. Pojem "relativno gladko" cestišče pa ne izključuje le nekaj centimetrov visokega roba, ki je bil na kraju dogodka in ki ga je sodišče prve stopnje štelo za dokazanega. Precejšnjega nasprotja med navedbami v izpodbijanih sodb ni.

V teku opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj je bilo z odredbo o postavitvi izvedenca sodno-medicinske stroke z dne 25.5.1995 temu med drugim naloženo, naj opredeli možen način nastanka poškodb pri oškodovancu. V ta namen naj pregleda spis in oškodovančevo zdravstveno dokumentacijo. Sodišče torej v odredbi ni navedlo nobene možne variante nastanka poškodb. Izvedenec je nato v mnenju navedel, da je do poškodb prišlo po silovitem sunku v telo oškodovanca, pri čemer je verjetnejši način sunek z rokami v predel prsi kot udarec v predel obraza. Drugih možnosti poškodovanja ni navedel, čeprav je obdolženec pred tem v svojem zagovoru omenjal, da je oškodovanec odskočil, ko se je obdolženec obrnil, nato pa že padel po cestišču, obdolženčeva žena pa, da se je mož mogoče "obenj dotaknil".

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o posredni izključitvi (torej ne izrecni) drugih možnosti za nastanek poškodb je zato logična posledica vsebine izvedenskega mnenja. Kljub temu je sodišče preizkusilo tudi možnost nastanka poškodbe pri doskoku, ki jo je izvedenec opredelil na glavni obravnavi in jo je na podlagi izvedenih dokazov izključilo.

V nadaljevanju pa vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti napada še ugotovitve sodišča o sunjenju v prsi, kar je po njegovem v direktnem nasprotju z vsebino listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku, saj iz teh izhaja prav nasproten zaključek. Vrhovno sodišče pri tem ponovno ugotavlja, da se zagovornik ne strinja z oceno izvedenih dokazov in sam ponuja drugačno, kar pa je lahko zgolj vprašanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne precejšnjega nasprotja med tem, kar se glede odločilnih dejstev navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, vendar pa je pri tem ugotovilo, da obstoji precejšen dvom glede vprašanja, ali je obsojenec ravnal tako, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe:

Obsojencu se je očitalo, da je oškodovanca sunil v predel prsi, zaradi česar je ta padel in dobil hudo telesno poškodbo. Takega ravnanja nihče od zaslišanih ni zatrjeval, bodisi da so navajali druge možnosti za oškodovančev padec, bodisi da priče tega niso videle. Oškodovanec je med preiskovalnimi dejanji celo povedal, da se ne spominja, kako naj bi se znašel na tleh, da ni čutil, da bi ga kdo udaril oziroma se prav ničesar ne spominja. Šele na glavni obravnavi 12.5.1998 je zatrdil, da ga je obdolženec s pestjo udaril v predel levega očesa. Njegova žena, ki je ob dogodku ni bilo zraven, je govorila o udarcu s pestjo v predel obraza oziroma glavo, medtem ko je obdolženec povedal, da ga je najprej udaril oškodovanec zadaj po gornjem delu glave, ko pa se je obrnil proti njemu, je oškodovanec odskočil, nato pa padel po cestišču oziroma je ta že bil na tleh, ko se je obrnil proti njemu. Obdolženčeva žena pa ni mogla reči, kako se je oškodovanec znašel na tleh, ker je bilo to v trenutku. Ni vedela, ali se je mož kaj obrnil in se oškodovanca ob tem dotaknil, na glavni obravnavi pa še, da se je mož verjetno hitro obrnil in je oškodovanec padel, ker si je verjetno v pesku zamotal noge, "da je bil švoh in da je kar skupaj padel". Zgolj v policijskih uradnih zaznamkih o zbranih obvestilih občanov je govora o udarcu v ramena (oškodovanec) oziroma da ga je obdolženec odrinil v prsa (oškodovančeva žena). Očitno je torej, da je izvedenec v pisno izvedensko mnenje povzel udarec v predel prsi iz omenjenih uradnih zaznamkov in nato ocenil različico zvrnjenja gležnja zaradi sunka v predel prsi. Na to kaže tudi njegova potrditev, da je pri izdelavi pisnega mnenja izhajal iz podatkov v spisu.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je bilo za sklep, da je obdolženec udaril oškodovanca, odločilno mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke. Vrhovno sodišče zato poudarja, da je treba to mnenje ocenjevati celovito, upoštevajoč tako pisno mnenje z dne 18.3.1996 kot tudi njegovo ustno dopolnitev na glavni obravnavi dne 2.6.1998. Bistvo tega mnenja je, da je do (večkratnega) preloma obeh gležnjev desno z izpahom desnega skočnega sklepa pri oškodovancu prišlo zaradi zvrnjenja desnega stopala na neravni podlagi.

