Sodba I Ips 5/2000

Jedro

Podana je očitno nesorazmerna premoženjska korist kot zakonski znak kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu KZ, saj je sodišče predvsem z oceno nesorazmerno visokih obresti v primerjavi z bančnimi obrestmi ugotovilo, da je podano očitno nesorazmerje med dejansko ugotovljenimi in izposojenimi zneski s poravnanimi obrestmi in obsojenčevim nadaljnjim zahtevkom.

Ni potrebno, da je lahkomiselnost kot znak kaznivega dejanja oderuštva pri osebi podana na splošno, ampak zadostuje, da je podana konkretno. To pomeni, da lahko taka oseba ravna lahkomiselno tudi takrat, ko v konkretni situaciji pod vplivom delovanja storilca s premajhno skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega posameznika, premisli o možnih posledicah.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT (stotisoč) povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 12.07.1999 je bil obs. S.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ ter mu je bila po določbah 50. in 51.

člena istega zakonika izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen šest mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. Obsojen je bil tudi na denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov po 5.000,00 SIT ali 350.000,00 SIT z rokom plačila dveh mesecev. Odločeno je bilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino ter ošk. D.P. premoženjskopravni zahtevek v znesku 909 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, s presežkom tega zahtevka je bila oškodovanka napotena na pravdo.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik P.C. iz L., je dne 10.12.1999 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti oziroma podrejeno, da s sodbo ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja, da je pregon za kaznivo dejanje v času sojenja že absolutno zastaral in s tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. V preostalem delu pa v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ne more biti predmet presoje v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako pa kazenski pregon v času sojenja še ni absolutno zastaral, saj je bilo kaznivo dejanje storjeno v letu 1993.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon iz 3. točke 372. člena ZKP, ker je kazenski pregon zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu KZ zastaral, ni pravilno. Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je obsojencu očitano, da je kaznivo dejanje storil dne 06.11.1993. V skladu s to navedbo so tudi dejanske ugotovitve in zaključki pravnomočne sodbe. Glede na to in glede na višino zagrožene kazni za obravnavano kaznivo dejanje kazenski pregon ob odločanju na prvi in drugi stopnji ni absolutno zastaral. Izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti, ki izhajajo iz drugačne dejanske podlage, kot jo ugotavlja pravnomočna sodba v zvezi s to okoliščino, niso upoštevna (2. odstavek 420. člena ZKP).

Eden od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu KZ je, da si storilec izgovori očitno nesorazmerno premoženjsko korist za storjeno uslugo. Za takšno korist gre predvsem takrat, kadar obstaja med njo in izvršeno uslugo glede na vse okoliščine posameznega primera očitna nesorazmernost. Sodišče je ugotovilo, da je podano takšno nesorazmerje med dejansko ugotovljenimi in izposojenimi zneski s poravnanimi obrestmi in obsojenčevim nadaljnim zahtevkom, navedenim v pogodbi o vračanju dolga, sklenjeni dne 06.11.1993. Na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin, povezanih predvsem z oceno nesorazmerno visokih obresti v primerjavi z bančnimi obrestmi, je sprejelo pravilen zaključek, da je podan tudi zakonski znak očitne nesorazmerne premoženjske koristi. Glede na to in upoštevaje, da je takšna korist zajeta v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja, nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da ta zakonski znak ni podan. Zato tudi ni podana nakazana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zaradi navedenega tudi niso utemeljena izvajanja vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, ki opozarjajo na obligacijsko naravo pogodbenih zamudnih obrestmi, sklicujoč se na njihovo nekogentnost ter na dejstvo, da je obsojenec zaradi oškodovankinega nevračila posojil utrpel večjo škodo od nadomestila, ki si ga je izgovoril v navedeni pogodbi in da bi z vlaganjem denarja v druge legalne posle zaslužil več, kot si je izgovoril od oškodovanke. Tudi sicer s temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti prikazuje, da je sodišče nepravilno ocenilo dejanske okoliščine in s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru tudi ni podan zakonski znak lahkomiselnosti. Prav tako se po njeni trditvi niti prvo niti drugo sodišče nista ukvarjali z vprašanjem, ali se je obsojenec zavedal morebitne lahkomiselnosti oškodovanke in delal prav zato, da izkoristi tako lahkomiselnost.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da oškodovankinega ravnanja ni mogoče šteti za drugačno kot lahkomiselno. Pri tem se je oprlo na okoliščine, da privolitev v podpis pogodbe o vračanju dolga ni bila potrebna, da je privolitev očitno bila povezana le z njenimi napačnimi predstavami o tem, koliko bi morala na račun kredita vrniti, v kar jo je pripravil obsojenec, da je njeno ravnanje temeljilo na zaupanju v obsojenca, slednje je bilo toliko večje, ker je obsojenec izobraženec in da ni imela nobene koristi od podpisa take pogodbe, kot je obravnavana. Sodišče druge stopnje je soglašalo z zaključki prvostopne sodbe in pri presoji pritožbenih navedb ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin poudarilo, da se kaže oškodovankina lahkomiselnost prav v dejstvu, da je podpisala pogodbo, da obsojencu dolguje še 20.000 DEM, podpis te pogodbe o vračanju dolga pa je bil zvezan z njenimi napačnimi predstavami o tem, koliko bi morala obsojencu na račun prejšnjih dveh kreditov, ki jih ni odplačala v dogovorjenem roku, še plačati.

Lahkomiselnost se kaže v preveliki brezskrbnosti in pomanjkanju globljega razmišljanja o možnih posledicah določenega ravnanja. Pri tem ni potrebno, da je lahkomiselnost pri osebi s takšnim ravnanjem podana na splošno, temveč zadostuje, da je podana konkretno. To pomeni, da lahko taka oseba ravna lahkomiselno tudi takrat, ko v konkretni situaciji pod vplivom delovanja storilca s premajhno skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega posameznika, premisli o možnih posledicah.

Glede na takšno pojmovanje lahkomiselnosti že same objektivne okoliščine, ugotovljene s pravnomočno sodbo, utemeljujejo sklep, da je oškodovanka v obravnavanem primeru ravnala lahkomiselno. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da o lahkomiselnosti na oškodovankini strani ni mogoče govoriti zaradi okoliščin, ki zadevajo njeno ravnanje pri najemanju posojila v banki ter naravo z dne 06.11.1993 sklenjene pogodbe, predstavlja ob tem, da je sodišče pri presoji tega odločilnega dejstva upoštevalo te okoliščine, utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. To velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti s sklicevanjem na okoliščino, da za vsakega normalnega človeka gostilničarka z lastno hišo deluje vse prej kot lahkomiselno.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, toda z navedbo, da se sodišči obeh stopenj nista ukvarjali z vprašanjem obsojenčeve zavesti, da izkorišča lahkomiselnost oškodovanke, nakazuje na pomanjkanje razlogov o tem odločilnem dejstvu in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o tem, zakaj se je obsojenec zavedal, da v konkretnem položaju oškodovanka ravna lahkomiselno. Sodišče druge stopnje je soglašalo s po sodišču prve stopnje ugotovljenim dejanskim stanjem in tudi s pravnimi zaključki z izrecno navedbo, da je med drugim obstajala zavest in hotenje obsojenca, da oškodovankino stanje izkoristi tako, da si izgovori očitno nesorazmerno premoženjsko korist. Zato nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. S.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter premoženjskih razmer obsojenca.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 21/98
• Sodba I Ips 277/2004
• Sodba I Ips 15/99