Vprašanje, kaj je povzročilo zvrnjenje (oziroma oškodovančev padec) - sunek v predel prsi, udarec v predel obraza, odskok in doskok ali kaj četrtega - je stvar dokazne ocene, ki jo napravi sodišče. Izvedenec pa lahko ocenjuje zgolj stopnjo verjetnosti, po kateri je katero od teh dejanj povzročilo tako zvrnjenje.

V izreku sodbe opisano obsojenčevo ravnanje nima opore v drugih izvedenih dokazih, razen v tem, da se pojavi v pisnem izvedenskem mnenju, ki pa je očitno posledica izvedenčevega prevzema podatkov iz uradnih zaznamkov (problem preohlapne določitve nalog v odredbi o postavitvi izvedenca). Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec sunil oškodovanca v predel prsi in ki temelji na opisanem izvedenskem mnenju, vprašljiva. Še zlasti, ker je izvedenec povedal, da lahko take poškodbe nastanejo kot posledica padca zaradi vinjenosti ali slabotnosti osebe, če oškodovanec pred tem nerodno stopi, prav tako pa tudi pri doskoku oziroma pristanku stopala na neravnih tleh, pri čemer ni potrebno, da pri tem deluje neka zunanja sila, npr. udarec v glavo. Kot primer nasprotja neravnim tlem je navedel, da na drobnem kamenčku takšna poškodba ne bi mogla nastati, saj ne gre za težkega poškodovanca. Zato tudi ni mogoče sprejeti ocene prvostopenjskega sodišča na šesti strani sodbe, da so drugi vzroki oškodovančevega padca (razen sprejetega) manj verjetni med drugim tudi zato, ker jim manjka v pisnem izvedenskem mnenju jasno navedena ocena, da je bilo za nastanek poškodb zanesljivo potrebno delovanje večje sile in da je bil oškodovanec močno potisnjen po drugi osebi, šlo pa je za silovit sunek.

Ker je sodišče prve stopnje poleg tega ugotovilo, da so bila tla na kraju dogodka (makadamska cesta) neravna, da je bil tam nekaj centimetrov visok rob in da je bil oškodovanec vinjen, obstoji precejšen dvom o pravilnosti ugotovitve o odločilnega dejstva -

obsojenčevega ravnanja. Vrhovno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo (427. člen ZKP).

Ne glede na tako odločitev pa je v zvezi s prvostopenjsko sodbo treba opozoriti še na del obrazložitve o krivdi. Na sedmi strani obrazložitve je med drugim navedeno, da je obdolženec med prepirom sunil oškodovanca v prsi tako, da je ta padel in pri tem utrpel hudo telesno poškodbo. Pri tem je ravnal malomarno, saj je vedel, da lahko oškodovanec zaradi njegovega ravnanja pade in se poškoduje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo. V nadaljevanju pa še, da lahko močan sunek, kot je bil v konkretnem primeru, že sam po sebi povzroči padec oškodovanega, še toliko prej pa, če je oškodovani vinjen in celo manjše rasti ter če gre za neravna tla, česar vsega se je obdolženec, ki je na kraju dogodka, kjer ima vikend, večkrat prisoten, ki se z oškodovancem pozna in se je pred tem z njim tudi prepiral, vsekakor zavedal.

Iz navedenih razlogov ni razvidna krivdna oblika glede nastale prepovedane posledice. Ugotovitev, da se je obdolženec na podlagi naštetih okoliščin zavedal, da lahko oškodovanec pade, še ne pomeni, da se je pri svojem ravnanju zavedal tudi možnosti nastanka prepovedane posledice. V obrazložitvi torej niso navedene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti sklep, da se je obdolženec zavedal ne le možnosti padca, ampak tudi možnosti nastanka hude telesne poškodbe, glede katere pa mu je mogoče očitati lahkomiselnost.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 84/2004
• Sodba I Ips 184/96
• Sodba I Ips 289/97